Verjemi tamala, daže dolgo nisem prebrala kaj lepšega!

Hvala ti!

Tamala , sedi 5! Pa mama naj klobaso prinese v šolo, akhm, na forum :))

hahahahaha…………. mam vlak bližje!

haha, tut ta je dobra. žal pa ljubimci povzročajo na konc eno samo trpljenje. a kako vem? vse se zve.

To je ena težka psihološka finta, v originalu se glasi tako, da moraš izbirat med staršem, partnerjem in otrokom. Zanimivo pri tej stvari je, da bi se večina zahodnjakov po vrsti brez izjeme odločila za otroka, nato šele partnejra in starša, medtem, ko bi vzhodnjaki v prvi vrsti rešili svojo mater, nato pa vse ostalo….

no, jaz razmišljam podobno kot tamala, otrok je pač del tebe, predstavlja prihodnost, življenje je šele pred njim, zato si zasluži, da ga raešiš najprej, medtem ko so partner in starši itak že oddelali svoje :=)

a.

Definitivno otroka!

Otroka!!!!Če bi me dec tok imel rad kot imam jaz otroke….če če če…..

Preden sem imela otroka sem mislila, da je odgovor na to vprašanje težek. Zdaj, ko sem mami, pa ne bi razmišljala niti 2 sekundi – otroka seveda! Če bi se slučajno odločila drugače, bi potem mene moj dragi utopil. :)))

Otroka. To pričakujem tudi od moža. Meni je to čisto logično.

Težko vprašanje, ampak otrok je res na prvem mestu.

Ko sem bila še otrok, je imela ena družina iz našega kraja prometno nesrečo in avto se je prevrnil v reko. Starša sta se rešila, hčerkica – mislim, da je bila stara 6 let pa se je utopila, kaj sta potem preživljala starša si najbrž lahko mislite.

hm, hm… ljubezen do moža in ljubezen do otroka (otrok)…. mislim, da to ni enaka ljubezen :))

Če bi se utapljala (iščem izgovore) – mož zna plavat, tko da bi najprej poskrbela za otroka ….

Oj!

Najprej odgovor! Brez premišljevanja – OTROKA!
Lepa misel, katere pomen se zavedam šele zdaj, ko sem tudi sama mati:
” Otrok pride od srca, mož, skozi vrata!” In res je tako! Čeprav imam oba ( vse tri ) zelo rada, čutim do otrok poleg vsega še nekaj posebnega! Otroka – definitivno!!
Ariadne je že omenila original te misli!!
Jaz ga vem takole:
Utapljajo se: Tvoja mama, žena in hči! Lahko rešiš le eno izmed njih, ostali dve lahko utoneta! Katero boš rešil??
To je sicer bolj vprašanje za moške,a lahko ga brez problema prevedete tudi za žendke.
Vprašajte to svoje može in me prav zanima kakšne odgovore boste dobile in koliko vas bo z njimi zadovoljnih? ;))
No, jaz sem zastavila to vprašanje tudi že mojemu bivšemu fantu in z odgovorom me je NEGATIVNO presenetil ( pa nisva šla zaradi tega narazen ;))! )Dočim razmišljanje očeta mojih otrok mi je bilo zelo všeč ;))!
Poskusite tudi ve!
Lep večer in nočko!
Vallery!

Pa še to no, mislim, da se ljubezni do otroka in do partnerja niti slučajno ne ne primerjat in ne enačit.

Pa še ena za nasmejat (malce grenko): ob zadnjem “velikonočnem” potresu sem bila jaz še ledig in frej, zato je sosedova punčka še ogromno gostovala pri nas. Samo spala je doma. In glih pridemo od maše, župca pa žegen, pa tamala pirhe razpostavlja, pa tko naš ati vpraša “ej žena, če bi se zdele zrukal, kuga bi najprej nardila” pa moja mama vehementno “ja otroka bi reševala” Pa pravi ati “drek, kar te jaz poznam, bi letela ko Elija skoz ta prve vrata ven!” In se mami nekaj jezi nazaj pa brklja po štedilniku. Pol ure mine, prinese juho na mizo, midve s tamalo sva glih krožnike pripravile, pa se zagunca luster nad mizo in plata pod nogami. Moja mama spusti šeflo z juho, pobledi in gre pri ta prvih vratih ven ko šus. Ati pobledi in ji v lahnem drncu sledi. Jaz z očmi iščem punčko, jo pograbim okoli pasu in odnesem ven. Ko stopiva skozi vrata, ob starša stojita na štengah (stopnicah), na najbolj ranljivem delu stavbe, bela ko fasada od bajte. In mami zagleda punčko! “Ježeš, na tebe sem pa čist pozabiva!”

Tolk o teoriji!

Ker imava dva otroka, bi rešila najprej moža, da bi potem lahko rešila vsak enega otročka. Da imam raje moža? Ne, samo ko imaš otroke, je treba postat praktičen. Podobno kot na letalu: najprej moraš sebi masko nataknit, da jo boš lahko še otroku, sicer boš medtem nehala dihat, otrok pa tudi.

No, si mi dala mislit @fna! Cel dan me preganja…

Rešila (ne samo reševala) bi najprej otroka, ali pa raje še sama utonila, če mi ne bi uspelo!
Mož pa pravi, da bi (na moje veliko razočaranje) ravnal drugače:——–(((.

mama2831, hvala, zdaj sem se naučila še eno (zaenkrat imam samo enega otroka, pa nisem razmišljala tako kot ti, seveda).

Vendar se mi pri tvoji filozofiji pojavi še ena dilema. Sama sem namreč ena tistih, ki mislijo, da samo one znajo dovolj dobro neko stvar opravit, pa naj bo to projekt v službi ali skuhat kosilo…. Se pravi: a zaupam možu dovolj, da bi mu prepustila tako opravilo, kot je reševanje življenja enemu od najinih otrok? Glava pravi, da ja, saj mu moram, ker je pač tako, srce oz. v tem primeru instinkt je pa nekaj čisto drugega…

Čez dvajset let bodo šli fantje k puncam, dec pa ostane, a ne?

Sicer pa je to zame ful grozno vprašanje.
Mam še pred očmi ene grozljive sanje, ko mi je nekdo grozil, naj izberem, katerega otroka naj mi ubije, sicer bo ubil oba. Takrat odločitve nisem bila sposobna sprejet – sem se od groze zbudila. In tudi na tole vprašanje ne znam odgovorit. Madonca, vsi trije fantje so najbolj moji na svetu, pa naj jih postavljam v vrsto…