kljukice za nogavice
katja,
tudi jaz sem že slišala zanje in bi jih z veseljem plačala v suhem zlatu, pa žal ne vem, kje bi jih lahko kupila.
Da te le potolažim: najprej sem jih celo likala in pazljivo zlagala v pare, potem mi je kapnilo, da mojemu dol visi če so njegovi zokni pospravljeni ali ne. Potem sem ga večkrat prosila, naj samo pare skupaj zloži (samo svojih zoknov!), pa se mu ni ljubilo na prvič ne drugič in ne osemnajstič…Zdaj enostavno njegove poberem, mu jih pustim, on jih take s štrika dol zbaše v en predal in tam vsako juto histerično išče pare. meni je to sicer grozno, njemu pa očitno ne dovolj, da bi se kakorkoli potrudil za izboljšavo. Jebi ga, ima pa druge vrline….
OK, razumem, če gre za desetčlansko družino…
Ampak pri običajni družini, ob predpostavki rabe nogavic 1-2x na dan in rednem pranju, se mi poraja vprašanje, na koliko dni ve žanske (ki imate problem z nogavicami) sploh perete. Ker če redno perete, se jih ne more kdovekoliko nabrati. Tistih nekaj parov pa res ni težko (niti fizično niti psihično) zložiti.
tebi, ki ti ni jasno,
saj ne gre z to, da ne zmorem zložiti. Gre za moje malo zadoščenje, ker ne dobim nobenega priznanja za to, da pobiram zokne iz vseh kotov, da vedno sama perem, vesim, likam in zlagam v omare (še to ne gre, kupčki zlikanih cot mu lahko na delovni mizi visijo tudi 14 dni, pa samo ven jemlje…ali pa jaz prej znorim). No, tu pri zoknih, po katerih zjutraj v svojem ladlčku brska ko kaka kura, pa imam zadoščenje za vse to… Če lahko štekaš?
Preinesem si tisti ogromni škaf štumfov v dnevno sobo pred TV. Gledam poročila in bolj, ko je novica neprijetna ( ne mislim na žalost vse pogostejših tragedij ) in stepam tiste štumfe z vso jezo……..
Jih pa ne obešam – lepo jih po balkonu razstavim po vseh plastičnih stolih – po parih in molim, da ponoči ne bo burje, ker bom v nasprotnem primeru pobirala te mrhe po moji lipi.
Sovražim tistega, ki si si je izmislil štumfe in zakonske postelje – moj četrti hišni vogal namreč smrči in ponoči vzbudi v meni zelo, zelo čudne misli v stilu Agathe Cristie…..
Joj, loti in miška, kako sem se narežala. Je takoj lažje, ko vidiš, da nisi sam. Torej, kaj jaz naredim:
– včasih (če sem REEEES dobre volje) jih zložim že na štriku.
– včasih jih dam za zlagat starejšemu sinu (ki samo zavija z očmi)
– mlajši mi silno rad pomaga, pa potem nikamor ne prideva:))
– včasih jih dam za zlagat tudi možu, pa se vedno bojim, da bo našel kakih sedemnajst osamelih štumfov brez para – in me potem sumničavo gledal, kam za božjo voljo sem pospravila preostale. Ker, vsaj to mu je treba priznati, svoje štumfe vestno meče v koš za perilo. Samo kaj, ko ne gredo vse v isto partijo.
– ponavadi pa na hitro zložim skupaj tiste, ki že od zgoraj nakazujejo, da pašejo skupaj. Ravno dovolj za vsakodnevno uporabo. Druge pa se nabirajo v škafu. In ko je mera polna, si privlečem pred TV ves škaf in zlagam. Takrat so vsi nenadoma presenečeni, koliko štumfov se je nabralo. In vse, ki ne pašejo skupaj, zbašem v eno papirnato vrečo in jih spravim za “hude čase”. Potem pa iz dveh vreč za hude čase spet enkrat naredim selekcijo. In včasih mi še vedno ostanejo kakšni samski štumfi. Te pa, pssst, priznam samo vam, po kakšnem letu pomečem v smeti.
Jaz pa imam problem s tem, da mi moji ne obračajo štunfov, grrr. Drgač pa pa jih obešam in že pri obešanu skupaj dajem v pare, da so že potem skupaj, ko jih pobiram. Obešam pa jih tako, da na vsako stran štrika dam en štunf, potem pa pri prstih spnem z eno kljukico. Ko so suhi, jih takoj pospravljam.
Pozdravček Mateja