Sodelavka mi je zaupala, da je na bolniški zaradi depresije. Zdravnik ji je predpisal tudi antidepresive. Ko mi je opisovala svoje občutke, kako se je počutila, da je šla sploh k zdravniku zaradi tega, sem se začela spraševati.

Namreč, naša šefica v službi, ki je odličen vodja, je an porodniški, nadomešča pa jo ženska, ki je zelo zadirčna in zahetvna. Ne morem reči, da ravno izvaja mobing, je pa z njo res težko delati. Zaradi tega smo vsi pod stresom, ne radi hodimo v službo. Sodelavka mi je razlagala, da se je vsak dan počutila kot cunja, zjutraj je vedno težje vstajala, bila je zelo utrujena, ponoči pa ni mogla spati, ker je razmišljala o službi. Ampak isto se dogaja tudi meni, s tem, da se meni to zdi normalen odziv na stanje v službi.

Zato se sprašujem, ali je to res lahko depresija? Kako zdravniki sploh ločijo depresijo od stresa? Ker zase vem, da če bi zamenjala službo, bi težave minile. Vzrok torej ni v meni ali v moji sodelavki, ampak v razmerah v službi. Ne vem, ali je zaradi tega res treba jesti antidepresive? Ali z antidepresivi lažje zdržiš take situacije? Ali pa jih zdravniki predpisujejo malo preveč z lahkoto?

ja, zdravniki velikokrat kar napišejo antidepresive. Je tudi mene že moja zdravnica spraševala, če jih rabim….

To je očitno zdaj trend in tvoja sodelavka sledi trendom :). Drugače pa, se ti zdi, da je z ostalimi boleznimi kaj drugače? Čim greš do zdravnika, dobiš recept, če ga rabiš ali ne.

Pimpača imam 19cm. Želim si vsaj 20cm. Kemija bi lahko olajšala zadevo. Ali pa bi bilo morda bolje, da si ga trajno podaljšam s pomočjo hidravlične pumpice. Kaj meniš?

Kaj bi pa ti naredila s pacientom, ki ti pride sesuti v ordinacijo, joka da ne more več funkcionirat in hodit v službo, ti pa imaš zanj max 10 minut časa? Ja, kapitalizem bi se brez antidepresivov najbrž sesul.

Torej antidepresive in diagnozo lahko hitro dobiš, čeprav ne nujno upravičeno. Kaj pa tisti, ki imajo/imate res depresijo, kakšni so bili znaki pri vas? Kaj je bilo tisto, kar vas je prignalo k zdravniku, da ste vedeli, da potrebujete pomoč?

Depresija in izgorelost / BURN OUT… nista eno in isto. Lahko pa daljša pregorelost povzroči depresijo.

Kaj bi pa ti naredila s pacientom, ki ti pride sesuti v ordinacijo, joka da ne more več funkcionirat in hodit v službo, ti pa imaš zanj max 10 minut časa? Ja, kapitalizem bi se brez antidepresivov najbrž sesul.
[/quote]

Saj to se sprašujem, ali je problem le v zdravnikih, ki prehitro napišejo antidepresive, ali pa tudi v ljudeh, ki ob znakih stresa, izčrpanosti hitijo k zdravniku, namesto da bi vzeli dopust, razmisli, če lahko ta stres kako odpravijo (zamenjajo službo, dajo odpoved). Imam občutek, da vedno več ljudi misli, da ni prav, da se ob takšnih pritiskih počuti slabo, meni se pa to zdi normalna reakcija in zaradi tega nikoli ne bi šla k zdravniku.

Razumem recimo, da je treab pomagati mamam, ki imajo poporodno depresijo: ker jih nekaj tako lepega kot rojstvo otroka ne osreči, to je potem depresija. Če pa ima nekdo naporno službo, zahtevne šefe ali doživlja celo mobing, pa problem ni v njem in njegovi depresiji, ampak v okoliščinah, ki so nevzdržne.

