da bi v tujini uspela, da bi bilo “to-to”?
[/quote]

Ne vem, a ne? So pa tam za ta moj poklic/izobrazbo bistveno drugačne možnosti, bolj razvito je vse skupaj. In ja, obžalujem pač, takrat pri 25-ih bi morala bolj slediti sebi.

Ne vem, a ne? So pa tam za ta moj poklic/izobrazbo bistveno drugačne možnosti, bolj razvito je vse skupaj. In ja, obžalujem pač, takrat pri 25-ih bi morala bolj slediti sebi.
[/quote]

Ja in kako veš da danes ne bi obžalovala, da nimaš otroka, ali pač, da si kljub vsemu super duper nesrečna?
Poznam veliko takih, ki so nesrečen in obžalujejo, ampak one preprosto take so, ne glede na to katero odločitev bi sprejele, ker ne znajo sprejeti odgovornosti zase, pač pa jo zvračajo na neko kao narobe odločitev.

Ja in kako veš da danes ne bi obžalovala, da nimaš otroka, ali pač, da si kljub vsemu super duper nesrečna?
Poznam veliko takih, ki so nesrečen in obžalujejo, ampak one preprosto take so, ne glede na to katero odločitev bi sprejele, ker ne znajo sprejeti odgovornosti zase, pač pa jo zvračajo na neko kao narobe odločitev.
[/quote]

Saj sem rekla, da ne morem vedeti, a ne? Samo to, da bi 9 let nazaj sprejela to odločitev, ne bi pomenilo, da ne bi nikoli imela družine. Pravim samo, da je potrebno slediti samemu sebi. In da ko gledam nazaj v svojem življenju, sem bila jaz budala, ki je dala preveč na želje, mnenja drugih.

Odlocitev je tvoja, na tvojem mestu bi pa izbral kariero definitivno, sploh pa v tujini. Nisi studirala zato, da bos na koncu delala cele dneve za zanic placo in brisala usrane riti pamzem. To je samo nepotrebna ovira na poti do uspeha

Sem si prišla po potrditev enako mislečih, ker si se jasno že odločila. Sama poznam en kup srečnih in uspešnih pa tudi en kup nesrečnih karierist, kot tudi srečne in vesele mamice, pa tudi take, ki so čedalje bolj nesrečne. Se pravi, do tu imaš enake možnosti, kakorkoli se boš odločila.

Moti me druga plat svoje zgodbe. Vedela si ves čas, da si karieristka, pa si vendarle v svojem egoizmu šla v resno zvezo in zakon. Torej, nekomu si dala upanje in besedo. Nekdo si je s teboj ustvaril dom v upanju, da si ti želiš enako. Ti pa ves čas v žepu držiš figo, Takoj, ko se je pojavila priložnost, si jo potegnila iz žepa in jo razkazuješ okoli, zavito v celofan dileme, kaj storiti.

Seveda ti bo kup ljudi pritrjevalo, da sledi svojemu srcu in da ti “pripada” sreča in da če te ima tvoj mož rad, te bo podpiral v tvoji karieri. Seveda, njegove želje ne štejejo. On mora dokazovati svojo ljubezen, pustiti za seboj vse, kar mu pomeni, tebi pa seveda ni potrebno dokazovati ničesar. tebi stvari samoumevno pripadajo.

Ali se boš odločila za moža in zakonsko življenje ali za kariero, je tvoja stvar. Samo vedi, kakorkoli se bo obrnilo, nekdo bo zelo prizadet. Začelo pa se ni šele s ponudbo za Ameriko, ampak takrat, ko si si, kljub temu da si vedela, da želiš kariero, poleg tega zaželela tudi resnega moškega. Ne pozabi, tudi si želi in si zasluži biti srečen.

Nisem brala vseh odgovorov, le nekaj. Veliko vas govori, da ima za otroke še čas. A ni stara okrog 30? Ravno desetletij časa nima več. In če se odloči za kariero in bo uspešna, pomeni da bo vedno boljša, cilji in pričakovanja nje same in tudi nadrejenih bodo vedno večje in vedno večje priložnosti se bodo odpirale. Nikakor ne bo med vzponom kariere po parih letih prekinila in si omislila družino. Ker ne bo mogla, ker bo to pomenilo konec kariere, razen če rodi in otroka vidi za božič in novo leto, prej in potem pa bo otrok v varstvu. To pa vsaj zame ne pomeni “imeti družino”. Tako da, avtorica in vsi ostali, nalijmo čistega vina: če izbere druzino, ne bo kariere. Če izbere kariero, ne bo družine. Ne zdaj, niti kasneje.