kdaj so otroci najvecji strosek?
zdravo!
Drugic sem noseca in rada bi imela se tretjega otroka.
Ker pa dan danes ne ves kako bo s sluzbo in sploh drzava ni naklonjena velikom druzinam, kot bi to rada pokazala, imam pomisleke.
Bojim se, da ne bi cez leta zaradi zdajsne odlocitve zivotarili. tako kot nekatere stevilcne druzine, ki so na robu prezivetja.
V bistvu me zanima, kdaj so otroci najvecji strosek? ko so v vrtcu?, ko gredo v solo, spomnim se jambranja svoje mame vsako solsko leto in za vsak izlet.
Ali so z leti stroski visji ali primerljivi zdajsnimi, ko so se vplenicah?
Hvala za nasvete!
ps, pa se hiso nameravamo delat
Nehaj analizirati, imej jih toliko kot ti srce poželi. Otrok rabi predvsem največ ljubezni, drugače jim pa tudi nič ne manjka, če živijo bolj skromno, ponavadi iz takih družin izhajajo še najboljši ljudje. Druge stvari so pomembnejše od denarja in mat. dobrin. Npr. pogovor, sožitje v družini, male pozornosti…
Od ljubezni in razumevanje se žal ne da živeti, to je nujna nadgradnja za uspešnega človeka.
Gradnja hiše s tremi majhnimi otroki – ne, hvala.
Misliti si ne moreš, kakšna preizkušnja za zakon je gradnja, kaj šele za družino.
Če pa vam finance dopuščajo in omogočajo manj stresno življenje z manj odrekanja in računanja – potem pa kar!
Mislim, da so dijaki in študentje med najdražjimi otroki.
To je zelo težko predvideti, ker je zelo odvisno od otroka samega in od okoliščin. Nekateri otroci recimo briljirajo v kakem športu/glasbi ipd., kar lahko precej stane starše, drugi morda precej stanejo pri študiju (če nisi iz Ljubljane sploh), čeprav jih večina vsaj nekaj zasluži tudi sama. Tretji ne dobijo službe, četrti ustvarijo svojo družinico, pa nimajo lastne strehe nad glavo in je fino, če dobijo kako pomoč od staršev….
Lahko pa te minimalno stanejo, če so pridni v šoli, nimajo dragih obšolkih aktiivnosti, po možnosti še štipendijo, med študijem pridno delajo, v nekaj letih dobijo redno zaposlitev in se primožijo k nekomu, ki že ima rešen stanovanjski problem. Jaz recimo sem imela to srečo in sem svoje starše verjetno res največ stala v vrtcu, saj sem se z 22 odselila k fantu in sama zaslužila zase, pa še Zoisovo štipendijo sem imela za povrh.
Ampak jaz osebno imam raje manj otrok, pa tem več nudim (če bo potreba – predvsem mislim na študij in pomoč pri ustvarjanju lastnega doma).
Odvisno tudi od prihodkov. Če imaš visoke dohodke in plačuješ za jasli 80.000 na mesec, te verjetno tudi v prihodnje ne bo stalo dosti več. Če pa plačuješ za vrtec bolj malo, te bo dijak ali študent stal najbrž precej več. Pa tudi želje so potem večje – se pa te zagotovo ravnajo tudi po siceršnjem načinu življenja družine.
Ne morem ti na to odgovoriti. Zame to ni strošek.
Namesto, da sebi kupim najnovejšo moderno garderobo, ki bo jeseni že izven mode, opremim otroka za v šolo in podobno. Torej denar samo prerazporedim.
Nekatere si privoščijo dopust za 600.000, mi pa za 100.000 vsi štirje.
Nekatere si privoščijo redno frizerja, kozmetičarko, nove obleke, moderno obutev, itd itd za kar zapravijo veliko denarja, jaz pa pač manj zapravljam zase.
Enostvno potem pač drugače obračaš denar, na nekaterih področjih stisneš, na drugih si privoščimo vsa družina. Ne obstajam le JAZ, ampak MI.
Torej vsi za enega, eden za vse.
Sicer je pa ljubezen, prijaznost, razumevanje, spoštovanje otrok ZASTONJ.
Definitivno predšolski! Razen v primeru, da si v vrtcu po prihodkih v zelo nizkem razredu. V tem primeru se ti stroški z vsakim letom večajo, ker država ne daje subvencij zato, da se nekdo vozi v šolo v oddaljen kraj. Sicer pa si izračunaj koliko staneš ti in to implementiraj na otroka v srednji šoli. Je pa tako, da večina staršev z velikimi številom otrok otrokom ne kupuje veliko stvari, kar povzroči večjo samostojnost otrok, večjo inovativnost in večjo ustvarjalnost. Kar malo se ozri okrog sebe. Ko odrastejo otroci tistih, ki so vedno imeli vse, se le ti ponavadi ne znajdejo najbolje. Govorim o povprečju, ne izjemah!
