Pozdravljeni,
15.4. se mi izteče porodniška, prejšnji teden pa smo izvedeli da ima mož raka in zdravljenje bo trajalo vsaj kakšno leto (kemoterapije, presajanje kostnega mozga…). V tem času bom skrbela tako za moža in otroka. Zanima me, ali ima kdo izkušnje s tem, če lahko vsaj še kakšen mesec ali dva ostanem doma in skrbim za enega bolnega družinskega člana in otroka? Sicer sem zaposlena kot s.p. in torej odpade koriščenje dopusta pri delodajalcu. Kam naj sploh vprašam za nasvet, na socialno? Hvala za vsak odgovor in se opravičujem za nekoliko morda zmeden zapis.
Mojca

najbolje, da vprašaš svojega osebnega zdravnika. On ti lahko da bolniško.

Držite se in pogum!

Za vzpodbudo pa še tole – prejšnji mesec sem smučala s prijatelji, eden od njih hodi le še na redne preglede po ozdravljenem raku; dal skozi obsevanja, kemoterapije, odvzem podpazdušne bezgavke …, če ne veš, nikoli ne bi ob pogledu nanj pomislil, da je imel kdaj kaj več kot kako gripo ali nahod :))

LP!

Mogoče pa najdeš kako informacijo tudi tule:

Odgovora na tvoje vprašanje ne vem, ti bom pa povedala, kako je bilo pri nas, ko je zbolel sorodnik. Starejši otrok je bil vrtečan, za mlajšega pa se je mamici ravno iztekala porodniška, ko so izvedeli diagnozo in da se bo očka moral zdraviti. Sledile so očetove daljše odsotnosti zaradi zdravljenja, v bolnišnici je bil večkrat po mesec dni, vmes je bival doma. Mamica je hodila v službo in sama skrbela za oba otročka, ob pomoči obeh babic. Na obisk v bolnišnico je šla enkrat tedensko, ker smo v drugem kraju in je daleč, sta si pa uredila poceni telefonijo, da sta bila po mobiju precej v stiku. Druge dneve smo si obiske v bolnišnici razdelili sorodniki – več kot eden na dan tako ali tako nismo smeli biti tam. Ko je bil očka doma, v vmesnih obdobjih, so si pomagali en drugemu. Sicer je moral dosti počivati, a ni bil nepokreten bolnik v postelji, ponavadi je bil pokonci in v trenirki. Že od prej je bil spreten v kuhinji in dostikrat je tudi skuhal za vse, če ni imel ravno slabega dne. Ponavadi pa si je sam pripravljal svojo dietno hrano. Sam je skrbel tudi za to, da je v pravilnih razmikih in ob pravem času vzel vsa potrebna zdravila, ki jih zlasti v obdobju po presaditvi krvnih celic ni bilo malo. Ko je bil doma, je bilo za mamico manj dela, kot takrat, ko je bil v bolnišnici, ker je sodeloval tudi pri delu z otroki – po svojih močeh pač, a vsekakor ne malo. Tudi otroci so se hočeš nočeš morali naučiti nekaj več zrelosti in samostojnosti. Taka bolezen je velika preizkušnja za bolnika, a hkrati tudi za njegovo družino.

Vsekakor vam ne bo lahko, življenje bo zdaj popolnoma drugačno od pričakovanj mlade družine, a z dobro organizacijo vam bo zneslo. Poskusi v vaše življenje vključiti tudi pomoč sorodnikov, a bodite pozorni, da vam ta pomoč ne začne življenja prveč komplicirati. Pri nas smo se o vseh aktivnostih prej dogovorili, smo zelo pazili, da ne bi mi ostali odločali o stvareh, o katerih mora odločati mlada družina sama, pa čeprav začasno ločena in potrebna pomoči. Seveda pa ti želim, da si uspeš urediti tudi kakšno bolniško odsotnost.