Verjetno ima res kapitalizem kaj s tem, pa z izgorelostjo tudi. Ljudje mislijo, da morajo prenašati vse pritiske in ob tem biti še zadovoljni in srečni. Me je kar groza, če pomislim na to.

Za dejansko klinično depresijo je potrebno cel mesec čutiti ves čas vsaj enega od petih simptomov depresije.
Ljudje se ponavadi slabo počutijo dan ali nekaj dni in že razglašajo, da so v “depresiji”. Verbalno pretiravanje.
Je pa napaka zdravstvenega sistema, da antidepresive predpisujejo zdravniki, namesto, da bi jih tisti dejansko kvalificirani za to: psihiatri.
To se dogaja, ker psihiatrov primanjkuje, saj je študij izredno dolg. Farmacevtski industriji pa gre to seveda zelo na roko: Vsak dan je lahko Xanax dan!

mah tle bo spet en kup enga bla bla bla-ja kako se vse reši s prehodi in športom in nič stresa 🙂

za tvoje vprašanje,bom tko rekla. V tvojem primeru,in v primeru določenih duševnih bolezni je znano da jih lahko povzroči stres. Da,lahko jih. In ko enkrat izbruhnejo,jih ni možno zdraviti s čajčki ampak kar z zdravili in psihoterapijo. Torej,ta dotična sodelavka,če misli,da ji je to povzročila šefica,jo lahko tudi toži za duševne bolečine. ampak.. dokazovanje je pa druga stran. Gre se predvsem zato,da imamo ljduje različna nagnjenja in preddespozicije za bolenski in genetsko osnovo. Nekomu se depresija pojavi tudi ko nima nobenih težav. nekomu pa ko je ogromno stresa in “klecne” in izbruhne. Dejstvo,ki je pomembno je to,da depresija je bolezen. To ni jamranje,in bit skos zatežen in u bedu in nevemkaj. Serotonin se narobe dovaja v možganih (tekočina ki je odgovorna za stabilno in normalno razpoloženje in veselje) in konec. zadeja je fizično pokvarjena. zato so potrebni antidepresivi.

za tebe konkretno ko sprašuješ pa zase,depresijo ti ne more in NE SME kar na podlagi ker ti rečeš da jokaš in si žalostna predpisat zdrvanik ali psihiater sam od sebe. na žalost resnica pa je,da se to preveč predpisuje kot bonbončke. Ampak zato vsi obtožujete stroko psihiatrije pa sploh ni res. Po tekočem traku predpisujejo razni osebni-družinski zdravniki. Ponavadi taki ki so stara generacija. Za duševne bolezni so testiranja. In to niso testi ki jih na netu najdeš in to niso testi ki so enostavni in tudi ne bodo ti povedali,ko boš testirana kaj je za kej. ker ne smejo. to je interno med psihiatrijo,ravno zato,da pacienti potem čim manj zlorabljajo. ker če veš vse,recimo ta odgovor če obkrožim “Da” kaže na to pa to motnjo.. načeloma če bi vse vedel se da pol goljufat. Ampak teh informacij se ne izdaja. Niti Roscherjev test,niti EEK valovanja možganov,niti osebnostni testi.. nič! Verjemi pa mi,da so to dokazane stvari,nekatere že od Freuda naprej in med temi testi je celo zanka,da če hočeš fejkat se ujameš in ti tudi povejo da nisi iskreno odgovarjal. Torej,če te skrbi da imaš depresijo,to omeni družinski zdrvanici in prosi napotnico za psihiatra. In ko boš pri njemu povej to kar pišeš nam. simple 🙂

Saj to se sprašujem, ali je problem le v zdravnikih, ki prehitro napišejo antidepresive, ali pa tudi v ljudeh, ki ob znakih stresa, izčrpanosti hitijo k zdravniku, namesto da bi vzeli dopust, razmisli, če lahko ta stres kako odpravijo (zamenjajo službo, dajo odpoved). Imam občutek, da vedno več ljudi misli, da ni prav, da se ob takšnih pritiskih počuti slabo, meni se pa to zdi normalna reakcija in zaradi tega nikoli ne bi šla k zdravniku.

