v slabih ali dobrih trenutkih?Meni se zdi, da se v slabih trenutkih,takrat ko ti je najtežje, pokaže, kdo je pravi prijatelj in kdo je s teboj samo zaradi momenta, ker si pri roki ali ker je nekdo imel korist od tebe.

Meni se zdi ,da v slabih trenutkih spoznaš pravega prijatelja.

Res je tako. Ko si na dnu, vidiš kdo so pravi prijatelji.

Jaz sem se poškodovala, več operacija, dologotrajna bolniška… vsi pozabili name.

Dokler sem jim bila koristna, sem bila dobra. Zdaj jih ne zanima niti kako sem. Nobenega klica, nič.

Tako, da sedaj vem: nimam niti enega prijatelja. Nula. Niti ene osebe, da bi ji bilo mar zame.

Je žalostno, ko si v bolnici pa tečejo dnevi pa ni ene osebe, ki bi te poklicala in vprašala kako ti je.

Ja,na žalost je res tako(v večini), sem izkusil na svoji koži. 11.let sem skrbel za oba hudo,neozdravljivo bolna starša. Sonda,plenice,nepokretnost. Jokal vsak dan,nisem vedel kako bom ti zmogel. Nikjer nobenega. Pa sem zmogel in se sam poslovil od obeh staršev doma,ko je prišel čas. Oprostil sem vsem,njihova imena pa nisem pozabil. Dobro vsem in naprej.

Kakor vzameš. Da je naivnost o “Pravih prijateljih” relativna neumnost sem spoznaval nekje v osnovni šoli. Da vseeno imam “prave prijatelje” pa občasno, ko sem jih rabil.

Spoznaš v slabih trenutkih. Umrla sta mi starša, v razmaku 1 meseca, niti na pogreb niso prišli. Potem po enem mesecu pa klic, a si ti zdej v redu, gremo na pivo?ok, to bi še nekako pozabila.ampak potem kasneje, sestra je hotela izpodbijati oporoko, kakšna žalost, ko sem jaz več dobila in ni uspela v tožbi. Čeprav sem skrbela za starša, jima pomagala, ampak ko sem pa dobila malo več, pa zavist do neba. Takrat sem pa odpikala take osebe. Ne maram niti videti. Dober si za družbo, ko nikogar drugega ni, ko pa imaš težave, resne skrbi, ko ti hrbet krivijo vsa bremena, takrat ni prijateljev, takrat je zraven tebe mož/partner pa otroci.

Zdaj, v času kovida. Cepljene budale so pokazale svoj obraz.

Prvo, treba je vedet, da prijateljstva iz filma ni, oziroma je to tako redka stvar, da je prakticno ni.

Imeti prijatelja, ki je zaupanja vreden in cisto v vsem cuti enako kot ti, to je utopija. Ko to razcistis, je potem vse lazje.

V druzbi imam dve zenski, ki sta bili taki prijateljici enih 20 let, da je to bilo sanjsko. No, potem se je pa eni spremenilo zivljenje… Se vedno sta prijateljici, normalni, ne vec sanjski. Tako da tudi pri takih nikdar ne ves, kako se obrne…

Najboljši prijatelj je samo tvoj mož ali partner, če se seveda dobro razumeta

Jebemti, kok ste vi anticepilci zoprni. A morte res v vsako temo vdirat z vašimi nebulozami? Kakšen obraz so cepljeni pokazal, porkamadona?

Mentalno zaostal kreten

Kreten te je naredu.

Razumem te, kranjska klobasa.

Tudi mene so razočarali … sploh tisti, ki sem jih imel res za inteligentne in razsodne.

V stiski, zdravstveni, se naučiš, da je pomemben denar, ne ljudje.

Ko zboliš, tako za več mesecev, vidiš, da rabiš denar. Z denarjem si plačaš prevoze, z denarjem si plačaš, da ti dostavijo hrano in tako naprej.

Ljudje, ki so govorili prej, da so tvoji prijatelji, se ne potrudijo niti toliko, da bi kdaj pa kdaj poklicali in vprašali kako si. Kaj šele pomagali.

Leta in leta sem ogromno delala po več društvih, ogromno časa za druge. Zdaj vem: namesto prostovoljnega dela v raznih društvih, se je treba koncentrirat na to kako čim več denarja zaslužit. Ko si na dnu z zdravjem, ti denar še kako prav pride. Da plačaš usluge ljudem. Tisti, ki si jim pomagal, ne bodo mignili s prstom.

Tako, da denar, denar, denar… to si je treba priskrbeti. Ljudje so gnili, ko te ne rabijo več, ko jim ne moreš več rit odnašat, te ne poznajo več.

Kapo dol tebi. Tukaj je kriva tudi država, ki stare in bolne pusti na cedilu.

Jaz ze zelo zvodaj.