Pozdravljeni

Vsi tisti, ki ste v ožji družini že imeli smrt, me zanima vaše mnenje. Kako gledate na ljudi, ki so vaši sorodniki ali prijatelji,  poznate se že vrsto let, se srečujete, potem pa umre nekdo iz vaše ožje družine in teh ljudi ni nikjer. Nič od nič. Niti ne pridejo poslovit se, na pogreb, ne pokličejo, ne napišejo sožalne vizitke… skratka niti ene same stvari.

Pri nas smo imeli tak primer in priznam, da sem nad nekaj ljudmi zelo razočarana. Pa se ne gre za to, da dobesedno šteješ kdo je prišel in kdo ne, kod je poklical, pisal….  Ampak če te vidijo le takrat ko je kakšno druženje, zabava, ko pa pride do žalosti in težkih trenutkov, enostavno ne vidim nobenega smisla več, da se še družim z njimi.

Morda sem res občutljiva, še posebej ker je bil to moj ožji član družine in dosti, dosti premlad za smrt :(.

ne vem, eni ljudje se zelo težko soočejo s tem, kako se obnašat okoli ljudi, ki so koga izgubili

in zakaj bi mogli priti?zakaj bi ti mogli izreči sožalje????

men je to tako mem ej…pač če imaš stik z njem da ga vidiš izrečeš sožalje če ga ne vidiš pa pač ne….

včasih so hodili na pogrebe se druziti danes tega ni več tako da brezveze hoditi.

res se z bedarijami ukvarjaš.

kaj imaš od tega da ti 100 ljudi izreče sozalje?

ker res ne vem.

Mislim, da je vse odvisno od tega, koliko si si blizu, koliko imaš stikov tudi sicer. Medtem ko eni ne vedo, kako se sploh obnašati do nekoga, ki žaluje, drugi na veliko izrekajo sožalja, npr. na FB, ljudem, ki jih sploh ne poznajo.

Ali pa greš nekoga kropit in se od njega poslovit v mrliško vežico, pa ravno takrat ni tam tistega, ki bi mu rad izrekel sožalje. A potem to šteje, kot da te ni bilo?

Jaz mislim, da nekdo, ki ti je itak blizu, te bo že poklical oz. ti nekako izrekel sožalje, za žlahto ali ljudi, ki jih pa vidiš enkrat na leto,  ali pa še redkeje, je pa itak vseeno.

Štos je itak v tem, da se posloviš od tistega, ki je umrl. Iz tega razloga npr. jaz nikoli nisem hodila na pogrebe od staršev sodelavcev, ker pač nikogar nisem poznala. Zakaj bi se hodila poslavljat od nekoga, ki ga nikoli nisem videla?

nimam takih izkušenj, ker mi ni težko biti ob človeku, ki žaluje. Kar se tega tiče smo pri nas precej tradicionalni, zato se ožja in širša skupnost med seboj podpira. Najdi si ljudi s podobnimi vrednotami.

Morda me še ne bi tako prizadelo, če ne bi ti ljudje pokojnika poznali in se z njim celo srečevali.

Razumem, če bi poznali le mene, ampak poznali so tudi njega in da potem niti glasu od njih… ne vem no.

Meni je bilo vseeno.

Prvo sem itak prosila, da se ne razbobna takoj, ker nisem bila pripravljena imeti polno hiso ljudi, samo tisti, s katerimi smo si res blizu.

Na pogrebu sem bila presenecena, da so nekateri prisli, vesela, da so prisli, tisti, ki niso, jih nisem pogresala, ni bilo pomembno.

Zdaj, po nekaj letih, ko gledam nazaj, mi je blesavo, ko nekdo od mene nekaj pricakuje, a meni niti sozalja ni izrekel. Ignoriram ta pricakovanja.

Ko ti je najtezje, se vedno najde nekdo, ki ti da roko in obicajno je to nekdo, od katerega to niti ne pricakujes. Hvaleznost je pa neizmerna!

Razmisljam drugace.

Pogreb ni za pokojnika, pogreb je za svojce. In ob pogrebu grem izrazit socutje in podporo svojcem, cetudi pokojnika nisem poznala. Ce sem ga pa poznala, je pa seveda pogreb tudi zame, za moje slovo od pokojnika.

Ljudje so različni in pokojnik je z njimi imel nek odnos, ki je bil kakršen je pač bil.