Razumem recimo, da je treab pomagati mamam, ki imajo poporodno depresijo: ker jih nekaj tako lepega kot rojstvo otroka ne osreči, to je potem depresija. Če pa ima nekdo naporno službo, zahtevne šefe ali doživlja celo mobing, pa problem ni v njem in njegovi depresiji, ampak v okoliščinah, ki so nevzdržne.

Verjetno ima res kapitalizem kaj s tem, pa z izgorelostjo tudi. Ljudje mislijo, da morajo prenašati vse pritiske in ob tem biti še zadovoljni in srečni. Me je kar groza, če pomislim na to.
[/quote]

Ljudje so bili depresivni, v kliničnem kot tudi ostalih različicah, tudi v socializmu, fevdalizmu itd. Vsak sistem ustvari ideal popolnega posameznika, ki ga slehernik nikakor ne more dosegati.

Poporodna depresija nima veze “z lepoto poroda”, temveč predvsem s hormonskim ravnovesjem v telesu.

Da je človek lahko zdrav je potrebno nekaj sto različnih ravnovesij tipa “Zlatkolasinega pasu”. Eno stvar, en hormon povečaš in se stvar zruši. Že vnos substanc spremeni človeka. Npr.: vino – “In vino veritas”.

Za dejansko klinično depresijo je potrebno cel mesec čutiti ves čas vsaj enega od petih simptomov depresije.
Ljudje se ponavadi slabo počutijo dan ali nekaj dni in že razglašajo, da so v “depresiji”. Verbalno pretiravanje.
Je pa napaka zdravstvenega sistema, da antidepresive predpisujejo zdravniki, namesto, da bi jih tisti dejansko kvalificirani za to: psihiatri.
To se dogaja, ker psihiatrov primanjkuje, saj je študij izredno dolg. Farmacevtski industriji pa gre to seveda zelo na roko: Vsak dan je lahko Xanax dan!
[/quote]

Praviš, da je treba čutiti ves čas enega od petih simptomov depresije. Vendar, kaj pa to, da se človek že nekaj mesecev počuti izrpanega, nejevoljnega, ne spi ponoči, zjutraj težko vstane, nima energije za nič, je zaidrčen do vseh (ker je slabe volje, nezadovoljen in neprespan)? Sliši se kot znaki depresije, obe s sodelavko jih občutiva že več mesecev oziroma jih več mesecev občutimo že vsi zaposleni na našem oddelku.

Vendar, jaz mislim, da to ni nobena depresija, ker ima zunanji vzrok – novo in neprimerno šefico. Če ta zunanji vzrok odpravimo, se bomo vsi začeli počutiti boljše. Zato sama niti pomislim ne, da bi me iz situacije rešili antidepresivi. Zakaj? Da bi neprimerno šefico lahko prenašala brez jeze? Pa saj jeza je ja normalno čustvo v takšnih situacijah, nezadovoljstvo tudi. Logično se mi tudi zdi, da sem prav letos podlegla virozi in sem trenutno že nekaj dni na bolniški, prej pa več let nisem bila na bolniški niti en dan. Ne zdi se mi pa prav, da bi morala zaradi tega jesti antidepresive, da bi lažje prebrodila to obdobje.

Pimpača imam 19cm. Želim si vsaj 20cm. Kemija bi lahko olajšala zadevo. Ali pa bi bilo morda bolje, da si ga trajno podaljšam s pomočjo hidravlične pumpice. Kaj meniš?
[/quote]

Poskusi vakumsko napravo.
Pridobil boš 3-5 cm🙋🙋

Hvala za tvoj pogled. Mene ne skrbi, da ima jaz depresijo: vem, da je nimam. Mislim pa, da je tudi sodelavka nima in mi je žal zanjo, da je pristala na antidepresivih, ker to pač niso neki bombončki. Hočem povedati ravno to, kar si izpostavila: da bi bilo v primeru depresije treba izvesti dodatna testiranja. Depresija vsekakor je resna bolezen in prav je, da se ljudem, ki jo imajo pomaga. Ampak da jo ima kar vsak, ki na delovnem mestu doživlja velike obremenitve, pa ne verjamem. Sprašujem se o tem, ali se normalnega odziva na takšne obremenitve, stres v zadnjih letih ne zamenjuje z depresijo in prehitro postavi diagnozo, ki s to boleznijo nima nič skupnega.