Mi imamo 2,5 povprečne slovenske plače družinskega proračuna, dva vrtičkarja (jasličar in drugi gre v jeseni v šolo). Moram reči da se kar precej stvarem odpovedujemo zaradi plačevanja vrtca in oskrbi otrok nasploh. Ko se pogovarjam s sodelavci, mene jasličar (vrtec, plenice, obleka, kakšna igrača..) stane toliko kot študent (študentski dom, nekaj žepnine, obleka, knjige,…). Če povem po pravici, komaj čakam na osnovno šolo, pa mogoče na srednjo, če bosta živela doma in ne bo potrebe po plačevanju dijaškega doma. Da malo vdihnemo. Pa tudi če se bost odločla za kakšen šport ali karkoli…..še vedno bo lažje kot sedaj, kot sta v vrtcu.
Jih imamo radi, kupimo marsikaj, ni problem se česa odpovedat, ampak daleč od tega, da so zastonj. In samo ljubezen ni dovolj, da jih pripraviš za samostojnost. To je zraven tudi ogromno denarja.
Samo za vrtec bomo dali 20 000€ (za oba, premikamo se pa od 4. do 6. razreda), pa tega denarja nisem še niti enkrat obrnila na banki.
Naj se kdo zgraža kolikor hoče, da nekaj seštevamo ali zračunamo, ko gre za otroke….. Ampak 20 000 evrov je denar, pa čeprav gre za solidno varstvo, jih ne morem kar spregledat in rečt da to ni nič.
Otroci niso zastonj in zelo razumem starše, ki za drugega ali tretjega otroka odločajo po temeljitrem finančnem razmisleku. Midva tretjega ne zmoreva. Ne sedaj, ne kasneje.
Hecno kaki taeni moralizirate in opletate z osladnimi besedami o tem, kako da so otroci ena sama ljubezen in da vas je kar sram na denar pomislit. Prosim lepo!
Ko je treba plačat položnico za vrtec ali pa kupit plenice mi vsa silna ljubezen nič ne pomaga, če je denarnica prazna! Otroci stanejo, to je dejstvo. Ker tudi jaz ne živim kar zastonj – vse se plača, ne gre drugače.
Mdona mi grejo ene izjve tu na živce, pa tko fini so taeni in tako zmoralizirani in oh in sploh. Pa ne vidijo dlje od svojega zaplankanega nosu, ki bog ne daj, da bi si upal kdaj s svojo glavo kaj pomislit, ampka je treba vedno vse tako povedat, kot mislijo, da je prav in predvsem moralno …. GRRRRRRRRRRRRRRRRR
Ampak dejstvo je, da bi morala država (oz. tisti, ki državi plačujejo davke) del svojih dohodkov nameniti financiranju podmladka (pa naj ti socialni transferi pridejo potem nazaj k njihovim otrokom ali drugim, če svojih otrok nimajo).
Zakaj? Zato, ker je od tega odvisna njihova pokojnina, njihovo življenje v prihodnosti.
Sloncek
Elain ti je dobro napisala.Tudi ti si strošek,pa jaz tudi,vsi smo strošek……..smo pa tudi ali naj bi bili čuteča bitja.Če čutiš in si želiš imeti še kakšnega…..izvoli,ker te podpiram.
Nekaterim je še eden odveč,pa samo zato,ker so prekomot.Z otroci je pa delo,pa jezijo te tudi,pa te razveselijo,pa te skrbi za njih……..miks življenja.
Je pa res,da je od tega,koliko bo ali je otrok sedaj,odvisna prihodnost,pokojnina….
Upam,da vrtci in šolske klopi tudi ne bodo preveč samevali,ker vzgojiteljice in učiteljice,ne bodo imele kaj delat.
Na tiste,ki te pa potem gledajo poševno,če imaš več kot enega ali dva otroka,se pa ne oziraj!
Starši zelo različno vrednotimo, koliko je potrebno imeti stroškov z našimi otroki.
Meni so starši ves čas pomagali in tudi z možem že zdaj varčujeva za najino hčerkico. Pač po najinih zmožnostih in če nama bo šlo v prihodnosti bolje, bova dajala zanjo še več na stran.
To je najina filozofija.
Vrtec naju je stal celo premoženje, pa je osnovna šola tudi strošek, vse zavisi, kje si postaviš meje. Nove ali rabljene knjige, nova smučarska oprema ali stara.
Menim pa, da je danes povprečni družini v splošnem težje prebroditi vse izdatke.
Moje mnenje je, če si želiš otroke, jih imej, ne glej na stroške, ampak na čas in ljubezen, ki jim ga boš potem lahko posvetila.
Ah, dajte no, zakaj si zatiskate oči. Otroci pridejo na svet zastonj, vse ostalo pa košta, da ubi bože!
Verjamem, da je lažje preživeti tistim, ki imajo kakšen vrtiček. Mi v mestu pa moramo kupiti vsako jagodo in petršiljček!
Pa tudi vsako izobraževanje stane! Pa še bo! Kar poglejte koliko stane rec. izobraževanje ob delu. Če bodo naredili, da bo potrebno plačevati študij, smo (pouprečni) starši do smrti zapufani. Da ne bi govorila, kako bo z našimi penzijami. Vi kar sanjajte o ljubezni, ko vam bo otrok očital, da zaradi omejenih sredstev lahko študira samo vaša čustva.
Ne bluzit, meni se dopadejo velike družine, ampak jaz si je ne morem privoščit!
Ne gledam pa nobene mame, ki ima 3 ali več otrok postrani, samo občudujem jih!