Moja tašča je zelo naporna in ne more skriti, da hoče imeti glavno besedo pri vsem. Vedno daje “nasvete”, se vtika v vzgojo otrok, vedno samo kritizira, tudi svoje vnuke ves čas nekaj dresira in kritizira, pohvale ne zmore nobene. Mož ji je že večkrat razložil, da naj ne vzgaja najinih otrok vpričo naju, ker je to ponižujoče, naj me ne komandira, kaj in kako moram skuhati, naj ne komentira, ali so naše rože prav in dovolj zalite in še mnogo tega.

Je pa sedaj kljub vsemu mnogo boljše kot ob začetku najinega zakona, ko se je dejansko obnašala tako, kot da je v najinem domu ona gospodinja in gostiteljica, tast pa gospodar (pa ne živimo v isti hiši), da moramo biti ves čas v nekih stikih, zmanipulirala sta, da morajo biti najini otroci pred vključitvijo v vrtec v varstvu pri njima…Dihati nismo mogli, tako sta nas utesnjevala. Ko sem zaropotala, da tako ne gre naprej, pa sta dresirala moža, naj se loči, in pri mojih starših zahrbtno iskala drobce informacij o meni in mojem otroštvu, da bi me prikazala kot neuravnovešeno osebo. Na podoben način je že prvi možev otrok postal otrok razvezanih staršev. K sreči je mož le toliko samostojen, da je videl, da bomo vsi veliko izgubili, če bo poslušal svoje starše.

Odkar je tašča vdova, je bolj znosno. Smo pa še vedno na distanci in v narejeno prijaznih odnosih. A boli vsakič, ko se tašča tako gospodovalno obnaša – kot da sva midva z možem dva otroka, podrejena njej in da so najini otroci njeni otroci, ki jih je treba samo kritizirati, dresirati, ker sicer iz njih nič ne bo.

Moja je dobra kot kruh in ji rečem mama, čeprav imam tudi še  svojo . Živimo pa v isti hiši.

Ne razumem kje najdete toliko vernih ljudi. Sam ne poznam nikogar ki bi dejansko verjel v kaj več kot darila pod božično smreko in v dobro obloženo mizo za Veliko noč.

Pač tradicija… ampak da bi kdo to resno jemal, tega pa še nisem doživel.

Moja je pokojna. Nisva si bili ravno blizu in nisva mogli ziveti pod skupno streho. Ceprav se nisva nikoli skregali, je med nama bila neka napetost. Ko sva sla na svoje, sva tisto malo casa, ko sva se srecali, nekako dobro funkcionirali. Nisem si pa nikoli mislila, da mi kdaj tako hudo za njo. Res mi je bilo hudo, ko je umrla, in pogresam jo. Naj pociva v miru. Sele sedaj vidim, da se je edino ona kdaj potegnila za nas, da tast ni pozabil, da ima dva sina. Tast je vedno drzal samo mlajsega sina in ga se vedno.

Moja je krasna, milina od človeka. Bog ji daj dolgo življenje…

Moja je res ok, sva si precej blizu in si zaupava. Tudi kot ženska ženski. Čeprav je težek karakter z neizmerno, nepotesljivo potrebo po pozornosti, vem, od kod ta njena potreba po priznanju, pohvali in pozornosti izhaja. Ni ji bilo lahko v otroštvu in mladosti in to pač kompenzira. To pa je tudi ena redkih njenih pomanjkljivosti, vendar je zaradi tega mnogo ljudi ne prenaša. Pac je glasna, hoče biti v centru pozornosti in imeti glavno besedo. Jaz s tem nimam težav, ker sem tipični introvert, ji pozornost z veseljem prepustim, njeno besedičenje pa znam ukrotiti, da si ne koplje sramote pred drugimi 🙂

In tudi ona mi že zaupa do te mere, da prepozna, kdaj jo skušam utišati in da ni zlonamerno, temveč na mestu, zato tudi ne zameri.

Ima veliko srce in ji ni nikoli težko priskočiti na pomoč, je zanesljiva in pozorna.

Edino tega nisva uspeli rešiti, da se pred otroci umakne sladkarije izpred oči, da jim ne sme dat svojega telefona za igrice (ta je zdaj nova) in da je tv za max. 1 uro…posledično pac ne morem zaupati otroka v varstvo več kot enkrat, dvakrat na mesec, čeprav se ponuja in je užaljena…to še morava rešiti nekako.