in pri tem uspelo? Urediti uspavanje in nočno (ne)spanje?

Veliko nasvetov sem že slišala, ko omenim da se sin pri 6. mesecih še prebuja 2-3x na noč, da ga pustim jokati in da se bo to prenehalo. Ravno tako, naj ga ne uspavam (z dojenjem, v naročju) ampak ga odložim v posteljico in pustim da se sam uspava. Z jokom!

Res se vse lepo sliši (z izjemo joka, seveda) Ampak, jaz sem ga enkrat samkrat pustila v posteljici da je jokal par minut (z razlogom, sama doma, pa na WC s prebavnimi motnjami :(( in ko sem prišla je že hlipal in učki čisto obupani… Srce se mi je sesulo na tisoč koščkov kakšna mama sem…

Sedaj berem knjigo Trije v postelji in Bella je tudi to naredila s svojim sinom. In uspela!

Ste uspeli na ta način? Vas otrok ni “zasovražil”? Ali ste tako “mehkužni” kot jaz in tega ne morete narediti svojemu otroku?

Jaz sem to naredila z eno od svojih hčera (pustila sem jo jokat nekaj noči po nekaj časa). Ponoči je veliko jokala, jaz pa sem bila iz precej objektivnih razlogov že čisto na koncu z živci. Sicer kasneje ni več jokala, vendar je to ena od stvari, ki jih najbolj obžalujem in tega ne bi storila nikoli več. Če bi takrat razmišljala tako kot razmišljam danes, bi jo veliko raje tolažila na kak drug način.

Pri nas ni vžgalo. Se je drl veliko časa (cca. eno uro) in smo obupali 🙂 Mogoče bi morali biti bolj vztrajni, kaj pa vem. No, vglavnem, sedaj pri enajstih mesecih še vedno zaspi v naročju ali pa če se z njim vležeš na posteljo (in ga kasneje prestaviš v njegovo) … mene to ne moti preveč.

Enkrat sem ga pustila jokati 3!!!ure (nikoli si ne bom oprostila) pa ni nehal in sem ga na koncu vzela k sebi v posteljo.

Zares jokat ga mislim da nisem pustila nikoli. Jamrat in stokat ja, čist resno jokat pa ne, vsaj kolikor se spomnim tkole na brzino.

Načinov, kako otroka uspavat, je toliko kot otrok. Pri enem vžge eno, pri drugem drugo. Pri nas ni vžgalo nič, razen da sem se ulegla k njemu in je zaspal pri meni v naročju (dojila nisem), nato sem ga pa preložila v njegovo posteljo. Po 5. mesecu in prvem obisku bolnice je šlo s spanjem samo še na slabše. Po 10 zbujanj v “mirnih” nočeh in po 30 v “težkih”. Dolgo sva se z možem trudila, da bi vendarle spal v svoji posteljici. Včasih se še nisem pokrila, ko je že ponovno jokal. Nekje okoli 10. meseca sem v eni taki “težki” noči zaspala na sekretu, odletela dol, prebila ustnico, potolkla nos in takrat je mož popenil, parkiral sina na sredino in od takrat smo se zbujali “samo” še kakih 5 x na noč. Pri 11 mes smo doživeli prvi napad nočne groze, ki so se potem nekaj časa pojavljali zelo pogosto, tudi po 2 x na teden, zadnje pol leta beležimo 3 ali 4, ampak so tisti res hudi in dolgi, tudi po uro in pol trajajo. Ob vsakem me je groza, koliko strahu mora otrok prestat in kaj se mora dogajat v njem, da se tako obnaša. Pa me tolažijo, da nič ne ve in da nič ne čuti – zakaj za hudiča imam pa potem modrice na hrbtu od njegovih rokic?!

Tako da jok in spanje po mojem ne gresta skupaj. Minutko ali dve, ok, še nikogar ni ubilo, posebej čez dan ne, nenazadnje tudi dojenček rabi čas, da lahko zaspi nazaj, ampak če v dveh minutah jok ne neha, je treba – po mojem- posredovat. Pa ni treba vedno dojit, nosit, včasih je odsti le, da otrok zauti bližino. Le pristaš neskončnega nošenja, ujsanja in zibanja na rokah nisem in tega nisem izvajala, vedno pa sem dala otroku svojo bližino, nežnost in toplino.

