koliko ste res požrtvovalni
Tema, ki jo je začela Pikapolonica, me je spet spomnila na primere požrtvovalnih oziroma nepožrtvovalnih mamic, ki jih poznam…
Poznam eno, ki je šla delat nekaj mesecev po porodu, dojenčka pa dala v zasebno varstvo. Mož naj pač ne bi mogel vzeti dopusta za nego otroka, ona pa je v službi nenadomestljiva. O tem, da bi kdo od njiju mogoče sprejel nižji položaj v službi, niti govora (čeprav bi jim finančno to več kot zneslo). Poznam tudi mamico, ki je brezposlena, pa je šel njen sin neusmiljeno z enim letom v vrtec.
Poznam pa drugo, ki je ravno zaradi otrok zavrnila napredovanje v službi in je tudi odkrito povedala, zakaj. Sicer se ji je trgalo srce, ker bi vseeno rada napredovala, ampak najbrž bo tudi čez nekaj let še kakšna možnost. Raje vidi, da lahko ostane doma pri otrocih, če so bolani, in iz službe odhaja ob normalnih urah. Tretja je vzela krajši delovni čas, da je vsem družinskim članom malo lažje. Če bi jim zneslo finančno, bi pa kar ostala doma.
Vem, da včasih pač res nimamo prave izbire, ampak marsikdo izmed nas jo pa ima, pa tudi če to pomeni malo manj denarja in malo manj nakupov v H&M. 🙂
ne vem no, ljudje svojo “požrtvovalnost” kažemo na različne načine. Morda je tista, ki je šla prej delat mislila dobro (kje pa še je porodniška 1 leto?), da bo otroku s tem omogočila več recimo materialno, ali pa mu bo prehod v vrtec lažji, ker bo že zdaj navajen …. Tista, ki je brezposelna pa je morda rabila nekaj časa tudi zase, da potem lažje funkcionira ali pa meni, da je za otroka dobro da gre v vrtec, da je v družbi vrstnikov. In tista, ki je zavrnila napredovanje kolikokrat si bo to očitala in kolikokrat bo zaradi tega slabe volje in kolikokrat bo to otrokom kasneje v življenju očitala češ kaj je naredila zanje …..
Izbiro imamo vsi in vsak se odloči po svoji vesti in lahko je soditi druge, ker ne vemo vsega …
Pa brez zamere Hansi, ampak vsaka medalja ima dve plati.
Jaz bom takole rekla. Vsaka odločitev ima svoj razlog. In vsak se odloča po svojem mnenju.
Jaz recimo sem se zavestno odločila, da dokler bosta moji punci majhni, ne bom menjala službe, se ne bom posvečala preveč svojim ambicijam.
Zdaj ko sta punci večji, sem si privoščila menjavo službe, vpis na fakulteto, tudi seminarji niso več tako stresna zadeva.
Nekako poiskušam čimbolj uskladiti čas…
Se strinjam s predhodnicami. Ne vidim razloga za ”žrtvovanje”. Vsak otrok potrebuje zadovoljno mamo.
V razmislek kaj je boljše:
Mama, ki gre predhodno delat in je zadovoljna, ker jo delo v službi izpopolnjuje in se z veseljem posveča svojim otrokom, sicer krajši čas, a je ta čas nasmejana in dobre volje.
ALI
Mama, ki je zavrnila napredovanje, da bo lahko več z otroci, zdaj pa z zavistjo gleda mlajše kolegice, ki so na višjih položajih, z višjimi dohodki … Sicer preživi več časa z otroci, ampak je večino časa sitna in slabe volje brez posebnega vzroka.