Oh, ta lepi kapitalizem: vsi moramo veselo delati na antidepresivih, v resnici pa bi se morali le upreti neprimernim razmeram na delovnem mestu. Ko enkrat jemlješ antidepresive, je takšen upor še manj mogoč.

Ljudje so bili depresivni, v kliničnem kot tudi ostalih različicah, tudi v socializmu, fevdalizmu itd. Vsak sistem ustvari ideal popolnega posameznika, ki ga slehernik nikakor ne more dosegati.

Poporodna depresija nima veze “z lepoto poroda”, temveč predvsem s hormonskim ravnovesjem v telesu.

Da je človek lahko zdrav je potrebno nekaj sto različnih ravnovesij tipa “Zlatkolasinega pasu”. Eno stvar, en hormon povečaš in se stvar zruši. Že vnos substanc spremeni človeka. Npr.: vino – “In vino veritas”.
[/quote]

Da, vem, da je depresija resna bolezen, ki je vezana na ravnovesje v možganih in da je obstajala v vseh sistemih. Sprašujem se le o tem, če v kapitalizmu ali v času, v katerem živimo, normalnega človekovega nezadovoljstva ob situacijah, v katerih mora biti nezadovoljen, ne pripišemo prehitro depresiji. To je tisto, kar me muči.

Hvala za tvoj pogled. Mene ne skrbi, da ima jaz depresijo: vem, da je nimam. Mislim pa, da je tudi sodelavka nima in mi je žal zanjo, da je pristala na antidepresivih, ker to pač niso neki bombončki. Hočem povedati ravno to, kar si izpostavila: da bi bilo v primeru depresije treba izvesti dodatna testiranja. Depresija vsekakor je resna bolezen in prav je, da se ljudem, ki jo imajo pomaga. Ampak da jo ima kar vsak, ki na delovnem mestu doživlja velike obremenitve, pa ne verjamem. Sprašujem se o tem, ali se normalnega odziva na takšne obremenitve, stres v zadnjih letih ne zamenjuje z depresijo in prehitro postavi diagnozo, ki s to boleznijo nima nič skupnega.

Oh, ta lepi kapitalizem: vsi moramo veselo delati na antidepresivih, v resnici pa bi se morali le upreti neprimernim razmeram na delovnem mestu. Ko enkrat jemlješ antidepresive, je takšen upor še manj mogoč.
[/quote]

žal glede tega bom kar iskrena,v današnjem času je bilo že veliko napisanih zelo dobrih člankov in svaril pred tem da ogromno preveč ljudi žre antidepresive kot bonbončke. Stvar ni tako enostavno. Ni vse samo enostransko. In sicer,po eni strani,je veliko zdravnikov osebnih,zdravniki družinske medicine ki to predpišejo,in po drugi strani je tudi resnica da za čas zdajšnjega kapitalizma velja ogromen težek in hiter tempo,on velike porcije stresa. To je današnji čas. najnovejša diagnoza,ki je v 2019 uradno bila preko WHO (world health organization) potrjena kot uradna je izgorelost (burn out). in strokovnjaki za čas za katerega živimo napovedujejo da se zna še kakšna nova razvit. Takotorej,čisto vsega niso krivi samo zdravniki,načeloma kar predpišejo je prav. je pa tako kot vedno na nas samih tista zrela in prava odgovornost,da skrbimo zase-torej da razmilsimo ali je hudo,ali si želim strokovnega mnenja ali ne,ali si bom o tem vse prebral ali ne,ali nja zaslišim zdravnika zakaj misli da to rabim..itd. Splooooh pa v slovenskem zdravtsvu. Zdravnik ma časa 10 minut za enga pacienta. V enem dnevu jih obdelajo več sto bemti.. to ni več ničemur podobno. normlano da dajejo odpovedi kot po tekočem traku. Sej niso oni krivi,zdravtsvo je izropano pač propadlo.

