Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Kam z ljubezenskimi pismi?

Kam z ljubezenskimi pismi?

Zadnjič sem pospravljala omare in privlekla na dan mojo skrivno škatlo, kamor sem pred leti spravljala stvari, ki so mi veliko pomenile. Danes dopoldne, ko sem bila sama in je mala spala, sem škatlo zopet odprla in dve uri sta minili, kot bi trenil. Spravila sem tudi nekatera ljubezenska pisma, ki mi jih ni napisal mož. Takrat ga seveda še nisem poznala, zato se nimam kaj bati, vendar mi ne bi bilo ravno prijetno, če bi mož in kasneje moji otroci ali po kdo drug ta pisma bral. Ob tistih, ki mi jih je pisal petnajstletni sošolec sem se prav zabavala, ker so prav prismuknjena. Po eni strani sem prav vesela, da sem jih spravila in da včasih še ni bilo SMS-jev. Vendar……. Kam jih naj spravim oz. skrijem? Ali vi še hranite takšne stvari? Kaj bi naredili, če bi odkrili partnerjeva ljubezenska pisma?

Zivjo!
Jaz bi na tvojem mestu shranila ta pisma…Ko bos starejsa, se bos prav lepo pozabavala sama ali pa z mozem na ta racun. Meni je se danes zal, da sem vrgla v smeti vsa pisma in dva dnevnika, ki sem ju pisala do takrat, ko sem spoznala svojega fanta, s katerim sva skupaj ze 4 leta in pol. In danes rada vzamem v roke pisma od stare mame, in ona je prav ponosna da jih je shranila, pa nic ne skriva – no, jo moras lepo prosit, da pokaze, ampak potem je pa vsa srecna…:)
Drugace pa imava midva vsak svojo skatlo, v katero ne kukava – spomini so pac spomini in to ne pomeni, da imava drug drugega kaj manj rada…
Kar obdrzi jih in jih daj na dno omare ali v najvisji element!!!
Nejka

Sama imam spravljena vsa svoja pisma: pisma fantov, ki sem jih poznala, preden sem spoznala moža in več škatel moževih pisem iz vojske.
Pa tudi mož ima spravljeno mapo svojih pisem, ki sem jo odkrila… ob pismih sem se prav zabavala in niti malo me ni grabila ljubosumnost.

Spravljena imam tudi pisma svoje pokojne mame (njena in očetova), ki so zame zelo dragocena.

Bi ti svetovala, da jih spraviš, mogoče res na kakšno manj dostopno mesto, da se ti ne bodo smejali otroci, ko bodo (če še niso) dovolj veliki.

Ojla!

Jaz hranim moj najstniški dnevnik…. v njem so prvi zapisi mojih ljubezenskih doživljanj, težav, sanjarjenj, …. Imam ga kar v predalu in tudi mož ga je prebral. Mož nima ljubezenskih pisem, ima pa slike svojih bivših partneric. No, jih je imel. Jih je pospravil v smeti, čeprav mene niso motile tam nekje v njegovem albumu iz mladosti. Kaj hočemo….. sva pač vsak s svojo preteklostjo. In prav je tako.

Le shrani, @fna! Boš lahko vnuke učila, verjetno njim totalno zastarele in nedoumljive nevirtualne romantike!

LP

Lola -------------------------------------------------------------------------- Ne more biti učitelj, kdor ne zna biti učenec /B. G. Morales/

Jaz sem svoja darovala peči, mož pa ima svoja (ne od mene) še v pisalni mizi ampak se sploh ne zaveda da jih ima. Ko mi je bil dolgča sem jih prebrala in ga malo zafkavala. Pa še ljubosumna sem postala.

<img border="0" alt=""

Imam shranjeno kompletno zgodovino, mož ve kje, je ne skrivam, mulo še ni pismen, tako da teh strahov nimam. Jih nimam namena “likvidirat”, jih bom pa verjetno v kratkem odselila na podstrešje, ker odjedajo OGROMNO prostora. Ne samo pisma, tudi fotke, slike, citati, dnevniki….tu mač.

Če bi jih odkrila (pa je moj hudo “nepismen” v tej smeri), bi jih pustila točno tam, kjer so, se mi zdi osnova spoštovanja, da ne šnofaš po moževih/ženinih stvareh. Enako je storil mož. Prinesel pokazat, ko je našel “ti, kva j pa to?” Pa sem mu povedala. “Aja,” je rekel. “Kam pa dam?”