Ja bravo, vse te cankarjanske mamice, bog ne daj, da bi si vzele tudi kaj časa zase in ko bodo zlati otročički stari 16, 17 in jih bodo odpikali na celi črti bodo matere ostale same, zapuščene, sredi pospravljenega in bleščečega doma in se vprašale: kaj pa zdaj? Veš kaj, hansi, vse ima svoje meje, tudi “požrtvovalnost”, kot praviš ti. Ja, tudi jaz poznam podobne primere mam, ki so doma, pa otroke v vrtec vozi mož in jih pride iskat pet minut pred zaprtjem vrtca, in, priznam, mi je to malo čudno… Ampak, vsak ima določen vzrok, da živi, kakor živi. Kaj pa veš, kako utrujena je mamica, kako utrujenost prenaša. Mogoče je v družini kakšna bolezen, skrb za starejšega človeka… Kakor so že zgoraj zapisale – vsak po svoje in čeprav velikokrat tudi sama slišim pametovanje razno raznih ljudi v zvezi z vzgojo, ali pa o tem, kako je katera “komot”, ker ne hodi v službo, si mislim, jim že paše. In prav je tako. Vsak po svojem kopitu, pa bo.
No, moram priznati, da se strinjam z večino predhodnih postov. Pač vsak dela kakor mu paše, kaj pa veš, kaj je v ozadju. Se jim pa že tako zdi najbolj prav, drugače verjetno ne bi tako ravnali.
Pa še nekaj. To, da nekdo zavrne napredovanje v službi zaradi otrok zame ni žrtvovanje. Ker tej materi ne bo zaradi tega nič manjkalo, kvečjemu malo bolj sitna ali nezadovoljna bo. Simbol (neskončnega) žrtvovanja je zame recimo Cankarjeva mati. Pa Bog ve, koliko je še (na žalost) takih revic pri nas in po svetu. Ženska, ki si npr. zadnji kos kruha odtrga od ust in ga da otrokom – to je žrtvovanje. Za moje pojme.
ne vem, zakaj ste tolk spljuvale hansi – napisala je pač to kar misli.
O vsaki stvari imamo svoje mnenje, ne – in če jaz mislim, da je sosedova Micka, ki da otročka v vrtec ob 6h zjutraj in ga dvigne po četrti popoldne, s tem, da je Micka zdrava, pa brez službe in je tudi ne išče, najbolj gnila mama na svetu, potem pač tko mislim. naj me pa prepriča v nasprotno.
mogoče bi mela kej rečt za na temo požrtvovalnosti – jaz nisem požrtvovalna, ko pač usklajujem službo, dom pa otročeka. meni se zdi normalno, da to počnem, ker sem rada z njim. Ker sem ti tega otročeka želela. Ene mame so pač bolj na lahko, pa imajo neke ambicije al pa so lene al pa kaj drugega – mene sicer te babe ne zanimajo, škoda pa se mi včasih zdi, da imajo otročke. Ker čeprav se ene farbajo, da otrokom ni hudga, pa da jim ni treba skoz za ritjo stat in vse take, mislim sama, da je največ, kar mu lahko dam, če ni glih lačen in ma za oblečt, to da sem vsaj v prvih letih več z njim. Ene ženske z otroci bolj uživajo, ene pa se mi zdi nikoli ne ratajo mame.
jaz bi bila zadovoljna z manjšo plačo, če bi imela možnost biti doma.
tko al tko preživiš s tolk denarja, kolkor ga imaš.
mene kariera pa tko recimo ne gane tolk kot koga drugega, itak pa me ne briga, kaj vse ima soseda, ki jo nikoli ni doma.
ne vem, no, ene mame so pa rade z otroci pa niso fovš ženskam na položajih.
a je danes res tako moderno biti urban, pa čimman doma z otroki, se mi zdi, da so gospodinje tko nič vredne, konc koncev pa delajo največ – ker skrbijo za našo prihodnost. a je še kaj drugega tko pomembno?
Požrtvovalnost, žrtvovanje ipd. so za moje pojme lastnosti, ki naj pri človeku vzniknejo le, ko je to nujno potrebno.