Da bi celoten oddelek trpel za depresijo je malo verjetno.
Tvoja sodelavka je verjetno že pred prihodom idiotskega šefa imela določene probleme (napadi tesnobe) in lahko so se potem napadi, ob dodatnem zunanjem konfliktu, poslabšali kar je potem vodilo v depresijo.
In ti, ko se soočaš s šefom, imaš tudi napad tesnobe, ampak v milejši obliki in jih sama (podzavestno) znaš kontrolirati. Vsi imamo napade tesnobe, eni bolj izražene drugi manj. Vendar zaradi tega še ni potreben psihiater ali psiholog.
Ko ti psiholog napiše antidepresive (in ja, tudi meni se zdi, da jih pišejo kot bonbončke), jih ti ješ dolgo časa. Pomagajo ti v določenih situacijah, ko res ne vidiš izhoda, ko ne vidiš nobene razlage, nobenega vzroka in po jemanju tablet se bolje počutiš. Vendar v tem primeru ti veš kje je težava (šef), tako da zdravljene z antidepresivi (po mojem) ni potrebno. Po mojem niti ni potreben obisk pri zdravniku.

Lahko je depresivna, lahko ni. Primerjati z svojimi standardi stanje nekoga drugega ni primerno, nekaj kar nekdo obcuti kot majhen stres lahko nekoga drugega uniči.

Jaz recimo nimam nobenih realnih stresov, financno sem preskrbljena, druzinski odnosi so odlicni, objektivno (in realno) sem srečna… pa imam napade panike brez razloga h katerim se vkljuci socialna anksioznost. In pa ogromen obcutek praznine in zalost v trebuhu, dneve in tedne ko ne morem iz postelje. Tako dozivljam depresijo.

Ja, lahko je res depresivna in nikakor nočem njenih občutkov dajati v nič, ampak sem jo tudi skozi pogovor skušala razumeti, se vživeti vanjo. Ravno zaradi tega sem pa potem doma razmišljala, da so moji občutki na nek način podobni njenim in se vlečejo že več mesecev, vendar zaradi tega nisem depresivna. Zato je doživljanje nečesa ali negativne občutke najbrž res nemogoče in neprimerno primerjati, zato sem se pa začela spraševati, kako potem zdravnik lahko oceni, da gre za depresijo.

Tebi želim pa vse najboljše in da se boš znala skozi življenje čim bolje spopadati s tem, kar te muči. Če želiš, pa lahko še kaj napišeš o svojih občutkih, pa tudi o tem, kako se vse to, kar doživljaš kaže navzven. Kako se kaže recimo socialna anksioznost? Kaj to pomeni, da ne moreš iz postelje – dejansko ne vstaneš ali ti je to samo težko?

Bi rekla, da o depresiji in izgorelosti sicer govorimo ogromno, tudi o anksioznosti, ampak čisto konkretno o tem, kako se ljudje počutijo takrat, pa zelo malo, zato me to res zanima. Zanima me tudi, če ti je okolica pri tem lahko v kakšno pomoč. Ali lahko recimo kako pomagam sodelavki, če ima res depresijo, razen tega, da jo poslušam in sem ji v podporo? Ali potrebuje mir ali to, da jo povabim na sprehod ali kavo?

OMG.. te napadi panike,to je tako grozno. Kdor to ne doživi ne bo nikoli razumel. Meni se je 2 leti nazaj razvila še agorofobija. grozno je bilo. 2 mesca nisem šla iz stanovanja. uff.. te razumem. Poleg shizofrenije me spremlja tudi akutna anksioznost in te popolnoma razumem. grozno.. :((

Tudi če si se skušala postaviti v njene občutke, ti nisi ona! Ne veš, KAJ ONA doživlja, ne veš, kakšne travme nosi s sabo, ne veš, kako določene stvari vplivajo nanjo. Ne veš in ne moreš vedeti in tukaj dajati ocene, da ji ne bi bilo treba jesti antidepresivov, je pač arogantno.

