Kariera ali družina?
Zato ker prej preko plač ni bilo možno obdavčiti druge polovice prebivalstva- žensk, namenjen indoktrinaciji otrok v šolskem sistemu in razpadu družine kot osnovne celice družbe.
Nataliteta pada ker kariera in družina nista združljivi. Visoki materalistični cilji so za večino prebivalstva dosegljivi le na škodo družine. Izberite kar vam je bolj pomembno še v rodnih letih, oboje je redko dosegljivo.
Vsekakor kariera.
In večina nas lahko samo sanja o taki sanjski ponudbi. Take ponudbe se ne dobijo pogosto. Mogoče je to prva in zadnja ponudba za tako odlično kariero. Izkoristi.
Obenem pa čestitke za pogum, da si študirala v ZDA in da se ti tam ponuja odlična priložnost. Bravo.
[/quote]
Kaj pa če ne bo kariere?
Če si zapustil vse OK, bo ob vrnitvi vse OK, če ne te taka soočenje s preteklostjo.
[/quote]
Hmnja… na newageovske instant modrosti se kot stari fosil pozvizgam. Temu primerno se tudi bolj zanasam na arhaizme tipa:
O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!
— SV. FRANČIŠEK ASIŠKI
Pri 23 letih so ti ponudili diplomatsko službo ? In krožila bi po ambasadah po svetu. Bog sveti, kje in kdaj je bil tak razpis na MZZ? Pod katerim ministrom? Ruplom?
Pa kaj si zmišljujete take neumnosti. Vam je to v veselje? Ah ja, kandidirala bi za visoko funkcijo v tujini, moraš pa res biti strokovnjakinja, ki ima sredi dopoldneva v delovnem času čas gledat in pisarit na MON, pri tem pa bit še noseča,- a ja, si ja na porodniški, že razumemo. Le kako bo diplomacija preživela brez tebe teh 15 mesecev? Da o bolniških za otroke ne govorimo.
Sanjajoča trapa??
Pri 23 letih so ti ponudili diplomatsko službo ? In krožila bi po ambasadah po svetu. Bog sveti, kje in kdaj je bil tak razpis na MZZ? Pod katerim ministrom? Ruplom?
Pa kaj si zmišljujete take neumnosti. Vam je to v veselje? Ah ja, kandidirala bi za visoko funkcijo v tujini, moraš pa res biti strokovnjakinja, ki ima sredi dopoldneva v delovnem času čas gledat in pisarit na MON, pri tem pa bit še noseča,- a ja, si ja na porodniški, že razumemo. Le kako bo diplomacija preživela brez tebe teh 15 mesecev? Da o bolniških za otroke ne govorimo.
Sanjajoča trapa?? [/quote]
Kar težko mi postane, ko zaide sem kdo, ki zna argumentirano razmišljati in skuša “umetnikom” izmišljenega dokazati nelogično, slabo poznavanje osnov…
Ni hujšega, kot nezadovoljna ženska, ki ti takrat ko bi se morale stvari že malo umirjati, začne po ovinkih pritiskati, da si kriv, ker se je odločila za familijo in ne kariero in ni zadovoljna.
Če je tvoja priložnost res dobra, bi on moral it s tabo, sej v dobrem ali slabem tudi nekaj pomeni, samo v tem primeru ti prevzameš velik del odgovornosti v prehodnem obdobju. Rešitev je vedno nekje na sredi. Pogovorita se.
Kaj pa je tebi? Napiši mi mail, pa ti pošljem svoj CV, potem se pa javno opraviči za zloben komentar. Saj sem napisala, da pričakujem tretjega otroka… zelo kmalu bo, zato sem doma, urejam otroško sobo in tako. In kaj je narobe z bolniškimi za otroke? Imam dva otroka v OŠ in sem bila tudi kdaj na bolniški, zakaj bi bilo pa to tako nemogoče? A misliš, da če imaš doktorat, pa kar bolne otroke pustiš same doma?