Čisto nekaj drugega pa je delati nekaj iz spoštovanja, ljubezni, sodelovanja.
Pa še nekaj. Stanje pri sosedovih ni takšno, kot ga mi vidimo. Menda smo dovolj stari, da to vemo, tudi tu na forumu.
draga hansi, zdaj si pa začela mešat hruške in jabolka. Vseh postov na temo zdrav/bolan otrok v vrtec sicer nisem prebrala, sem pa absolutno PROTI, da otrok z zdravili hodi v vrtec (res pa je, da takrat ni več kužen). Moja deklica je VEDNO, če je bolna, sploh pa z zdravili, doma toliko časa, kolikor mora jesti antibiotik in še plus dva dni. Prve dni je z mano in šele ko vidim, da nima več vročine in se v bistvu dobro počuti, si pomagamo z babico. RAZUMEM pa, da so mame v stiski, samohranilke, z možmi, ki niso pripravljeni pomagat, zato o tem ne bom sodila. Če pa zdrav otrok hodi v vrtec, mama pa je doma in nima službe, v tem res ne vidim nič slabega. Se mi zdi tudi malo mimo, da takim rečete (post spodaj), da “take pač mame ne postanejo nikoli”.Halo? Prav gotovo se vsaka mama trudi po svoje, ene s takimi, druge z drugačnimi merili. Poznam žensko, zidali so hišo, in je ful spraševala za oblekice za dojenčka, če ima katera za posodit. Jasno, te oblekice otroček najhitreje preraste, res ne vem, zakaj bi jih kupovala. Pa je ena zabrusila: kaj si sploh omisli otroka, če nima zanj denarja. Je prva zato slaba mati po mnenju druge?
Drage moje,
da še jaz malo dodam. Vi kar pišite, vendar ne glede na Hansi, preberite svoja sporočila?? ne takoj napadat, vse je v tonu. Da se vse prav lepo razložiti, mogoče pa Hansi le ni tako mislila, in na koncu boste rekle, da tudi vi niste tako mislile, ampak tako se je bralo, kar pa še ne pomeni razlog za linč.
Vsi moramo globoko vdihniti, predno kaj napišemo, da ne pride brez potrebe do nesoglasij in slabe volje.
Saj veste polovica natočenega kozarca. Lahko je pol poln ali pa pol prazen.
To je samo opozorilo, da vsi malo razmislimo, kako pišemo. Ne velja samo za ta post.
Hvala za razumevanje.
Primož
Vsak si izbere svojo pot… Vsak po svoji vesti, prepricanju, razmislanju… In tukaj ni kaj vec dodati…
Ce je zato neka mama bolj “mama” kot druga, pa jaz ne bi debatirala…
Lahko zapisem, da sem dooolga leta zivela za sluzbo… sedaj ko imava otroka, pa je on vedno na prvem mestu… Tako cutim in me noben denar, polozaj itd ne preprica v nasprotno… Otroci se tako hitro zrastejo… Zdaj prioriteram njega, ker vem, da bom tako ali tako delala vsaj do 65… in je se dooovolj let za razlicne kariere…
Tega jaz ne bi mesala s pozrtvovalnostjo… Ker prav nic ne cutim da se “zrtvujem”… 🙂
Ja, vsak naj pred svojim pragom pometa…
Ja, in vsak-a ima lahko svoje mnenje…
Ja, Primoz… tista o kozarcu mi je pa vedno vsec… se trudim, da je moj vedno pol polen…:)))
Lp! S:
Kako si mislila požrtvovalnost:
Požrtvovalnost do družine in otrok ali požrtvovalnost nasplošno v življenju?
