Koga imate raje?
To je ena težka psihološka finta, v originalu se glasi tako, da moraš izbirat med staršem, partnerjem in otrokom. Zanimivo pri tej stvari je, da bi se večina zahodnjakov po vrsti brez izjeme odločila za otroka, nato šele partnejra in starša, medtem, ko bi vzhodnjaki v prvi vrsti rešili svojo mater, nato pa vse ostalo….
no, jaz razmišljam podobno kot tamala, otrok je pač del tebe, predstavlja prihodnost, življenje je šele pred njim, zato si zasluži, da ga raešiš najprej, medtem ko so partner in starši itak že oddelali svoje :=)
a.
Oj!
Najprej odgovor! Brez premišljevanja – OTROKA!
Lepa misel, katere pomen se zavedam šele zdaj, ko sem tudi sama mati:
” Otrok pride od srca, mož, skozi vrata!” In res je tako! Čeprav imam oba ( vse tri ) zelo rada, čutim do otrok poleg vsega še nekaj posebnega! Otroka – definitivno!!
Ariadne je že omenila original te misli!!
Jaz ga vem takole:
Utapljajo se: Tvoja mama, žena in hči! Lahko rešiš le eno izmed njih, ostali dve lahko utoneta! Katero boš rešil??
To je sicer bolj vprašanje za moške,a lahko ga brez problema prevedete tudi za žendke.
Vprašajte to svoje može in me prav zanima kakšne odgovore boste dobile in koliko vas bo z njimi zadovoljnih? ;))
No, jaz sem zastavila to vprašanje tudi že mojemu bivšemu fantu in z odgovorom me je NEGATIVNO presenetil ( pa nisva šla zaradi tega narazen ;))! )Dočim razmišljanje očeta mojih otrok mi je bilo zelo všeč ;))!
Poskusite tudi ve!
Lep večer in nočko!
Vallery!
Pa še to no, mislim, da se ljubezni do otroka in do partnerja niti slučajno ne ne primerjat in ne enačit.
Pa še ena za nasmejat (malce grenko): ob zadnjem “velikonočnem” potresu sem bila jaz še ledig in frej, zato je sosedova punčka še ogromno gostovala pri nas. Samo spala je doma. In glih pridemo od maše, župca pa žegen, pa tamala pirhe razpostavlja, pa tko naš ati vpraša “ej žena, če bi se zdele zrukal, kuga bi najprej nardila” pa moja mama vehementno “ja otroka bi reševala” Pa pravi ati “drek, kar te jaz poznam, bi letela ko Elija skoz ta prve vrata ven!” In se mami nekaj jezi nazaj pa brklja po štedilniku. Pol ure mine, prinese juho na mizo, midve s tamalo sva glih krožnike pripravile, pa se zagunca luster nad mizo in plata pod nogami. Moja mama spusti šeflo z juho, pobledi in gre pri ta prvih vratih ven ko šus. Ati pobledi in ji v lahnem drncu sledi. Jaz z očmi iščem punčko, jo pograbim okoli pasu in odnesem ven. Ko stopiva skozi vrata, ob starša stojita na štengah (stopnicah), na najbolj ranljivem delu stavbe, bela ko fasada od bajte. In mami zagleda punčko! “Ježeš, na tebe sem pa čist pozabiva!”
Tolk o teoriji!
mama2831, hvala, zdaj sem se naučila še eno (zaenkrat imam samo enega otroka, pa nisem razmišljala tako kot ti, seveda).
Vendar se mi pri tvoji filozofiji pojavi še ena dilema. Sama sem namreč ena tistih, ki mislijo, da samo one znajo dovolj dobro neko stvar opravit, pa naj bo to projekt v službi ali skuhat kosilo…. Se pravi: a zaupam možu dovolj, da bi mu prepustila tako opravilo, kot je reševanje življenja enemu od najinih otrok? Glava pravi, da ja, saj mu moram, ker je pač tako, srce oz. v tem primeru instinkt je pa nekaj čisto drugega…
Čez dvajset let bodo šli fantje k puncam, dec pa ostane, a ne?
Sicer pa je to zame ful grozno vprašanje.
Mam še pred očmi ene grozljive sanje, ko mi je nekdo grozil, naj izberem, katerega otroka naj mi ubije, sicer bo ubil oba. Takrat odločitve nisem bila sposobna sprejet – sem se od groze zbudila. In tudi na tole vprašanje ne znam odgovorit. Madonca, vsi trije fantje so najbolj moji na svetu, pa naj jih postavljam v vrsto…