Ne hodiš v njenih čevljih, tako kot ona ni prehodila tvoje poti. Vsak ima svoj križ na nosit skozi življenje. Če se nam zdi ena stvar lahkotna, lahko drugemu pomeni hudo breme. In obratno, nekdo bo situacijo, s katero se mi ne moremo spoprijeti, rešil takoj in brez problemov.

Zadeve so preveč kompleksne, zato ti svetujem, da si sodelavki v oporo, prenehaš pa s svojim pogledom na stvar in njeno zdravje ter počutje, ker je točno in samo to – tvoj pogled.

Sicer pa tudi to, da ste nekaj mesecev pod stresom v službi zaradi ene osebe, nikakor ni zdravo. Pametno bi bilo, da bi se s tem soočili in ji povedali, ali pa njenemu nadrejenemu, da na tak način ne morete delati in da naj spremeni svoj odnos, ker vpliva na vse vas. Ja, menjava službe je delna rešitev, ampak poglej, tukaj pa ti ne upaš nečesa narediti, kar bi (po moje) morala – povedati šefici oziroma njenemu nadrejenemu, da tak odnos pač ni profesionalen in vpliva na cel oddelek in zato je delo slabše opravljeno, zaposleni pa nezadovoljni. V bistvu se nihče od vas ne zna soočiti z novimi težavami na pravi način:)

Ja, lahko je res depresivna in nikakor nočem njenih občutkov dajati v nič, ampak sem jo tudi skozi pogovor skušala razumeti, se vživeti vanjo. Ravno zaradi tega sem pa potem doma razmišljala, da so moji občutki na nek način podobni njenim in se vlečejo že več mesecev, vendar zaradi tega nisem depresivna. Zato je doživljanje nečesa ali negativne občutke najbrž res nemogoče in neprimerno primerjati, zato sem se pa začela spraševati, kako potem zdravnik lahko oceni, da gre za depresijo.

Tebi želim pa vse najboljše in da se boš znala skozi življenje čim bolje spopadati s tem, kar te muči. Če želiš, pa lahko še kaj napišeš o svojih občutkih, pa tudi o tem, kako se vse to, kar doživljaš kaže navzven. Kako se kaže recimo socialna anksioznost? Kaj to pomeni, da ne moreš iz postelje – dejansko ne vstaneš ali ti je to samo težko?

Bi rekla, da o depresiji in izgorelosti sicer govorimo ogromno, tudi o anksioznosti, ampak čisto konkretno o tem, kako se ljudje počutijo takrat, pa zelo malo, zato me to res zanima. Zanima me tudi, če ti je okolica pri tem lahko v kakšno pomoč. Ali lahko recimo kako pomagam sodelavki, če ima res depresijo, razen tega, da jo poslušam in sem ji v podporo? Ali potrebuje mir ali to, da jo povabim na sprehod ali kavo?
[/quote]

Na ven se pri meni ne vidi (verjetno). Socialna anksioznost pri meni pomeni da se v krogu novih (vcasih pa tudi prijateljev) na notri sesuvam. Srce začne razbijati in občutek imam, da bom padla v nezavest (ceprav vem da je to skoraj nemogoče). Postaja mi slabo in tezje diham. Glas se mi lahko trese in težko govorim. Ker se tega racionalno zavedam, grem ponavadi na WC se splaknem s hladno vodo, malo posedim na školjki da se stanje malo umiri in potem nadaljujem. Ponavadi sem takrat v druzbi tiho in se fokusiram na dihanje. Če kdo kaj vpraša, rečem da mi je malo padel pritisk pa da je OK. Je pa res tudi, da čutim, kdaj sem bolj dovzetna da se mi zgodi tak napad panike in se takrat izogibam teh situacij, če res niso potrebne. Včasih pa pride iznenada. Razen s partnerjem, družino in najbližjimi prijatelji se o tem ne pogovarjam, ker ljudje, tudi tisti redki ki mogoče razumejo pa želijo pomagati, ponavadi ne znajo. Kot pri vseh drugih zadevah, smo si pa ljudje seveda različni – meni pogovor o mojih težavah ne pomaga, zato ga tudi ne potrebujem (se ne počutim bolje). Bližnjim prijateljem sem nekako skozi leta razložila le, da če nekam nočem, ne morem it… da ne pomeni ne 🙂 in da je ta ne posledica mojega stanja in ne, da se ne bi rada družila z njimo – nič osebnega pač.