Če gledaš s strani požrtvovalnosti do družine in otrok, potem so to prav vse mamice (na tem forumu). Če bereš njihove poste lahko vidiš, da so jim na prvem mestu otroci in možje, nase pa, kot same priznavajo(mo) pozabljajo(mo). Zato pa najdeš tu teme z naslovi: osebna urejenost, oblačila za doma, garderoba…. In skoraj vse po vrsti priznavajo(mo), da smo bile pred partnerstvom, otroki, veliko bolj “požrtvovalen” za lastno urejenost in lastno udobje ter lastne užitke.
Če gledaš požrtvovalnost do službe oz. okolice, potem si zamisli mamico, po poklicu (npr) zdravnico.
Že da se odločiš za ta poklic, moraš biti požrtvovalna oseba po duši in Človek (z veliko začetnico, čeprav so na žalost tudi izjeme, vendar te ne potrjujejo pravila).
Ta primer sem dala zato, ker mi je znana situacija mlade mamice zdravnice…
Zaradi pomanjkanja kadrov je privolila v nekajurno tedensko pomoč tudi med porodniškim dopustom. Toda izkazalo se je, da nekaj ur ne bo dovolj, zato je predčasno zaključila porodniško in odšla v službo.
Ne glede na to, da ji je še vedno na prvem mestu družina in otroci, se je žrtvovala za PACIENTE, ki jih (nas) prav nič ne zanima, ali je zdravnica rodila pred pol leta ali pred enim letom. MI ŽELIMO BITI ZDRAVI!!!
Ali morda ta gospa ni požrtvovalna? Vse spoštovanje takšnim ljudem.
Tudi jaz sem žrtvovala vsaj 50K plače samo zato, da sem lahko zaposlena v domačem kraju in da sem vsak dan čimprej po službi doma pri moji Pikici!
Vsi se žrtvujemo, torej smo vsi požrtvovalni! Le razlogi so različni….
Nataša
Dobro vprašanje. Jah, danes je ratalo tako, da v trenutku, k ni vse 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} po mojem, se že žrtvujem. Življenje mora tečt gladko, kot po maslu, po mojih načrtih in zamislih, čim za pol {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odstopa, je to že žrtev in požrtvovalnost. Če si priznamo ali ne, smo z redkimi izjemami strašansko egoistični in smo pripravljeni v dobro svojih lastnih otrok zelo zelo malo popuščati. Najprej bi jih morali non-stop pestovati, da ja ne bi kdaj zajokali, dojit na pol ure oz. na zahtevo, biti na razpolago 25 ur na dan, v isti sapi pa jih vlačimo po letalih, vlakih, po dolgih vožnjah v lupincah – naj se navadijo, a ne? Pri enem letu pa jih vpišemo v jasli, naj se socializirajo in prekužijo – mama gre v službo. Mama, ki tega vzorca ne podpira, štrli iz povprečja in je hitro označena za cankarjansko, butasto, zaostalo, starokopitno in še kaj.
Predpostavljam, da se velika večina staršev odloči za otroka načrtovano, premišljeno in pretehtano. Dobro, enim se zalomi, pa recimo da je takih kakih 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Polovici od “planerjev” se bolj sanja, kot da bi vedeli, kaj ta odločitev res pomeni. Kaj pomeni IMETI OTROKA. Druga polovica misli, da dobro ve, kaj pomeni imeti otroka, ampak po rojstvu ugotovi, da nima niti blagega pojma. Med to drugo polovico paševa midva z možem. Oba do ušes v biznisu sva dobro premislila in pretuhtala, kako bova to izvedla, ker nekaj nama je bilo jasno: dva karierista+otrok(ci)=katastrofa. Slej ko prej. Ker otrok v prvih letih najbolj potrebuje mamo, je bila računica jasna: jaz bom zamenjala službo. Ne iz požtvovalnosti ali iz žrtvovanja, ampak zato, ker je to nekaj najbolj normalnega in naravnega pod soncem, namreč da je mati z in ob otroku. In niti minute mi še ni bilo žal za to in na to svojo odločitev ne gledam z nikakršno grenkobo in mi tudi v najslabših momentih doma ali v službi na kraj pameti ne pade, da bi to komurkoli, še najmanj pa otroku (?!?!!?) pod nos metala! Pa hodim v to službo samo zato, ker plača nekaj položnic in v njej še zdaleč nisem zadovoljna. Ampak hej! – od tam pridem domov, k ljudem, ki so mi najdražji pod soncem in z njimi OSTANEM – to pa je bistveno!!!
