kdaj so otroci najvecji strosek?
Tudi jaz bi želela mogoče še kakšnega ampak raje ne hvala. Razmišljam malo naprej.
Prvo jih je treba spraviti skozi šolanje( zvezki , knjige, potrošni šolski material)Potem je tu še obleka saj v današnjih časih,ŽAL če nisi oblečen vsaj malo po modi te hitro izolirajo, da ne govorim še kolesa, scuterji itd… Ko bosta končala šolo (upam) je tu še vprašanje ali bo dobil službo no pa recimo da bosta imela srečo in jo dobita, še vedno ni rečeno, da bo imel osnovo da gre na svoje. Pa naj se zgodi , da njegov partner zanosi kam bosta šla? Od kod bosta vzela, da si bosta osnovala začetek če jima ne bomo priskočili mi starši. Itd.
Moje mnenje je da jima bom pomagala(če bom le imela) po vseh mojih zmožnostih to pa pomeni v večini materialno. Nimam srca da bi ga , ko zaključi šolo postavila pred vrata in rekla zdaj se pa znajdi. Jaz sem se odločila za njega in moja dolžnost je da mu priskrbim in omogočim normalno zivljenje. Ko bo brez službe ali stanovanje mu ne bom mogla reči:otrok ne se sekirat z očijem te imava neizmerno rada ampak znajdi se sam.
To, da nekdo živi v mestu, ni predpogoj, da je za njega vse dražje… Saj imaš kljub temu lahko svoj vrt, pa jagode in petršiljček… Po želji, pač.
Sicer pa sem mnenja, da ja – za vsako živo bitje gre denar. Za otroka, zame, za moža, za mačka,… Za vse. Kako pa finance razporediš, je pa odvisno od tvojih pričakovanj, želja, občutkov in ljubezni. Bolno pa se mi zdi razmišljanje nekaterih, koliko npr. stanejo plenice,… Ja, kaj pa pir, ki ga mož veselo tanka? A ta je pa zastonj? Dejstvo je, da se od ljubezni ne da živeti. Ampak, če je volja, se da solidno preživeti, brez tega, da bi bil otrok prikrajšan (kjer bi se debata itak lahko nadaljevala v trendu, kako popolni so današnji otroci, ki imajo prepolne riti vsega)…
LP
Žogica Nogica,
ne vem, res ne, kje naj bi imela vrtiček. Na pločniku ali v loncih za rože pred magistratom, lahko pa bi prekopala Tivoli. Še najboljša ideja pa je verjetno, da razkopljem tik ob avtocesti en kos zemlje, da bodo rastline pognojene s težkimi kovinami. Super za zdrave rastline in za prebijanje prostega časa… Čestitam za dobro idejo!
Živela sem v stolpnici, v džungli v Jaršah. In ja, imeli smo vrt. Nam pa ni bilo težko časa in bencina, da smo se odpeljali ven iz Ljubljane… :))
Ja, in zdaj boš povedala, da ste imeli tudi vikend ali pa sorodnike na deželi. To stvar precej spremeni. In ne gre za to, da ti je škoda časa, gre zato, da ga preprosto ni! Če imaš doma, v dvosobnem stanovanju, recimo 3 ali 4 otroke, ki jih hraniš z ljubeznijo tudi za bencin ni denarja, kaj šele za najem ali nakup parcele, da ne govorim o tem, kolikšen avto je potreben, da je vse po predpisih, za 5 ali 6 člansko družino… Get real!
Saj nima smisla, pa vseeno… Vrtiček smo imeli v najemu (ni glih neka bajna vsota), cca. 15km od takratnega doma (ni bilo sorodnikov zdraven). Nikakršen vikend. Le kos zemlje, ob grabnu, da smo tudi zalivali lahko. Je pa res, da je bil en otrok, ki je z nama hodil tja, tekal po travniku,… Avto smo itak imeli, tako, da nam dejstvo, da se gremo vrtičkarje tega ni dodatno zasolilo (z izjemo bencina, kar pa itak prineseš notri),…
Kakorkoli, z vsem, kar sem napisala pod to temo, sem samo hotela povedati, da smatram, da tam, kjer je volja – je tudi pot. Kar pa nikakor ne pomeni, da zagovarjam miselnost “imamo otrok, kolkr jih je Bog dal”.
LP
Eko, drobnajk pa meni letos ni ven prišel… Kljub temu, da je zunaj na vrtu. :))
Lep večer še naprej.
Hiša bo večji strošek, otroci pa odvisno od tega, kako na potrebe družine gledaš. V marsikaj si prisiljen, ko se šole in preveč nadobudni starši odločajo namesto tebe in misliš, da svojega otroka ne smeš izločiti. Ni lahko v nobenem obdobju, sploh če si nekje v povprečju ali spodaj. Naši otroci so nekateri že doštudirali imamo osnovnošolca-2, maturanta, 2letnika. Mislim, da se vse nekako prepleta, v glavnem kar gre. Nismo bogati, nič nam ne manjaka, otroci so pridni, nič nismo načrtovali, pa smo že kar nekaj doživeli, velik problem se velikokrat kar čez noč zdi manjši.