Da ne morem ustati iz postelje, no to je pa tako… Fizično seveda lahko samo nobene volje ni. Pa ne v smislu, ne da se mi, gremo preživet cel dan veselo v postelji in gledat TV in pri tem uživat (taki dnevi so zakon) ampak prov nula volje ali veselja za karkoli počet. Tudi stvari, ki jih mam drugače zelo rada. Nevem, mogoče bo težko razumet ampak kot da bi se zbudila brez čustev, kakršnih koli, tudi tista “žalost ali depresija” ki jo nekako čutiš v “trebuhu” sta občutiti konkretno drugače (prazno) kot “navadna” žalost. Seveda se ustaneš, ker načeloma se moraš. Mogoče najbolj žalostno je, da ko se ustaneš se stanje malo izboljša, ampak kot da možgani to ne morejo dojet, dokler ležiš.

Kako nam pomagat? 🙂 nevem, 100 ljudi, sto čudi. Vsakomur pomaga drugačen pristop. Mislim, da najbolje, če res želiš pomagat, da jo vprašaš kaj želi IN pa, če se izkaže da ni res depresivna (oziroma so njeni problemi bolj ne resne narave, kar je seveda možno) ne sodiš druge po izkušnji z njo 😛

O tem, kako se v službi soočamo s šefico ne bom, ker ni stvar teme in ker nočem, da bi mene ali sodelavko kdo prepoznal. Vsekakor ne gre za zdravo stanje, skušamo ukrepati, da se to spremeni, do takrat pa se stežavami spopadamo kot vsak od nas pač zmore. Ne pravim, da antidepresivi mogoče niso potrebni, pravim le, da bi jih verjetno dobila lahko tudi jaz, ker se počutim podobno kot ona – vsaj na zunaj. Najino doživljanje težavne situacije je podobno, sva pod stresom, ne spiva, se jeziva, sva izčrpani, brez energije, nenehno utrujeni in zaspani. Zato lahko sočustvujem z njo in jo razumem, niti se nisva pogovarjali o tem, ali je njeno jemanje antidepresivov prava rešitev ali ne – to je njena stvar, jaz pa sem o tem začela razmišljati šele, ko sem prišla domov. Situacija nikakor ni lahkotna, težka je, le da ne vem, če so antidepresivi za kogarkoli v tej situciji prava rešitev.

Tisti, ki ste kdaj jemali antidepresive, ali res pomagajo in na kakšen način? Se z njimi lažje soočiš s težavami ali ti je zanje le manj mar, te ne potrejo tako zelo?

Na ven se pri meni ne vidi (verjetno). Socialna anksioznost pri meni pomeni da se v krogu novih (vcasih pa tudi prijateljev) na notri sesuvam. Srce začne razbijati in občutek imam, da bom padla v nezavest (ceprav vem da je to skoraj nemogoče). Postaja mi slabo in tezje diham. Glas se mi lahko trese in težko govorim. Ker se tega racionalno zavedam, grem ponavadi na WC se splaknem s hladno vodo, malo posedim na školjki da se stanje malo umiri in potem nadaljujem. Ponavadi sem takrat v druzbi tiho in se fokusiram na dihanje. Če kdo kaj vpraša, rečem da mi je malo padel pritisk pa da je OK. Je pa res tudi, da čutim, kdaj sem bolj dovzetna da se mi zgodi tak napad panike in se takrat izogibam teh situacij, če res niso potrebne. Včasih pa pride iznenada. Razen s partnerjem, družino in najbližjimi prijatelji se o tem ne pogovarjam, ker ljudje, tudi tisti redki ki mogoče razumejo pa želijo pomagati, ponavadi ne znajo. Kot pri vseh drugih zadevah, smo si pa ljudje seveda različni – meni pogovor o mojih težavah ne pomaga, zato ga tudi ne potrebujem (se ne počutim bolje). Bližnjim prijateljem sem nekako skozi leta razložila le, da če nekam nočem, ne morem it… da ne pomeni ne 🙂 in da je ta ne posledica mojega stanja in ne, da se ne bi rada družila z njimo – nič osebnega pač.