Kdo je bil takrat zunanji minister, se ne spomnim, predsednik komisije za izbor osebja je bil Janez Potočnik, še ni bil komisar. On me je izprašal. Sem imela dve diplomi in že objavljeno knjigo pri nemški založbi, denimo, študij v Londonu, zato sem morda odstopala med kandidati in so me potem poklicali, da sem sprejeta, a sem si vmes premislila in šla na doktorat… In ja, pozanimaj se, praksa v diplomaciji poteka tako, da dokaj v kratkem času zamenjaš več ambasad. Razpis je seveda bil, saj nas je bilo na razgovoru ogromno. Pa nisem sedaj v diplomaciji, saj sem napisala… ta ponudba je bila 15 let nazaj, sedaj sem v drugih vodah, z doktoratom in še čim…
Eh, mislim, da nima smisla pojasnjevati, ker udari faušija pri nekaterih… avtorica te teme si je najbrž tudi izmislila, da jo vabijo v ZDA, kajne? Nemogoče, ker pač vas ne vabijo, a ne? Ne vem, kaj je nekaterim, da mislite, da nima nihče doktorata, mednarodnih priznanj itd., če jih vi nimate, pa če vi ne dobite službe, da tudi nihče drug ne dobi nobene pametne ponudbe… da vsi samo jamramo…
Jaz očitno pri 23ih nisem vedela, da je tako nemogoče. 🙂 Pa saj verjamem, da nekateri tudi v Sloveniji dobijo službo zaradi sposobnosti… v različnih sferah, ne samo v diplomaciji.
[/quote]
Z vsem dolznim spostovanjem.. komentiral sem citirani izsek tvojega pisanja. 😉
Z vsem dolznim spostovanjem.. komentiral sem citirani izsek tvojega pisanja. 😉
[/quote]
Sploh ni problema. 🙂 Običajno na MON berem samo temo za nosečnice… danes sem pospravljala po stanovanju in dala gor vprašanje, kaj drugi naredijo z darilnimi vrečkami, ker jih imam jaz doma preveč.. pač posel na porodniški, tik pred porodom… 🙂 in vidim to vprašanje glede kariere v ZDA… in me je spomnila na mojo dilemo pred 15. leti glede službe na MZZ… pa zanimivo, da je niti nisem takrat občutila kot ene hude dileme, čeprav sem bila z mojim takrat šele dobrega pol leta… bolj se mi zdi, da sem po tistem, ko so mi rekli, da bi šla v diplomacijo na prakso po ambasadah po svetu, pomislila, da potem nikoli ne bom doktorirala, kar sem pa imela v načrtu… in sem diplomacijo bolj videla kot administrativno službo… zato sem potem izbrala, da nadaljujem z doktoratom in grem v službo na univerzo. Poleg tega sama nisem bila nikoli v dilemi, ali si želim otroke ali ne. Jaz se otrokom ne bi odrekla za nobeno službo. Je pa res, da se o tem ni treba odločati pri 23ih, niti se avtorici te teme še tako ne mudi, da si ne bi mogla privoščiti treh let v ZDA. Čeprav mora računati, da jo bodo tudi ta tri leta spremenila in takrat ne bo več ista, kot je danes, z istimi pogledi na svet in življenje.
En starejši gospod mi je pred veliko leti rekel, kako v zrelejših letih gledamo nazaj po življenju in ocenjujemo križišča, ali smo se pravilno odločili ali ne… in ko smo dejansko v križišču, le redko vemo, da smo tam in kako pomembno bo. Avtorica te teme se očitno zaveda križišča, včasih se pa tega res tako ne zavedamo. Sploh ko smo recimo komaj končali OŠ in izbiramo srednjo šolo, pa potem faks… Samo potem za nazaj lahko ocenjujemo, ali smo zavili v pravo smer. Ampak verjamem, da se v vsaki smeri nekako uredi, vsaka pot prinese nekaj dobrega in nas nečesa nauči ali izuči. Povsod so pa tudi “oportunitetni stroški”.