Še vedno spi na sredini, kar mi ni ravno všeč, ampak to je še vedn edini način, da vsaj nekaj spimo. In tisti “mmaaaaammiiiiiii” ko se zvije k meni in se mu globoko oddahne – ah, no ja, no, nekaj najlepšega, kljub brcam in izrivanju iz postelje :))

Priznam, da sem ga pustila dvakrat ali trikrat, da je jokal kakih pet do deset minut. Star je bil že dobro leto. To se je zgodilo, ko mi npr. od enih do treh ponoči na noben način ni hotel zaspati… in ko sem šla iz njegove sobice, v jok, ko sem prišla nazaj, pa vse hudo dobro… z živci sem bila bolj kot ne na koncu, in utrujena da sem kar v stoje spala. Vendar pa sem ga na koncu pustila da je zmagal, zaspal je v najini postelji, brez problema.
Tega ne naredim več, ker sem ugotovila, da takrat preprosto rabi bližino, zato, če sredi noči uspavanje traja več kot tričetrt ure, potem pristane v najini postelji. In priznam, uživam, ko se stisneva skupaj.
V večini primerov prespi vsaj do šeste ure v svoji sobici (pa tja do sedme nekako), potem pa vedno pride k meni, takrat navadno tudi mož odide v službo.
Hudo mi ga je pustiti da bi v joku zaspal, vedno ostanem pri njem dokler res ne zaspi, ga držim za rokico, božam, mu pojem.
In tudi zaradi tistih dveh noči na mesec, ko že ob dveh zjutraj pristane v najini postelji nimam občutka, da bi to izkoriščal. Spat gre vedno v svojo posteljico in to čisto lepo sprejme.
Mi pa dresiranje z jokom načeloma ni všeč in se ga ne poslužujem. Menim, da če otrok joka, nekaj potrebuje. In sama sem ugotovila, da je velikokrat to le bližina…

In pa še ena o ‘dobronamernih’ nasvetih: jaz načeloma poslušam, vzamem ven tisto kar se mi zdi, da je dobro, ostalega pa ne upoštevam. Naredim torej tako, kot se meni zdi osebno najbolj prav. In vem, da se ne motim.

Srečno, Ana

trikrat štirkrat smo ga pustili v ornk joku, ker smo bili na začetku čist fuč…

ni pomagalo (se mi zdi)…

Zdaj ne joka več, pa tudi mi ga več crkljamo…

Enkrat smo poskusili za (mislim vsaj) 10-15 min.

NIKOLI VEČ ne bi tega naredila, ker je bila kriza iz obeh strani. Iz moje zelo, malčku pa mislim, da tudi ni bilo prijetno, sploh ker se me že od nekdaj drži kot klop.

Če se otroka pusti ponoči jokati in se ga na tak način poskuša uspavati, izgubi občutek varnosti, zato se jaz tega nikoli nisem posluževala. Srednjega sina, ki nikakor ni mogel zaspati zvečer pred enajsto uro, sem uspavala vsak večer po uro ali dve, tako, da je ležal, jaz pa sem imela roko na njegovem hrbtu. Bilo je naporno, sama sem prej zaspala, potem pa je bilo treba še kaj pospraviti, zdaj, pri 5 letih pa mu uspe zaspati že med deveto in deseto, včasih seveda tudi kasneje. Dojenčka pa uspavam z dojenjem.

Hm, ob prebiranju tega se spomnem na eno našo izkušnjo … ko smo jo položili v posteljo v upanju da bo zaspala. Jokala in jokala je ene 10 min. potem pa je mojmu prekipelo in jo je šel dvignit ter v naročju uspaval.
Kot dojenčka sem jo uspavala z dojenjem, ko smo se nehali dojit sem šla leči z njo in jo kasneje prestavila v njeno posteljico…. sedaj pri 2 letih jo pa pustim, da je z nama v dnevni sobi do kadar želi, ko se pa počuti zmatrano in zaspano pa sama leže na sedežno se obrne proti televiziji in mirno zaspi ( ponavadi je ura tam od 20.45 do 21.30 ). Ko zaspi, jo samo prenesem v njeno posteljico, pokrijem in položim flaško zraven vzglavja in je mir celo noč. Če se pa slučajno že oglasi in kliče “mamiiii” jo samo z besedami pomirim…. psssssst…. ninaj muca moja….. … potem pa rata tišina.