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

Jaz jih imam spravljene v eni škatli od čevljev pod posteljo :)) sem vsa pisma kakšen mesec nazaj (spet) našla in se nisem mogla upreti, da jih ne bi začela prebirat…. hehe, spomini 🙂

Če jih najde mož…. hm, njegova stvar, kaj pa brska (saj sem jih dobila, še predno sva se spoznala)…
Otroci …. zaenkrat me to še ne skrbi…. pa saj pisma itak niso pretirano pikantna :))

Jaz jih imam nekaj shranjenih v mapi, na dnu omare. Mož ve za njih, brat jih pa ni hotel – vsaj ne v moji prisotnosti. Sploh pa ni notri nek bav bav, ki bi ga skrivala… Sem pa pred leti, ko sva generalno čistila stanovanje (oz. podstrešje) precej pisem vrgla proč. Za nekatera mi je zdaj žal, saj so bila od najboljšega prijatelja (no, to niso bila ljubezenska pisma), ki pa je žal umrl…

On naj pisem ne bi imel, nikoli jih tudi nisem iskala. Bi jih pa verjetno iz firbca prebrala, priznam.

:)))

----------------------------------------------------------------------------------------------- Naučil sem se, da nihče ni popoln dokler se ne zaljubiš vanj. (Andy Rooney) ------------------------------------------------------- Slovenec ti odpusti vse, samo uspeha ne! :)

Tudi midva imava vsak svojo škatlo s spomini, jaz sem po njegovi že “šnjofala” (nič pretirano zanimivega), on po moji ne bi vedela…nekaj svojih spominov imam pa shranjenih še pri starših v svoji sobici (tam so na varnem) in jih bom nekega dne privlekla domov, ko bomo imeli večje stanovanje ali pa še kakšno omaro…

Pisma imam v škatli, fotoalbume pa v omari. Albume je mož videl, pisem pa se mu itaK ni ljubilo prebrati…

Če bi on imel kaj od tega bi mene hudo matral firbec in bi ga obvestila, da moram nujno prebrati;-)))))))

Vsa pisma, ki sva si jih pisala z možem, sem shranila. Ostala so odnesli smetarji, ker se mi ni zdelo smiselno, da jih shranjujem. Če bi mi pomenila kaj več, bi jih zagotovo shranila. Sem pa shranila slike, na katerih sem z drugimi fanti pred možem 🙂 Ne zaradi spominov nanje, ampak zato, ker sem na njih tudi sama 🙂 Tiste, na katerih mene ni bilo, sem odposlala s starimi pismi in dnevniki. Spomine na najstniške in dvajstniške dni sem shranila v glavi in so bili včasih prenori, da bi jih kdaj brale moje pupe 🙂

Ne meči vstran. Ti bo čez leta žal kot je sedaj meni. In vrnitve ni:(((((( Mož še ima vse kolikor sploh ima:))))

Zgleda, da sem edina, ki še nikoli ni dobila ta pravega ljubezenskega pisma… smrk… smrk… :((( Tistih osnovnošolskih ne štejem zraven. :))
Imela sem pa cel kup dnevnikov (je bilo enih 5 ali 6 čisto popisanih zvezkov), saj sem dolga leta pisala dnevnik. Ob selitvi sem vse uničila in vrgla stran. Saj notri ni bilo v bistvu nič takega, vendar mi vseeno ne bi bilo prav, če bi to kdaj kdo bral, ker sem zapisovala res zelo osebno stvari, dva zvezka sta bila pa popoln slavospev nekemu fantu (pa ne sedanjemu).
Tako da….

Slike pa še vedno imam v svojem albumu, partner jih je tudi že videl, pa je samo vprašal “kdo pa j’ to?”, naprej ga pa ni zanimalo.

Ko smo se selili, sem vse balastne stvari z veseljem zavrgla, med njimi niso bila samo taka pisemca ampak še vse sorte druge reči – nešteto kartic, izrezkov iz revij, dnevniki, razni zvezki, učbeniki, risbe etc., etc… Prepričana sem, da je res, kar pravijo, da je “šparanje” takih stvari brez vrednosti, en sam negativiziem za dušo. V resnici sem se počutila prav dobro, ko se nisem več obremenjevala s takimi “spomini”. Komu mar, sem si rekla, bilo in prešlo. Lepi spomini ostanejo v glavi, slabi pa izginejo sami po sebi.
Seveda pa nikoli in nikdar ne bi zavrgla prelepe družinske dokumentacije, slike svojih prednikov, slike iz svoje mladosti, lepih spominov na starše…
To je pa seveda že druga zgodba.
LP

Ja, jaz pa ima drug problem. Imam namreč pisma vojaka, ki ni moj mož (pa sva takrat že bila skupaj…). Kaj pa storit s temi pismi? Nikakor jih ne bi rada vrgla stran, nekako mi še vedno nekaj pomenijo…ne vem sicer kako, a takrat sem imela tega vojaka kar nekako rada in če ne bi imel dekleta…Pisala pa sva si…a drugega nič.

Tiste, ki ste zadolžene za poravnavanje položnic (in ne dvomim, da nas je večina takih, ker moški nimajo potrpljenja stati v vrsti) :
V škatlo ali fascikel z naslovom NEPLAČANI RAČUNI

Hehehe, ta je pa bomba :)))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))

New Report

Close