Da ne morem ustati iz postelje, no to je pa tako… Fizično seveda lahko samo nobene volje ni. Pa ne v smislu, ne da se mi, gremo preživet cel dan veselo v postelji in gledat TV in pri tem uživat (taki dnevi so zakon) ampak prov nula volje ali veselja za karkoli počet. Tudi stvari, ki jih mam drugače zelo rada. Nevem, mogoče bo težko razumet ampak kot da bi se zbudila brez čustev, kakršnih koli, tudi tista “žalost ali depresija” ki jo nekako čutiš v “trebuhu” sta občutiti konkretno drugače (prazno) kot “navadna” žalost. Seveda se ustaneš, ker načeloma se moraš. Mogoče najbolj žalostno je, da ko se ustaneš se stanje malo izboljša, ampak kot da možgani to ne morejo dojet, dokler ležiš.

Kako nam pomagat? 🙂 nevem, 100 ljudi, sto čudi. Vsakomur pomaga drugačen pristop. Mislim, da najbolje, če res želiš pomagat, da jo vprašaš kaj želi IN pa, če se izkaže da ni res depresivna (oziroma so njeni problemi bolj ne resne narave, kar je seveda možno) ne sodiš druge po izkušnji z njo 😛
[/quote]

Hvala za tole, to je že veliko bolj konkretno in si lažje predstavljam. Nikogar ne sodim, tudi sodelavke ne – če že, sodim zdravnike oziroma zdravstveni sistem, ki si za take paciente ne more vzeti dovolj časa, da bi odkril vzrok težav ter jim resnično pomagal: verjetno samo antidepresivi, tudi če so potrebni, nikoli niso dovolj, ampak je treba narediti še kaj drugega. Sodim pa tudi neprimerne delovne razmere, ki so verjetno pogosto vzrok najrazličnejših stisk, ter vzgajanje ljudi v to, da so preveč zahtevni do sebe, kar je verjetno tudi velikokrat vzrok raznih izgorelosti.

Jaz sem šla k osebni zdravnici, ker nekaj mesecev nisem mogla spati in sem bila popolnoma izčrpana. Dogajalo se je po ločitvi. Ker je tudi ločitev proces, ki se običajno začne pred samo formalnostjo, ne morem reči, da me je to spravilo v tako stisko, da je bil šok in podobno. Ampak odselitev je bila mogoče tista kaplja.
Skratka, zdravnica mi je dala vprašalnik o depresiji, po katerem sem bila v depresiji in me je vprašala, ali bi zdravila. Takrat sem odklonila in prosila samo za uspavalne tablete, ker se mi je zdelo, da se moram predvsem odpočit. Čez dva tedna sem imela “kontrolo”. Moja zdravnica je recimo še dobra, drugi menda hitreje napišejo ta recept in ker se ti zdi, da nimaš časa bit potolčen, greš na tablete. Če bi pa rad še bolniško, potem pa itak … nekaj mora napisat, da jo upraviči.
Dodatno ozadje pa je, da jim dihajo za vrat tudi farmacevtske firme in jih spodbujajo k pisanju bombončkov. Tudi na pediatrični kliniki ti dajo kaj direkt v roko. Mislim, da zdravniki ne bi smeli imeti sploh kontaktov s predstavniki firm. Kaj ti potem počnejo šele lekarnarjem.