Nikoli ga nisem pustila več kot 3, 4 min.. S tem da pustiš otroka jokati, ker drugi pravijo da bo drugače razvajen, se absolutno ne strinjam!
Lp, Sara:)

Midva sva to naredila enkrat potem pa ne več. Takrat je po 10 minutah zaspala, pa mi je bilo vseeno tako hudo, da sem tudi jaz zraven jokala. Pustim jo če mram na wc, če mi v piskru voda vre, če je na vratih zvonec. Sicer pa ponavadi ob joku počakam in ji dam okrog 5 – 10 minut da se pomiri, vendar takoj vidim glede na jok, ali bo to uspelo ali ne, in jo včasih pač vzamem takoj iz posteljice. Meni zvečer zaspi med dojenjem in jo samo prestavim v posteljico, če se dojiva ponoči jo dvignem še preden začne jokati in se hrani napol v spanju tako da jo spet preložim brez težav. se pa je zgodilo, da je prakrat začela cmihat in sva jo zmožem pustila, vendar bila ob njej. Mala je v parih minutah zaspala.
tako da je veliko odvisno od tebe. sama najbolj poznaš otroka in kdaj histerično joka (takrat najbrž ne bo uspelo) in kdaj samo jamra (takrat bo otroček ob božanju ali petju najbrž slej kot prej zaspal).

Dvakrat sem to naredila pri prvi hčerki, ko mi je bilo zares težko, saj je bila cele noči pokonci in po desetih mesecih sem že kar letela na glavo. Čez dan sem bila zdelana, ponoči pokonci – tudi ona je bila kronično neprespana. Zaradi tega so bili najini dnevi včasih hudo naporni. Jaz neskončno utrujena, ona sitna in nezadovoljna, vidno utrujena.
Od dne ko sem se odločila za to “zadnjo možnost” , sem pet dni zapored šla k njej in jo tolažila že po dveh minutah joka, ko sem se potem odmaknila od posteljice, pa je le še bolj jokala in jo je bilo treba vzeti k sebi, potolažiti in uspavanje je znova trajalo več ur. Šesti dan sem se premagala in nisem šla k njej, mislila sem, da me bo raztrgalo. Jokala sem za njenimi vrati in poslušala, strah me je bilo… Potrpela sem dva večera zapored in tretji dan sem rekla, da tega ne bom več počela. Vendar je tretji dan zvečer miška lepo zaspala. Od takrat naprej je hodila spat mirno, spala je celo noč, zbujala se je z nasmeškom, podnevi je bila veliko bolj živahna in zadovoljna. Vesela sem bila, končno sem se naspala in končno sem imela čez dan dovolj energije zanjo, saj je že od malega sila zahtevna punčka, vedno se mora nekaj dogajati.

Še danes mi je žal, da nisem našla drugačne poti do spanja. In, seveda, pri tem dojenčku je popolnoma isto, vstaja ponoči, le nazaj zaspi hitreje. Zvečer rabiva več kot eno uro, da se spraviva spat. Upam, da bo sčasoma bolje, saj imava isto rutino uspavanja že ves čas. Gotovo jo bom nekega dne samo položila v posteljico, ji povedala kako zgodbico in bo sama od sebe z nasmeškom zaspala. Do takrat pa uporabljam Vichy-jevo kremo za podočnjake, da nisem kot kak zombi že na 100 metrov :))

Sem absolutno proti temu, da otroka pustiš, da v joku zaspi. Kar spreleti me srh ko tole prebiram.
Kljub temu, da še danes ne prespimo noči (stari smo 4 in 2 leti) mi nikoli ni prišlo na misel, da bi jih pustila jokati. Če si želita bljižine jo dobita. Kaj veš zakaj jokajo. Morda zato ker jih je strah, morda kaj sanjajo, morda imajo izsušena ustka ali te pač pogrešajo.