Bila sem v recimo temu dokaj podobni situaciji. Isto se je šlo, da sem se morala odločiti med kariero in delom v tujini ter družinskim življenjem. Zdaj sem stara 34 let, imam tu povprečno službo, katera ni “to-to” (pač mi ne prinaša toliko zadovoljstva, ker v Sloveniji ta foh ni na takšen nivoju) in imam otroka, s partnerjem sva se pred dobrim letom pa razšla. Svojo odločitev takrat obžalujem, že leta. Nisem sledila sami sebi, svojemu srcu, željam… Moj nasvet je samo, da dobro premisli in se odloči zase.
Predvsem mi je čudno, da nekdo, ki bi menda s svojim delovanjem prispeval k boljšemu življenju ljudi na svetu (in se, oh kako melodramatično, za to odrekel ljubljenemu človeku), nasvete išče na starševskem čveku …
In ja, poznam tudi ljudi, ki so naredili lepe kariere (in dobro zaslužili) tudi doma v Sloveniji, ob družini. Niso pa reševali človeštva …
Pri 30 letih se odločati ali kariera ali družina je malo bedasto. Ti si se o tej stvari že odločila saj si do zdaj vse moči usmerjala v kariero.
Pri tebi je bolj vprašanje ali maš jajca iti v tujino ali ne. Seveda bo za seboj potegnilo stvari. Nekaj dobrih nekaj malo manj. Za karkoli se boš odločila stoj za tem in naj ti ne bo žal. Obe poti sta pravi.
Če bi imela podobno priložnost in tvoje okoliščine, bi se odločila za ZDA. Ker take priložnosti morda več ne bo (ne vem, kakšno je sicer stanje na tvojem področju). Na otroku lahko začneta delati tudi čez 3 leta, ne bo bistvene razlike, ti pa boš verjetno dosti bolj izpopolnjena in zadovoljna in predvsem ne boš imela razloga, da bi nezavedno kaznovala sebe, moža, otroka za potlačeno željo.
Kako bosta z možem uredila, ne vem. Vem pa, da je z veliko volje in dogovorov vse možno – naj pride malo kasneje za tabo, koristi neplačan dopust, morda je celo možna zamrznitev del. razmerja (ne vem, ugibam), naj se prej vrne v Slovenijo … škodilo mu prav gotovo ne bo, sploh če ima težave z jezikom, angleščina je pa ja osnovni tuji jezik, 3 leta oz. malo manj zanj pa tudi ni taka doba, da se ne bi mogel iztrgati iz rok staršev, prijateljev. Ne vem, no. Mi, ki nismo v tvoji koži, lahko malo objektivneje pogledamo na situacijo in jaz vidim več plusov kot minusov.
Če pa se odločiš, da ostaneš doma, pa stoj za tem in pusti za sabo, da ne boš zaradi tega zagrenjena in depresivna. Own it, za karkoli se boš odločila 🙂
V zivljenju obzalujemo (predvsem) tisto, cesar nismo storili.
[/quote]
a ni to butasto, ker ne veš kaj bi bilo, če bi to storili, lahko da še večja štala!
Vsekakor toliko sem odrasla, da vse svoje odločitve sprejemam kot pravilne, v tistem času in tistem okolju in nikoli se ne sprašujem kaj bi bilo, če bi bilo, ker je brezveze.
Jaz bi se odločila za ljubezen in otroke res pa je, da nisem karieristka. Ostalo mi je v spominu kaj pravijo ljudje, da na koncu življenja se najbolj spominjaš trenutkov s svojo družino, na medčloveške odnose in otroške spomine, ne pa na službo in karierne uspehe. Je pa to tvoja odločitev in verjamem da je težka.