koliko časa ste “čakale” na svojega moškega, da
ja enako je bilo pri nas,samo da se je on ločil šele ko sem imela jaz vsega dovolj,nisem več zdržala teh iger in laži,pa ne zarad mene,ni se ločil ke rbi imela jaz vpliv na to,to je bila popolnoma njegova odločitev,že zdavnaj mi je rekel,tako kot njej-ženi ,da bova obe ali pa nobena,tudi jaz jo poznam,pogovori se z njo,če se bolje poznata,če komunicirata,marsikaj se ti bo odprlo..
in še vedno jo lahko preživlja,če se mu kot človek smili,za to ni ovir,sploh če je malo blj pri denarju kot je bil moj bivši,ampak dvomim da je samo ta finančna neodvisnost problem ,mislim da je tu še drugo ozadje.
aha zastopim ja,midve sva se dobile in sva si direkt povedale kaj se dogaja,neboš verjela njej je kazal moje slike -ko smo bili skupaj,meni je kazal njene slike in razne druge bedarije so prišle na dan,za kozlat,na koncu sva se ga šle napit,tko da nama je dol visel,samo še smejale sva se,pijane ko budale..
tale zadnja izjava je mimo,če kdo razdira zakon je to tisti ,ki vara..[/quote]
Mene je tud zmotlo tisto o “babah, ki razdirajo zakone”.
Sama nisem nikomur razdrla zakona, je bil on isti, ki je začel hoditi k meni.
Sicer se je pa k meni preselil v kakšne pol leta, ločil se je pa kar nekaj let kasneje. Ampak pri njemu sta bila bolj problem otroka (najstnika), še nekaj let ju je hodil obiskovat skoraj vsak dan.
to bi bilo tudi pri meni, na ml. sina je ful anvezan, starejši je pa čist zabluzil in samo denar fehta. Ona ne zna niti žarnice zamenjat, skratka on je skrbel za vse in brez njega je kriza.KO sva letos bila nekje 4 dni, je biol cel kaos doma- je zmanjkalo plina, ven je nekje vrglo varovalko…skratka brez njega niso znali NIČ.
Skoraj 2 leti sva tehtala. jaz sem že bila samska, on je vedno bplj “padal not”, vedno raje me je imel, vedno bolj sva se razumela.
Po slabih dveh letih je doma dokončno končal in zdaj sva skupaj. Sva pa ti dve leti bila malo skupaj , nekaj uric na mesec, drugo le pogovori preko mreže, dolgi in o vsem, tako da sva se zares v dušo spoznala.
Nikol ga nisem spraševala kdaj in kaj bo naredil, ne kdaj bo prišel. ja, sem trpela in vedela sem, da bom trpela dokler bo šlo, potem bom pač končala. Ampak vedno bolj je trpel tudi sam v takem razmerju doma, pa z mano in se je sam odločil. vedel je kaj si želim a mi nikoli ni nič obljubljal ker ni vedel, če bo obljubo lahko držal. Vedel da trpim in se bal, kdaj bom obupala. Sam v sebi je tehtal kaj narediti pol leta, ali iti za svojo srečo ali obdržati materialno varnost in bližino otroka. No, z otrokom smo si blizu, finance pa bodo tudi nekak….sva začela vse znova.
Ni tako enostavno, kot si nekatere predstavljajo, če se takoj ne loči, pa grem………
Kaj ga je držlo nazaj? otrok, s katerim sta zelo povezana, služba – bil je doma le nekaj dni na mesec, tako da prav doma ni bil kaj dosti, pa se niti kregali niso. Ampak, spoznal je, da ljubezni doma že dolgo ni več.
časih traja, se ti zdi, da še nekak gre, saj se ne kregamo, potem pa se zgodi kaj, kar ti odpre oči, da je to samo životarjenje drug mimo drugega. Ljubezni in sreče pa ni več. In ko to spoznaš je čas za novi korak…
Nimam take izkušnje, ne bom obsojala, me pa nekaj zanima.
Kako se počutite, kot tista druga? Vas kdaj slaba vest žre, ker lahko nekomu (ženi in otrokom) spremenite življenje? Se nikoli ne počutite niti najmanj krive za vse skupaj? Priznam, da sem čutila tesnobo, ko sem brala.
Zakaj ta vprašanja?
Ker sem kot otrok doživela marsikaj, ko sem bila dobesedno v središču prepričevanj, prepirov, grdih besed in na koncu ločitve. No, ati pa je še danes srečno poročen s “svojo ljubico” in z obema imam redne stike.
Po šestih mesecih do enega leta kemija zgine, če ga do takrat ne zahaklate, ste gotove.
Vedite pa nekaj, isto bo naredil tudi vam, ker je ženo tudi nekoč “ljubil”, beri čutil kemijo. Ker ti ljudje ne vejo, kaj ljubezen je, ob prvih težavah ne spreminjajo svojih navad, strategij reševanja problemov in spet skačejo čez plot. Same ste si krive.
Napačno razmišljaš. Zakaj bi imela tista druga oz. tisti drugi slabo vest? Zakaj naj bi se počutil krivo? Ker ljubi, ker je ljubljen? Nikogar ne moreš ukrasti ali ga prisiliti, da je s teboj, kajne?
Sama praviš, da je ati s svojo nekdanjo ljubico še danes srečno poročen. A ni to lepo, mu ne privoščiš sreče? Seveda bi bilo veliko lepše, če bi ostal srečno poročen s tvojo mamico, a če ne gre, žal ne gre. Bi raje videla, da te ljubice sploh ne bi bilo in bi ostal s tvojo mami in bi se še naprej prepirala? Verjetno ne.
Tudi sama sem otrok ločenih staršev, starša sta se prepirala, pretepala, oče je pretepal tudi mene in sestro, … bile so tihe maše, živčne vojne, … in kdo je bil temu kriv? Očijeve druge ženske? Nop, niti najmanj. Kriv je bil on in moja mami, ker nista bila za skupaj, ker nista znala ali zmogla reševati problemov, a sta to prepozno ugotovila. Ko sta se ločila in razšla, sva si s sestro oddahnili. Hvala bogu, da sta se ločila. Seveda ni želel imeti stikov ne za mano, ne s sestro. In kdo je bil kriv, boš rekla da očijeva ženska? Ne, on sam. Tudi če bi mu branila, da naju vidi itd. bi bil še vedno kriv on sam, ne ona. Vsak odgovarja za svoja dejanja, se ti ne zdi? In sam zakon ni garancija, da se ne bo nekoč nekdo od naših staršev (ali mi sami), zaljubil v nekoga drugega.
Jaz sem zaenkrat srečno poročena. A raje vidim, da se moj zaljubi v drugo in me zapusti, kot da je z menoj le zaradi otrok ali iz navade ali iz ne vem česa. Želim si nekoga, ki bo ljubil le mene, pa če to ne bo več moj mož, bo pa nekdo drug. A ni to logično?