Sam se s tem, kdo pride na pogreb, kdo izreče sožalje in kdo ne, nisem obremenjeval. Ljudi, ki so prišli na pogreb mojih staršev, nisem štel… Pomembno mi je bilo kdo mi je pripravljen pomagati, ko pomoč potrebujem in kdo ne. Z vsakim gradimo nek odnos in vsak izmed njih ima neke svoje strahove, tesnobe… in to, te navade, pričakovanja zakoreninjena v družbi, pri meni niso vodilo odnosa.

Meni je npr. všeč odnos do smrti, ki ga imajo črnci na jugu ZDA. Njihovi pogrebi nosijo sporočilo o tem, da je bil pokojnik ljubljen pa tudi to, da je po njegovi smrt potrebno živeti naprej tako, kot smo živeli, ko je bi ta človek še z nami.

Evo, priznam. Nazadnje, ko mi je kdo umrl, sta bili teti, ko sem bila še osnovnošolka. Dedki in babice pomrli do mojega 17. leta. Vse pogrebe so rihtali starši in sorodniki, na pogrebu sem bila formalno, kot starši tudi jaz sprejemala sožalje. To mi je ostalo v spominu.  Potem sta še v kasnejših letih umrla 2 strica in moža od tet, ampak tam smo šli formalno na pogreb, ker se pač spodobi.

Zadnjih ohoho let mi torej nihče ni umrl. Tudi noben sosed ne. In zato nimam izkušenj s smrtmi v družini ali v sosedstvu, med tesnejšimi prijatelji, kot opisuješ ti, vsaj ne v odrasli dobi.

In priznam, da ne vem, kaj storiti, če bi nek sosed znanec umrl. Znam priti na pogreb in tam posnemati pri ravnanju ostale.

Kaj spregovoriti z osebo, ki je nekoga izgubila, pa ne znam. Kako ji pomagati, tudi ne – eni pišete o pomoči. Res ne vem, kaj kako bi se pogovarjala s tako osebo, če bi se smrt zgodila, ok, vprašam, kako je najbrž, ampak kaj pa naj potem? Ne razumem njene bolečine, da bi ji lahko svetovala. Lahko jo samo poslušam.

Zame je smrt res skoraj tabu…   in takih je najbrž še več. Ljudje ne vemo, kako pristopiti, da ne bomo vsiljivi, radovedni, da ne bomo naredili kaj narobe.

najprej sožalje za tvojo izgubo.

glej, ko pride do teh hudih stvari, bolezen in smrt so ljudje, ki nočejo biti, priti blizu.

ko je meni umiral oče, sem bila z njim noč in dan, ostalih iz ožje družine pa ni bilo blizu. niso preneseli pogleda na bolezen in umiranje.

tudi sedaj imam bolnega prijatelja, a ko sem se poskusila zmeniti s prijateljico da ga greva obiskati, noče iti. je rekla, da ne prenese pogleda na bolezen, odkar ji je umrla mama.

so ljudje, ki so nekje v življenju lahko doživeli neko tragično izgubo in je niso predelali in jim pogreb obuja te občutke in se tega izogibajo. ne prenesejo pogrebov.

so ljudje, ki preprosto samo ne vedo kaj reči, kaj napisati, kako se obnašati… ne vedo kaj naj ti rečejo, da bi bilo lažje.

sama veš, da ko izgubiš nekoga, ki ti je pri srcu, ne pomaga nobena beseda. vsaj ko je rana sveža je zelo težko. je treba prejokati, izžalovati in iti dalje.

lahko je kdo ki ni prišel zaradi trenutne situacije z virusom. lahko kdo misli da je zbiranje prepovedano in itak ni več tistih pogrebov ko je bila cela množica ljudi. vsaj jaz kar sem bila je bil samo ožji družinski krog.

ko bo čas malo zacelil svežo rano, boš videla, da ti bodo sami povedali, svoj razlog. lahko bo tudi kakšen, ki se ti bo zdel nesmiseln, ampak nismo vsi enaki.

tema smrti je težka.

jaz ne bi zamerila nikomur.

no vidiš, “ena taka neroda” ti je lepo napisala.

in je veliko takih ljudi.

Ne znam se soočati s tem. Nimam pojma kako in kaj in kaj je prav ali narobe. Ubistvu je to zame tako težka zadeva, da se včasih niti ne upam. Nočem da izpade kaj narobe ali da sem vsiljiva, obenem pa z istim vedenjem nekomu ignorantska, ker vsak to doživlja drugače. Smrt v družini je tako občutljiva zadeva, da nihče noče pristopiti narobe, zato se velikokrat ljudje umaknejo. Ne zameri jim. Z mislimi in srcem sem vedno z družino pokojnega še dolgooo, ker me te zadeve vedno uničijo za nekaj časa, pamagar če pokojnika poznam samo bežno.