Hvala bogu, mi tega (za enkrat) še ni bilo potrebno storiti, ker moja deklica kar hitro sama zaspi.

Nikoli. Če noče zaspati v svoji postelji, ga vzamem k sebi in počakam, da zaspi, potem pa roma nazaj v svojo posteljo. Se mi zdi, da če dalj časa joka, je potem še bolj utrujen in siten in žalosten in ves nesrečen, da potem sploh ne bi mogel zaspati.
In ja, briga me za tiste, ki potem sikajo kako razvajenega Mulca imam. Pa kaj!

lp, Tini

Nikoli ga nisva pustila jokati. Če ni mogel zaspati, sem ga preselila v moje ali očetovo naročje, vedno sva vedela, da je za jok vzrok: zobki, ni bil zaspan, ker je popoldne dolgo spal, polna luna, vneta ušesa… Včasih se je že zgodilo, da je moral malo počakati, ampak res le včasih. Nekaj časa se je ponoči zbujal in jamral, velikokrat je pomagalo, da je slišal najin glas, da je zdaj čas za spanje, umiril se je in zaspal.

LP Nneja

Koliko pa so bili ti otroci stari??? Moje mnenje je, da pred letom in pol NE pustite otroka jokati. Potem po 18 mes (mogoce ze celo kak mesec prej) pa je ze toliko star, da dobro razume, ampak izsiljuje…
Torej, mi bomo s 1. 12., ko bo nas sine star 18 mesecev ukinili nocno dojenje. Jokal definitivno bo, ampak bo zraven njega ati in ga bo bozal, ter mu govoril, da ga ima rad, ampak da zize ponoci spijo…
Kako bo uspelo, pa bomo videli 🙂
Lp, Tejca

Jaz sem si zadala nalogo, da ga bom pustila cmeruhati 5 minut, če bo dalj časa ga bom dvignila in nahranila. Trajalo je približno tri minute pa je že spet spal. Tako sem delala približno tri noči pa se je navadil prespati noč. Moram pa reči, da so se tiste minute vlekle kot ure in da se je meni zdelo, da joka že dve uri.

Midva sva to naredila pri obeh (ko sva ocenila, da bi lahko že spali, pa nista).

In je pomagalo.

Ne opazim nobenih čustvenih težav zaradi tega, obe pa zvečer položimo v posteljo, damo lupčka, ugasnemo luč,.. In to je to. Spita do zjutraj.

Moram reči, da grem precej lažje v službo, ker sem tudi jaz naspana. Pa tudi mali imata enak ritem že vse od takrat.

Meni ni žal.

Tudi jaz sem bila vedno mnenja, da se otroka nikakor ne sme pustiti jokati, ampak ko je pri treh mesecih uspavanje trajalo tudi 3 ure (nikoli pa manj kot uro in pol) in smo neuspešno preizkusili vse možne metode (kupila sem tudi knjigo Elizabeth Pantley, ki ni popolnoma nič pomagala), sem se po štirih mesecih vdala in sva ga z možem pustila jokati. Prvi večer je jokal eno uro, sva pa ves čas hodila k njemu, naslednji večer pol ure, naslednjega tri minute, nato pa eno minuto. Potem pa se je nehalo. Ampak ponoči ga nikoli nisem pustila jokati, tiste noči, ko je zvečer zaspal v joku, pa sem ga pa še posebej crkljala. Sploh ne bom opisovala, kako mi je bilo hudo, ko je jokal, ampak resnično ni šlo drugače. Prej je zaspal pri dojenju, ko sem ga položila v posteljico, se je zbudil, potem sem ga nosila, je zaspal, ko sem ga dala v posteljico, pa spet ista pesem. Ko sem po eni uri obupala, je bilo z možem isto, zbudil se je celo, če sva ležala ob njem.
Priznam, da bi bila vesela, če nam tega ne bi bilo treba početi, ampak če imam na izbiro nekaj večerov joka, potem pa normalno uspavanje ali nekaj ur uspavanja in čisto zrahljane živce, bi še vedno izbrala prvo. Ni pa to pustilo na sinčku nobenih negativnih posledic; še vedno je živahen, vesel fantek in mislim, da ve, da ga imava blazno rada. Zdaj (pri 17-ih mesecih) zaspi tako, da leži v svoji posteljici, jaz pa sem z njim, dokler ne zaspi – povem mu pravljico ali zapojem kakšno pesmico.

