Ko sem šla še enkrat brat nekatere odgovore, sem pomislila na to:

A ste nekateri omejeni? Je z vami vse v redu? Koliko razredov osnovne šole ste končali?

Ste sposobni napisati sožalno vizitko? Ste sposobni reči: moje iskreno sožalje, naj pokojni (a) počiva v miru? Želim vam veliko tolažbe?

Ma kaj vas starši niso vzgojili, oziroma nič naučili? Koliko ste stari? 15 mogoče?

Ne vem, nimam takih čudnih izkušenj.

Pri nas se v sorodstvu  sicer ne družimo kaj dosti, stari starši in starši so se, mladi se pa več ne….   Smo se kar oddaljili.   Ampak ko pride do smrti se pa zmeraj zberemo na pogrebih.

Meni se zdi telo primerno izreci sozalje ob izgubi bliznjega vsakemu ki si z njim v stikih. Sploh ce se gre za bliznjega sorodnika. Sama ce le morem se grem poslovit sicer pa se posluzim telegrama ali druge oblike izrekanja sozalja. Ce ze res ne morem osebno priti v stik s tem clovekom. Kar se pa zal v teh korona casih tudi kdaj zgodi. Razumem vase razocaranje ob tem. Vendar svetujem da se ne jezite. Odpustite jim in bodite boljsi od njih. Spomnite se nanje ob njihovih izgubah. Le tako jim pokazete koliko jih presegate v kulturi in spostovanju

Umrl mi je stric, a tega sploh vedela nisem. Norija s korono, delala sem po 13 ur nekaj dni zapored.

Obcestil me ni nihče.

Izvedela dan po pogrebu.

No meni je pred kratkim umrla oče, popolnoma nepričakovano, mlad.

Moji mami je ful pomenilo, da je bilo na pogrebu mnogo ljudi. To pomeni, da je bil spoštovan, dober človek. Vse, ki niso prišli, je močno črtila in bila zelo razočarana. Ni se omehčala niti, ko je očetov prijatelj čez tri tedne izrekel sožalje, ker je bil na poročnem potovanju. Po 4 letih ga komaj pozdravi. Non stop smo poslušali, kako so nekateri nespoštljivi, da niso nič pomagali.

No meni so bili vsi ljudje odveč. Sem hvaležna za izkazano slovo. Ampak ukvarjala sem se s svojo izgubo, tolažila otroke, organizirala pogreb, zapirala bančni račun, se ukvarjala s sodišem glede dedovanja, novo organizacijo življenja (mama je rabila ful pomoči, saj je kronični bolnik),…

Sama sem si želela le miru, se zvlečit v sobo, jokat, ne pa segat v roko, razlagat kako je umrl, poslušat kako je hudo, saj bo minilo, in podobno.

Meni bi bilo čisto dovolj, da sem na pogrebu z najožjo družino in da vse izgine in teče naprej kot je prej. Prav hvaležna sem bila vsakemu, ki me ni nadlegoval, spraševal, sredi nakupovalnega centra izrekal sožalja. Sama zase pričakujem raztros in nobenga obeležja.

Tako iz dveh vidikov.

Sem pa mnenja, da se pač prilagodiš željam, čustvom osebe, saj nenazdnje je tvoj prijatelj, znanec in gabpoznaš ter veš kaj mu je pomembno.