Ne vem, ne poznam tega. Se je edino zgodilo, da po tem, ko sta umrla dedek in babica, se njuni otroci niso več družili. Če smo se pred videli 5-10x na leto, se zdaj 1x na 5 let. Ampak nam v bistvu to čisto ustreza, ker smo nasploh zelo nedružabni, se ne pogrešamo, se nikoli nismo.

Avtorica, žal imam sama podobno izkušnjo. Močno sem bila presenečena predvsem nad ljudmi iz Ljubljane. Vsi iz domače vasi so se obnašali primerno in pričakovano, zelo, zelo pa sem bila razočarana nad odnosom Ljubljančanov.
Saj zato tudi pravim, sem 40 let v Ljubljani in se nimam za Ljubljančanko. Ko šinfajo Ljubljančane se ne počutim prizadeto.

https://www.iskanja.si/izdali-smo-tudi/ciscenje-nereda-in-feng-sui.html

Jaz gledam na to. Se mi pa ni treba družit. In bom imela za une, ki so fajn več časa. Pa nove ljudi spoznaš, ki so še bolj super. To je to. Rečeš jim baj baj. In ne rabiš bit razočaran.

Jaz se za tako ne sekiram. Se pač ni treba družit. Tako se naredi prostor za nove ljudi. Rečeš by by in to je to.

Jaz na določene progrebe nisem upala it. Recimo, kaki skrivni prijatelji. Da te kdo ne vpraša, od kje ga poznaš? Pridem po pogrebu in dam na svež grob svečko ikebano in to je to.

Bistvo pogreba, škropljenja itd. je, da se od pokojnika posloviš, ne da si prideš nabirat točke k še živim sorodnikom. Še posebno, če pokojnika nisi poznal, je malce nenavadno, da ga prvič vidiš in spoznaš šele na njegovem pogrebu. Če si vpleten v samo organizacijo pogreba, to predstavlja precejšen dodaten stres in tudi čas. Jaz ne vem kje vi ob organizaciji pogreba, najdete čas, da gledate, kdo je poslal sveče/telegram in kdo ne in kdo je prišel na pogreb?

Ljudje smrt doživljamo na različne načine, večina ljudi pa meni, da človek, ki izgubi nekoga bližnjega, potrebuje nekaj časa za žalovanje, zato ga takrat enostavno nočejo motiti in čakajo, da se oseba sama javi, ko bo pripravljena na to. Meni osebno to ustreza, če bi potrebovala podporo drugih, pa bi sama navezala stik, povabila koga na sprehod, da mu izpovem svojo bolečino.

Podobno je tudi ob ločitvah, razhodih, boleznih – marsikdo te pusti pri miru iz obzirnosti in ne iz ignorance.

pokojnika prideš kropit, ne poškropit, no

Imaš prav :). Sicer sedaj nisem prepričan kako točno pri nas v rodni grudi temu narečno pravimo …

Evo, jaz nimam FB in se je zgodilo, da sem za nekaj ljudi izvedela mnogoooooo kasneje, kot so preminuli. Kaj si zdaj kdo zaradi tega misli o meni mi resno dol visi, mi je pa za koga žal, da nisem šla z njim na zadnjo pot.

Taki ljudje si ne zaslužijo tvojega prijateljstva, pri nas je bilo enako.

Nekateri sicer pravijo, da jim je vseeno, ali se pride kdo poslovit in izreči sožalje ali ne.

Pred nekaj leti sem doživela kar dve smrti v najožjem družinskem krogu. Zelo sem bila razočarana nad nekaterimi sorodniki in prijatelji, za katere sem mislila, da so prijatelji. Nekateri mi niso izrekli niti sožalja, niti niso prišli na pogreb ali vsaj pokropit.

Po drugi strani pa so me presenetili ljudje, znanci, ki so mi stali ob strani in mi izrekli tople besede.

Ne, ni normalno, kar se dogaja. Ljudje več ne poznajo osnovnega bontona. Ni normalno, da nečak ne pride na pogreb svoje tete. Ni normalno, da ti prijateljica, s katero si preživel skupaj mladost, ne izreče niti sožalja, ko ti umre mama.

Ko doživimo smrt, smo občutljivi in ranljivi. Potrebujemo sočutje in toplo besedo. Pravzaprav takrat spoznaš ljudi, kakšni so, kdo je tvoj pravi prijatelj.