Ne ga pustit predolgo jokat. Očitno rabi tvojo bližino. Vem, da je naporno, če se zbuja vse noči. Pa vse enkrat mine. Tudi meni so govorili, da če že zelo zgodaj ne navadim svojega sina, da sam zaspi, bom vedno imela težave. Neumnost!!! Ko je bil star približno leto in pol, sem ga brez problemov navadila na to. Takrat je že razumel, ko sem mu rekla, da moram npr. likat ali pa pospravljat in da sem blizu. Prej pa je bilo zelo hudo: dojenje na 2uri oz. 1.5 uri do 9. meseca, potem zbujanje do 10X na noč, po 1 letu pa ponoči, ko se je zbudil, ni mogel zaspati nazaj in je bil buden 2-3 ure. To je trajalo nekje do starosti 2 let. Počela sem vse, kar se je dalo (razen igrala se nisva), tudi k sebi v posteljo sem ga jemala, pa sedaj pri 2.5 letih spi v svoji postelji in sam zaspi. Ni ga bilo tako težko navadit, le vztrajati je bilo treba. Na miren način, s pogovorom, tolažbo…Dokler pa so dojenčki, potrebujejo bližino svojih staršev. Nekateri več, drugi pa manj.
LP
Goga

Kaj so to napadi nočne groze? Zakaj pride do tega in ali lahko preprečimo?

sej dojenčki ne jokajo zato da bi nagajali … pač … rabijo bližino in toploto mamice ali očkata da se počutijo lepo in varno … a ni vam tud velik lepše ko se zvečer stisnete k partnerju in lahko tko zaspite?

moj starejši sine je bil tak da je zaspal med dojenjem in ko sem ga položila v posteljo se je velikrat zbudil … potem pa ni več zaspal nazaj … pa sva ga mela pri sebi v postelji.
sva probala tudi to zadevo da bi ga pustila jokat … pa ni šlo .. ne z ene ne z druge strani.

zdaj ko je star 6 let še vedno pride k nama … če ga vprašam zakaj pride … se mu učke tako zelo posvetijo in z nasmeškom od ušesa do ušesa pove … da je tolk lepo pri nama … ko se stiskamo…. no, a ni to dovolj dober razlog zakaj mu nikdar nisva odrekla najine bližine ponoči … le da kot dojenček in malček ni znal tako lepo povedati … je pa pač jokal.

mlajši sine pa pri treh mesecih nikdar ne zaspi med dojenjem … ko ga podojim podre kupček … ga položim v posteljo in čez čas zaspi sam… večinoma brez joka. Če je nemiren (joka redkokdaj) ga poskušam umirit najprej z božanjem in besedami … če še ne more zaspati pa ga vzamem v naročje.

to obdobje nežnega otroštva tako zelo hitro mine … res ne vem zakaj nebi izkoristili bližino drug drugega kar se najbol da.

B.

Vesela sem vaših odgovorov, večinoma podobnih mojemu mnenju. Sama sem mnenja (sicer ne vem, sem prvič mamica) da ko otrok že razume, kaj mu poveš, da se da vse lepo poštimat…

Pa ko naš mali sploh ni tako problematičen… Zdaj ga ponoči ko se prvič zbudi (pa sploh ne prav zbudi, saj oči redko odpre, samo potolažit pa tudi ne gre) okrog 00.30 vzamem k sebi in ga pristavim – po parih požirkih oba zaspiva in spi naprej pri nama. In naslednjič spet vse opraviva v polsnu, tako da včasih sploh ne vem povedat, kolikokrat sva se zbudila… In odkar delam tako, sva oba zjutraj naspana…

Sprijaznila sem se namreč, da nimamo pač otročka, ki bi spal celo noč (čeprav naju je razveselil, ko je tako spal od 22-6 ko je bil star 6 tednov pa vse do 3. meseca), ampak se tolažim, da bo prav gotovo enkrat bolje…

Hvala za vaša mnenja!