Tudi mi smo imeli smrt v ožjem družinskem krogu in pravtako prezgodaj. In isti problem, nekateri niso izkazali nobenega sočutja, kar nas je zelo prizadelo. Takrat smo rekli, da takšnih ljudi ne rabimo več ne videti, ne slišati pa čeprav se je šlo za družinske člane. Je pa ena stvar, bilo smo zelo čustveni in vsaka taka stvar te še bolj užalosti, razjezi, saj si še sam v fazi žalovanja. Danes pa gledamo na to popolnoma drugače (minilo je pol leta). Lahko je biti zraven človeka, ko se ti dogajajo dobre stvari, povsem drugače pa je ko nekdo žaluje in še posebej če je smrt prezgodnja. Ljudje se vstrašijo, ne vedo kako pristopiti, mislijo si, da je bolje če te pustijo same, ne upajo se vmešavat ker mislijo, da njigove tolažilne besede ne pomagajo (saj ni besede, ki bi te dejansko pomirila ko nekdo umre). In ja, če pogledaš tako vidiš da se vsi bojijo. Ne samo pristopiti ampak se tudi soočiti s čustvi, smrt je nekaj kar te malo vrže na realna tla, da se zavedaš kako minljivo je vse.. Zato ja, je težko če ti nihče ne stoji ob strani, s takim početjem te prizadane, ampak saj veste zanesti se je potrebno samo na sebe in tiste res ožje člane, ki so ob tebi vedno. Čas celi rane in tudi zamere. Čez čas vidiš, da je brezveze se oddaljiti od takih ljudi, si boljši človek in ker ti veš kako je ko ti nekdo umre, deluješ drugače si bolj sočuten in razumevajoč.

Človek se običajno druži z živimi ljudmi. Če nekdo, s katerim si se družil umre, kaj pa naj narediš. Počakaš kak mesec dva, da se stvari normalizirajo pri tisti družini, potem pa spet prideš na obisk.

Najprej sožalje. Jaz sem to doživela pred kratkim in te razumem. Kolegica, mislila sem da je prijateljica, ni prišla pokropiti, pa je bila takrat na dopustu, covid je bil sproščen (poleti). Samo en ubogi sms je zmogla. Jaz sem si to zapomnila in jo tudi tako dojemam, kot osebo, ki zmore poklicati le ko ima ona interes.. Tudi sama grem sedaj vedno pokropiti, ko kdo umre, zaradi tega ker vem koliko to pomeni svojcem. v takih trenutkih spoznaš pravo stran ljudi. Ljudi ki niso vredni sekunde tvojega časa.

jih pride na  pogreb, to je odvisno od pokojnika in njegovih bližnjih.in in od njihovih predhodnih odnosov.

Bravo, lepo si napisala. mi je pred kratkim umrla mama in to tako drži, kar si napisala.

Aha torej ko je stiska, ko so bili ljudje v težkem obdobju, ne prideš, ne pokličeš, niti ne izraziš sožalja. Potem pa čez 2 meseca hop, kako ste, A gremo na pivo? Groza, kakšna družba postajamo

Večkrat se mi je že zgodilo, da je kdo umrl, a sem izvedela po pogrebu.

Umrla je soseda. Bili smo na smučanju za podaljšan vukend, potem pa služba on obveznosti po cele dni in izvem v petek, ko sem prišla iz službe, da je bila pokopana.

Ali brat očeta. Nihče me ni obvestil.

Sploh nw vem, kako ljudje mislijo, da smo vso o vsem kar obveščeni.

Tudi zelo hudo mi je bilo za mamo sošolke iz srednje šole.

Velikokrat sem bila pri njib. A nisem vedela, ko je umrla in nisem šla na pogreb.

Mi je hudo zaradi tega.

Verjetno pa kdo razmiwlja, da sem nesramna, ker ne pridem.

Nekateri pa radi pokopljemo svoje v ožjem družinskem krogu, ker v resnici ne potrebujemo drugih, da vidijo naše solze in bolečino. Ali da preverijo “kako je že zrastel od zadnjič, v katero šolo hodi, ali ima novo frizuro ali pa plašč …”

Žal se na pogrebih nabere cel kup hijen, ki se nažirajo brezplačne hrane in obirajo tudi ljudi do kosti. Mogoče pa je samo pri nas tako …

Moj oče je že starejši in hodi na vse pogrebe.

Če koga pozna, gre na pogreb.

Čeprav je v osmrtnicah, da bo pogreb v ožjem družinskem krogu.

Ravno danes je prišel iz enega takega pogreba.

Pa sem ga vprašala, kako to, da je šel.

Je rekel, da pa je bilo enih 30 ljudi.

Ja, žlahte.

Ne pa znancev iz otroštva pokojnika.

