korajža velja
Berem post o tem koliko smo stare in koliko otrok imamo in si želimo.
Moram napisati,da sem kar presenečena koliko vas je napisalo,da imate že dva otroka pa si želite še enega.Jaz zelo premišljujem še o enem (imam že sina).Me je kar malo strah v tem današnjem svetu,ko je tako težko si kaj ustvariti.Kako bo šele našim sončkom.
Meni so starši pomagali priti do stanovanja in bi si tudi sama želela dati svojim otrokom nekaj za popotnico.Več otrok pa imaš,več moraš dati in to vsem enako.
In prav zaradi tega sem v dvomih imeti več kot enega otroka,ker ne vem,če jim bom lahko nudila to, kar so meni starši.
No,mogoče pa se bomo le okorajžili in imeli še enega.
Pustimo času čas.
Pa,pa
Saj nikoli ne moreš vedeti, kako bo našim malim, ko odrastejo. A misliš, da so si naši starši predstavljali, kako težko nam bo dobiti (in obdržati) službo?
Midva sva takoj po rojstvu našega malega sklenila rentno varčevanje. To je edini način, da mu bova nekaj dala, ko bo potreboval… In tako bova naredila tudi za naslednjega in naslednjega…
Ne bodi tako črnogleda!!!
Tatjana
Otrokom ni treba dajat ne stanovanj, ne hiš in ne avtov! Daš jim izobrazbo in vzgojo – mislim, da je to največja in najboljša popotnica v življenje, seveda pa jim moraš najprej dat – življenje.
Malo sem res črnogleda,ampak to pa zato,ker mi moja mami dopoveduje,kako mi bo lažje samo z enim otrokom.Nekatere stvari ji dam prav,v dostih stvareh se pa ne strinjave.Jaz ji govorim,da sem še tako mlada in dam imam še veliko časa razmišljati o tem ali bomo imeli še enega ali ne.Ma ja,saj pravim,bomo videli.Imam pa zelo rada otroke in si ne predstavljam,da ne bi več doživela nekaj tako lepega kot je rojstvo otroka.
Jaz sem edinka, mož tudi, pa če mi bo le čas še dopuščal, moj sine ne bo ostal edinček! Jaz sem si najbolj na svetu vse življenje želela brata ali sestro – po svoje si jo še vedno.
Pomisli tudi na tvojega sončka, kako mu je dolgčas samemu…
Vedno sem govorila, da bom imela vsaj dva otroka. Imam prijateljico, ki je edinka ( mama je samohranilka) in na vsem svetu si je vedno želela samo bratca ali sestrico. Zdaj je mama z alzheimerjevo boleznijo v domu. Pravi, da ko bo mami umrla, ne bo imela nikogar svojega več…. To mi je vedno v ušesih, ko razmišljam o številu otrok.
Imaš še čas, verjetno si boš še nekajkrat premislila do končne odločitve!
Uživaj življenje!
Tatjana
Tudi jaz ne vidim nič dobrega in koristnega v tem, da imaš samo enega otroka. Pri mojem partnerju je bilo tako, da si je njegova mama še želela otrok, ampak je oče rekel, ne! z enim se lepše živi, bomo lahko še kaj drugega doživeli. Ma ja. Pa ne mislit, da so bili revni!
Raje imam dva ali tri otroke in pri petdesetih namesto novega mercedeza in hiše, stanovanje in ibico-mislim avto!?
Mi nimamo veliko (najemnino, star avto, ena služba, kup neplačanih položnic….) pa vseeno nisem mogla zatreti želje po še enem otročku. Razlika je kar velika po mnenju nekaterih, pa tudi kaj dosti jima verjetno (tako kot zdaj kaže) ne bova mogla dati. Imava eno rentno varčevanje za starejšega, pa se bo moralo kar deliti na oba (kot zdaj kaže situacija). Ne bo veliko, pa vendar, pomagala jima bova kolikor bova lahko in kolikor si bosta zaslužila. Študij jima bova omogočila in tudi to se meni zdi dobra popotnica. Za nekatere dobrine pa se bosta morala kar potrudit sama, pa jih bosta nemara zato še bolj cenila. Tretjega pa ne bi imela zaradi zdravja in drugih razlogov.
