Je bil že kdo od vas v situaciji,ko je bil že na totalnem dnu…pa vas je še za piko na i ena situacija potlačila še globje??

No tukaj sem jaz..še pod dnom…upam na boljše čase.Nočem se smiliti sama sebi,verjanem da za dežjem posije sonce in ni vrag da bo tudi meni nekega dne…

Poglej na to s pozitivne plati..nižje tako in tako ne gre. Alora je od tu naprej lahko le boljše. Glavo gor in pogum. Z vsakim dnem nam je dana nova možnost, da naredimo tako, da bo prav. Da se postavimo na noge. Da zaživimo tako, kot si želimo.

Sem bila na dnu dna nekoč, pa ne ker je bilo dejansko tako hudo, a saj veš, za vsakega je njegov problem največji in nerešljiv.. obiskala sem sorodnika v bolnišnici, ki je ostal delno invalid. Pa mi je šlo na jok ko sva se pogovarjala, on pa tako pozitiven in poln upanja… sem mislila, da se ne zaveda svoje realne situacije. Pa mi reče, veš..v moji sobi je moški, ki je od vratu navzdol popolnoma nepokreten, pa je vedno nasmejan, vedno poka šale in osvaja medicinske sestre. Če on vidi smisel in lahko tak živi na polno, kako ne bom jaz!

Vedno se spomnim na oba in si mislim, kaj pa meni manjka… brca v rit in gremo naprej. Življenje je lepo, izkoristi ga dokler traja in ne porabi ga za jamranje in smiljenje sama sebi, sam greš… naredi vse, kar je v tvoji moči, da bo bolje. Če ne že danes, pa jutri.. ampak daj res vse od sebe. Pride pride sonce. Pa še kako.

Iz večnosti gledate v prostor kjer ste. Sonce vedno sije, če ne na tej strani planeta pa na drugi strani. Občasno morajo biti tudi oblaki in dež. Neskončno majhna zvezdica v centru srca, tam ste doma.

😉
Mja seveda smo bili, so bili, smo, so,…. Pa ponovi se tud (ne nujno na enak način, konec je pa podobn, ko preteče nekaj časa se spomin na to ne zdi več tak bavbav) 🤣. V qrcu pč. Trpiš, da zmučen flikneš – to mislim, ko sm huda😆. Drugače pa: puščica se vedn potegne nazaj, da poleti v tarčo, mogoče te lajf vzratno špika, da te katapultira v neki boljšega 😄. Kkrkol – VSE MINE!

Ko si na dnu nimaš nikogar. Po majhnih korakih naprej in za vsako dobro stvar, ki jo spremenite, bodite ponosni.

Jp, bila na dnu in ko sem mislila, da ne gre globje, je slo globje in spet, ko sem mislila, da to je pa res vse, je slo se globje in tako ene 3x.

To se mi je zgodilo 2x v zivljenju, popolnoma drugacne situacije in razlogi. Prvic sem brcala in s eborila in gnala, dokler nisem popolnoma obupala in spustila vse iz rok, si dobro spocila, se zbrala in potem je slo gor.

Drugic sem bila bolj modra, resevala, kar se je lahko resilo, ostalo pa prepustila casu in zdaj gre ze bolje.

Mislim, da ga ni človeka, ki ni bil kdaj na dnu. Dejansko pa se naši problemi zelo razlikujejo. In tudi jaz si mislim – dokler lahko vidim, hodim, tečem, me nič ne boli sem ok. Službe se zamenjajo, ljudje pridejo in odidejo in pridejo spet novi…

Si rečem – ne splača se sekirati  ker, na kar lahko vplivam to lahko spremenim, na kar pa ne morem vplivati pa se ne splača sekirati, ker bo šlo po svoje karkoli naredim.

Ne gre pa vedno tako… ne predstavljam si kaj preživljajo starši na smrt bolnih otrok ali invalidnih, starši, ki so svoje otroke izgubili… upam, da nikoli ne bom vedela, ker to – to pa je tisto kar bi težko preživela.