Ampak njemu to veliko pomeni in ne razume, zakaj ne bi šel na pogreb. Niti v času korone, ko so bili pogrebi zares omejeni, je on šel.

Ja. Hiša ob hiši. 40 let. Ok, da ni bilo nobenega na pogreb. Ampak bi se lahko vsaj kdo sprehodil do nabiralnika in vrgel notri sožalje. Pač, eni nimajo niti osnovne kulture, da o drugemu niti ne govorim…

Moje iskreno sožalje. Naj tvoja draga mama počiva v miru. Iskreno sožalje tudi vsem ostalim, ki ste v zadnjem času izgubili svoje najdražje.

Tudi to se zgodi. A se da vse popravit. Se svojce pokliče po telefonu, se jim opraviči in se izreče sožalje. Ali pa se gre naknadno na grob pokojnika in se mu prižge eno svečko. Ali se pošlje pisno sožalje.

Ali pa (če so ljudje verni), se gre h maši osmi dan po pogrebu in se tem svojcem izreče sožalje.

Skratka, kjer je volja, je pot.

To je zelo odvisno od lokalne kulture. V moji rodni grudi je skupnost (sosedje) precej povezana. Vsi se zelo dobro poznajo, se šimfajo med sabo, a ko je treba skup stopit pa tudi ni nobenega problema. In ko nekdo umre, se novice, kot blisk razširijo in sosedje pridejo že kar kmalu na obisk – večinoma pred pogrebno službo in zdravnikom. Kako se človek počuti ob takšnih obiskih je odvisno od posameznika – zase osebno lahko rečem, da mi je bilo dobro, saj se ob ljudeh ne počutiš samega. Poleg tega večinoma pridejo ljudje, ki so tudi že sami pokopali starše in nekako nimaš tistega občutka, kot da si prvi na svetu, ki se mu je to zgodilo in da to enkrat vse čaka. Poleg tega pa imaš pri tem ogromno podporo teh ljudi. Tako hitro dobiš informacije, kaj je dobro in kaj ne, kako tipičen pogreb poteka, koga je potrebno obvestiti itd. Sosednji fantje/možje so po navadi pogrebci, sosede napečejo potice, kakšen prinese vino/šnops itd. Na pogrebu se skupnost poslovi od pokojnika, na koncu pa je po navadi sedmina, kjer so vabljeni ljudje, ki so najbolj pomagali in sorodstvo. Ker so sorodstva po navadi kar razvejana in precej sosedov pomaga, na pogrebih ni malo ljudi – pod 50 je redkost, 100 je nekaj povprečnega, če pa gre za kakšnega bolj uglednega človeka, jih je pa tudi nad 300 (tako malce za občutek). V tednih po pogrebu, pa pridejo sosedje tudi večkrat na obisk.

jst ne vidim smisla, da hodiš na pogreb nekoga, ki ga nisi poznal…

Veš jaz sem lani izgubila atija in nečaka, pa ce sem odkrita bi raje vidla, da mi je 500 ljudi manj izreklo sožalje, ker vsak stisk roke, me je samo še bolj odnesel v spomine, ki smo jih imeli s tisti osebo skupaj…

Nismo vsi enaki, nekaterim je to izredno težko izreči izredno težko iti na pogreb. Konec koncev tudi v službi ne dobiš kar tak prosto. Recimo moj mož ni dobil, ko je moj ati umrl.

Mislim, da je to le izgovor. Pač neka olika je, da izračeš sožalje ljudem, ki ti nekaj pomeijo. Pa naj se bo to sodelavec, sorodnik ali znanec, namenoma ne bom napisala prijatelj, ker nekdo ki ti ne more niti sožalja izrečt ki ti ni blzu, če ti umre oseba, ki ti veliko pomeni, pač ni prijatelj.

Ja saj so avtisti ki imajo malo drugačen pogled na svet ampak vsi niso in na to se izgovarjat, ne vem no.

Včasih je potrebno pogledat tudi preko svojega nosa in pomislit še na koga drugega ne samo nase.