Zame je žrtev nekaj, kar sem prisiljena narediti proti svoji volji in z veliko premagovanja. Dokler pa v zadevi vidim smisel in cilj, to ni nobena žrtev. Nekoč se bila navajena, da sem se v pol ure lahko spokala za nekajdnevno pot in sem živela samo za danes. Na dan, ko sem nastopila dopust, sem iskala dopustniško destinacijo. Še večkrat sem se vsedla v avto, vozila in ustavila tam, kjer se mi je zdelo. Z otrokom ne počnem več nič od tega, ker se mi to ne zdi odgovorno do otroka, pa zato vseeno uživam na dopustu, pravtako mož. Če moraš nekoliko spremenit svoje navade in se majčkeno prilagodit v svojih željah, to še ni nobena požrtvovalnost in še manj žrtev.
Mame s po 1 enim otrokom na leto skozi vso rodno dobo – te so bile žrtve; pa otroci z njimi vred. Mame ali recimo starši, da ne bomo tako enostranski, ki so si od ust utrgali zadni grižljaj kruha, da je po lačnih otroških želodcih krulilo za spoznanje manj – tudi ti so bili žrtve. Pa povečini niso jamrali, ker so bili tega enostavno vajeni in drugega poznali niso. Danes pa bi radi imeli kariero, otroke, bančni račun brez nule, ogromno časa zase, ne vem koliko hobijev, vsaj eno eksotično potovanje na leto … in če karkoli od tega nimamo, smo pa že žrtve in požrtvovalni. Ma ne ga srat, no.
Kar narediš za svoje najdražje, iz ljubezni, iz skrbi zanje, sploh pa za svoje otroke, je lahko samo “prispevek” k temu, da nam je lepše. Tudi če kdaj narediš malce drugače, kot bi, če bi bil/a sam/a. Če se za svojega otroka in svojega partnerja nisi pripravljen/a ničemur odpovedati, potem naredi uslugo sebi in svojim (mogoče še nerojenim) otrokom – in ostani sam/a! Je najbolj pošteno do vseh. Potem ne bo nikakršnih žretv in nobenega žrtvovanja. Samo en velik JAZ.
Jaz sem šla v službo ko je bila moja pika stara 6 mes,ker sem prej imela službo za določen čas potem pa se mi je ponudila izvrstna priložnost da dobim delo ki mi bo pisano na kožo,poleg tega mi bo pa omogočal stvari ki sem si jih vedno želela da mi bodo na razpolago(seminarji,potovanja,napredovanje,izobraževanje),pa še za ned.čas je bila.
Do otrokovega enega leta sem delala s polovičnim delovnim časom,in od takrat ko sem šla v službo in pa tudi še sedaj, piko merka varuška pri nas doma.
Starejši so na to mojo odločitev gledali malo postrani,ker to ni v navadi da gre mama prej nazaj v službo če bi bila lahko še doma,samo jaz vam povem da moja tamala ni bila z moje strani nič prikrajšana zaradi tega,ker sem domov hodila zadovoljna in polna energije in sem komaj čakala da z mojo pikico kaj skupaj narediva.Verjetno je imela več od mene kot pa če bi bila cel dan z njo in povrhu še naveličana vsega skupaj.
P.S Otrok je bil načrtovan,od naju z možem prejema veliko ljubezni in še enkrat bi se odločila tako.Meniva da je za nas tako najboljše,kako pa gledajo nato drugi in kako se nekateri zgražajo naju pa ne gane.
Lep večer od nas treh…