Ne moraliziram, ne kompliciram, ……
Sova, jaz definitivno ne želim, da je moj otrok izločen iz družbe oziroma, da je za kaj prikrajšan. Če je pa to zate nadobuden starš pa tudi v redu. Jaz raje dam čimveč (v mejah normale) svojima dvema otrokoma kot pa bedno življenje polno ljubezni petim otrokom.
Sama si napisala da ni lahko če si nekje tam spodaj in zakaj bi jaz to naredila svojim otrokom, ki jih imam neizmerno rada če pa lahko štirje zelo solidno živimo.
NIKOLI in nikdar ne bi tako razmišljala. Če imaš dva imej dva, če bi rada tri ali pet, pa naj bo tako… Že misel na to, da bi se zanašala na državo pa se mi gnusi. Oziroma, da bi razmišljala še o enem otroku in se pred tem spraševala, koliko me bo v bodoče finančno stal?!
Mi imamo po dolgoletnem trudu in mukah enega, in že to, da smo ga dobili nas je zelo veliko stalo (psihično in finančno)! Od države ne dobimo nič in tudi ne pričakujemo.
Srečna družinica
AMPAK ZARADI MATERIALNIH DOBRIN SE NE BODO VRAČALI K VAM, TE SI BODO KASNEJE ZASLUŽILI SAMI.
Če se bodo kdaj vračali domov kot odrasli otroci se bodo zaradi vaše ljubezni in vzdušja…. in del tega vzdušja dobiš tudi, če nimaš vsega na pladnju prinešenega. Če deliš z brati…. Če si človek in ne egoistična požrtna mašina….
SI NE MOREM KAJ, KO JE RATALO TAKO POPULARNO, DA JE TREBA VSAKO STVAR KUPITI, DA NE BO NAŠ OTROK ”PRIKRAJŠAN”.
Sama nisem nikoli imela vsega, pa mi je eno figo mar. Je pa res, da smo ljudje različni. Moja sestra skormnosti ne more preboleti in še vedno misli, da bo najbolje živela, če bo u iber bogata…. Čakam, da pride k sebi :)))
Sloncek
Sloncek,ce se prav spomnim, sva tam nekje istih let….tudi jaz nisem mela vsega…ko sva bla z bratom majhna smo zidal hiso…bilo je za sproti,a ker je bil takrat standard mal drugacen kot je zej, tud jst nisem pogresala nic…pa poglej zdej kako je…tamali sam da pridejo v vrtec se jim odprejo oci…pa grejo ko so vecji smucat, pa bi sel zraven…pa pol kaksen hobi…kak tuj jezik, kak sport…pa smo tam…
Zato se mi se vedno zdi, da saj je ljubezen in cas na prvem mestu…ampak tudi finance….ce tega ni, smo starsi primorani delati vec, vsak extra money pride prav…danes se vse vrti s tako hitrostjo…kaj pa vem…treba je kljub vsemu pogledat na vse…
AMPAK ZARADI MATERIALNIH DOBRIN SE NE BODO VRAČALI K VAM, TE SI BODO KASNEJE ZASLUŽILI SAMI.
Ja se strinjam ampak tudi jaz si še vedno kdaj sposodim pri starših, saj pri njih vrnem lahko brez obresti itd… Pa za začetek (zemljo) sem tudi dobila od staršev in še vedno mi kdaj priskočijo na pomoč. Ja jaz imam srečo, da imam tako službo in sem lahko nekaj ustvarila ne vem pa kako bodo moji otroci.Ali bodo imeli enake možnosti? Oni bodo vedno moji otroci in vedno jim bom pomagala če bom le lahko. Ne računam pa, da ko bodo končali šolo,da me ne bodo več potrebovali.
Ja, saj se lepo sliši: Če ga hočeš imeti, ga imej, ampak v naši družbi žal ni tako lahko. Otrok stane, kakorkoli pogledati. Marsikje se da prisšparati. Pri rabljenih oblekah, vozičku, oprami – že tukaj gre za celo premoženje, ki ga ni treba dat, če ga nočeš (ampak kaj, ko mora biti vse novo), stvari se itak ponosijo od starejših … Pravi stroški se začnejo z vstopom v vrtec, sploh če imaš solidno službo. To, da si vzel tri kredite, da si rešil stanovanjski problem, večino občin ne zanima. In ravno ta stroške za vrtec je tisti, okoli katerega se ne da šmudlat. Če nimaš babic, ga je treba dat. Pri dveh otrocih je to takoj sto jurjev, kar je pa že ohoho denar za nekoga, ki že tako odplačuje kredite. In kako boš imel v teh pogojih še enega? Vse se da rešit, ampak varstvo pa stane. In tukaj, imejmo ga, samo če hočemo, ne vzdrži. Razen če seveda pustimo službe in živimo na račun države. Meni osebno bi se zmešalo.