Tudi jaz mislim, da ni dolžnost starša, da polni otrokovo rit od spredaj in zadaj, od avtov, stanovanj, hiš…, ampak da ga vzgoji v zdravo, samostojno in pametno osebo, ki bo znal misliti sam z svojo glavo. Največja vrlina, ki jo moraš otroku dati je spostovanje, čustvovanje in odgovornost, sposobnost prenašat vzpone in padce v svojem življenju.
Če bi tako kot ti razmišljali vsi, potem tisti, ki nimajo veliko materialnih dobrin, sploh ne bi imeli otrok!
Lep pozdrav in navijam za še enega otroka!
Zmeraj v življenju se nekakšni izgovori. Moj je zmeraj govoril, ja pa kako boš?Imeli smo eno pupo, jaz sem si pa želela še zmeraj najmanj dva. Pa je minilo 5 let, potem pa sem že jaz vsa prepričana govorila-ne bom več. No in letos je prišel Vid. Bila sva kar malo šokirana, nisva ga pričakovala.. Toda potem sva se veselila s hčerko vred. Ampak……
Zadnjič sva se pogovarjala in jaz sem rekla, da si še zmeraj želim dva, ker zdaj intezivno(moram še nekatere stvari poštimat pri meni)delava na dojenčku. Pa mi je odgovoril, da mu je samo žal, zakaj ga nisem že prej prepričala, da kljub vsem tegobam vsakdanjega življenja bi šlo skozi. Zato samo to upam, da nam bo res dano, da bomo imeli vse skupaj vsaj štiri otročke, ker Vid je zmeraj in bo ostal moj.
lp D.
Ko je bil moj oče kot študent v izraelskem kibucu, mu je neki stari profesor, ki je v kibucu prav tako kot ostali vse delal, npr. grabil seno,… rekel, da je največ kar lahko dajo starši svojim otrokom ljubezen in izobrazba.
Tega se je očitno moj oče držal:
Smo namreč tri sestre, vse izredno ljubljene in deležne pomoči če jo rabimo s strani staršev, vse dosegle univerzitetno izobrazbo, ena še doktorat.
In prav fino je, da smo tri. Še zdaj smo velike velike prijateljice:-))
Berem vas in ravno zadnje čase se je pri meni pojavila neustavljiva želja po še enem otroku, ki jo tlačim in tlačim ampak ne gre mi iz glave. Finančno bi še nekako šlo, tudi prostorsko za silo ampak največja težava je v tem, da je moj mož kronični bolnik. Sicer normalno dela ampak se bojim, da bi toliko stresa kar dva majhna otroka sta lahko njegovo zdr. stanje še poslabšalo. Sem pa pozno začela z materinstvom, zdaj jih imam ŽE 31, zato vem, da se počasi mudi. Po naravi sem optimistična ampak pri tej dilemi se ne znam odločiti. S tem, da otroku-om ne bom mogla zapustiti stanovanj in hiš in avtomobilov… se pa ne obremenjujem, omogočila jim bom solidno izobrazbo in kakovostno vzgojo z veliko ljubezni to pa tudi ni tako slabo.
Vedno sem govorila, da bom imela tri otroke… tretji je bil načrtovan in, ko me je ginekolog vprašal: “A zdaj ste zaključili z obrtjo :o)”, sem mu odgovorila tako, kot vas je kar nekaj dodalo zgoraj… “Nikoli ne reci nikoli.” A sem imela v mislih, morda pa res še kakšnega načrtujemo enkrat v prihodnosti, ko bomo imeli svojo streho nad glavo, če nam bo le dano… No, pa nas je še eden malo presenetil in tako so že zdaj štirje, čeprav smo še vedno brez SVOJE strehe nad glavo… Zdaj pa sem odločena, da jih je dovolj in globoko upam in sem naredila nekaj na tem, da presenečenj ne bi smelo več biti, saj ne vem, če bi upala imeti še enega…
Sicer pa smo bile doma tri sestre, mož pa je edinček.
Vem, da otrokom ne bom mogla zidati hiše, kupovati avta… a mislim, da to niti ni naloga staršev… Tudi jaz nikomur ne zamerim, da bomo do tega mogli priti sami. Si pa ne predstavljam, da ne bi imela sester, brata, da ne bi imela nečakinj, nečakov… Mi to pomeni veliko več!
Prijeten preostanek vikenda!
Vladka