Lagali so nam, pobijali so dojenčke in nosečnice.
Mater si ti ZABIT!!! Take ZABITOSTI pa še ne! Kako si pri taki ZABITOSTI upaš javno pisat? Kakšno kretensko razmišljanje!!![/quote]
Če dovoliš, bi te malo popravil. Ne gre toliko za zabitost, kot gre za pokvarjenost. Za zelo hudo človeško pokvarjenost. Ta ženska je neizmerno pokvarjena.
Zdi se mi, da deluje v tandemu. V tandemu s tistim, ki se podpisuje SMRT NA SDS POGREBU. Morda sta zakonski par. Rdeča nit njunih postov je ugovarjati vsakomur, ki kritizira partijo in partizane. Njena zgodba o deklici, ki so jo maltretirali domobranci, je zagotovo izmišljena. Njej (in njemu) ni verjeti niti besede. Oba nas imata za norca. Bistveni namen pa je, da se, tudi za ceno neumnosti, izpostavljata v varovanju “tekovin”, Jugoslavije, partizanstva in partije. Njeno sprenevedanje o Kocbeku, Vodetovi in o terorju ter ustrahovanju v Jugi je smešno in do kraja pokvarjeno.
Je pa vprašanje namen. Njeni izgovori, da ima čas v ponedeljek (in da drugače sploh nima časa) je vezano na nek dogovor. Kakšen, si lahko vsak sam misli.
To pokvarjeno ženšče in njenega “partnerja” je najbolje ignorirati. Z odgovarjanjem na njune poste, samo potrjujemo njun namen in njuno zavajajoče pisanje. Odgovarjati tako pokvarjenim ljudem, je samo veselje na njun pokvarjeni mlin.[/quote]
Aha, kaj če bi ti popravil tvojo človeško pokvarjenost! Nehal ugotavljat kam jaz spadam, . . . itd.
Tukaj bi pa moral tebi POKVARJENEC, povedati šef MON-a, da jaz nimam prav nič z osebo, ki jo ti tukaj navajaš!
Primož,
prosim Vas, povejte mu!
Ker je Winkler doma iz Idrije, o dogajanjih v Idriji samo tale fragment o Primorski medtakoimenovano “NOB”:
Vsakršno partizansko vojaško NOB akcijo, in to na ozemlju celotne Primorske, je dokončno onemogočilo premirje, sklenjeno v Biljah pri Gorici in nato v Idriji med 3. in 6. julijem 1944. Na to premirje so se pripravljali več mesecev. Najbolj aktiven je bil grof Marino Pace, ki je imel kot prefekt Goriške ogromno opraviti s partizani. Partizani so oklevali s to pogodbo, toda ko so Nemci v Baški grapi obkolili in deloma zajeli dve veliki enoti partizanov, so sporazum hitro podpisali in tako rešili obkoljene in zajete partizane, ki so jih Nemci takoj ob premirju izpustili. Dokument so podpisali general nemške vojske Ludwig Kübler, ki je bil poveljnik v Istri in Primorskem, prvi človek SS s tega območja – general Odilo Globotschnigg, goriški prefekt grof Marino Pace, goriški župan grof Alessio Coronini Cronberg, dr. Friedrich Rainer, obrambni komisar Adriatisches Küstenland. Partizane so zastopali predsednik OF za Primorsko France Bevk, tajnik OF za Primorsko dr. Jože Vilfan in Jožef Srebrnič, poslanec v Rimu, leta 1924!
Kaj čmo poslušat Winklerja! Podobnih zgodbic smo se naposlušali vse od leta 1945 naprej.
O opisanem premirju, podpisanem v Idriji pa režimsko zgodovinopisje sploh ne omeni.[/quote]
Idrje,
tole tvojo `solato´, o Pace-ju sem pa jaz že brala, dogovarjanje gor dol, … o nenapadanju, … Pace se je razgovarjal v svojem imenu, ne v imenu Nemcev. Imeli so tudi eno luksuzno večerjo.
Poročilo datirano v Biljah, 27.6.1944, podpisan en Srebernič.
V tistem pisanju ni omenjen ne Bevk ne Vilfan. Tisti Primorski kraji so bili takrat pod Italijo,
pogovarjali so se lahko samo lokalno. Je brez pomena.
Ti si pač moral malo udrihniti po partizanu Winklerju, da ste se zgodbic že naposlušali.:-)
Sporazum je demantiral tudi Rosener:
“”Slovenci in Slovenke,
Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji, . . . to so čisto navadne govorice! S komunizmom ni sprave.ˇˇ
6. julija 1944, podpis, Rosener
Idrjc … … Veš, sem imela za sosede tudi Primorce, ko so od tam pribežali že pred drugo svetovno vojno, pa ne samo ene sosede, bile so kar tri družine z majhnimi otroci.
Njihova, stara mama, je pazila na otroke, skupaj smo se igrali, nisem še hodila v šolo. Marsikaj je povedala, kako je tam, kaj se je dogajalo. Verjemi, da so bežali zaradi terorja. Naši predvojni politiki pa so hodili na razgovore k Mussoliniju, Hitlerju in k Tisi.
Samo dva stavka:
“””Režim Stojadinovič-Korošec je zavoljo trhle osnove v jugoslovanskem ljudstvu in naraščajočega gibanja iskal opore v fišistični Italiji in Nemčiji. Dne 25. marca 1937 je Stojadinovič podpisal beograjski pakt z Italijo. S to pogodbo se je dr. Korošec z ostalo jugoslovansko buržuazijo ponovno odpovedal zasužnjenim Slovencem in Hrvatom na Primorskem in v Istri.””
Dr. Natlačen je na jugoslovanski meji prijateljsko sprejel Mussolinija in ga ves nasmejan pospremil v Planino pri Rakeku to fašistično bratstvo se je tako poglobil da je jugoslovanska vlada razpustila vsa emigrantska društva.
O tem časopisi lahko prinesejo samo kratko ugotovitev. …
O tem časopisi ne smejo obsalutno ničesar poročati.
“”Slovenske protifašiste, ki so pred nasiljem italijanskega fašizma pribežali v Jugoslavijo, pa je Natlačanova policija vračala italijanskim krvnikom!” Podobno so se razvijali tudi prisrčni odnosi z nacistično Nemčijo.
Tisti link zgoraj od gospoda Winklerja se predstavlja samo 9 minut.
Obstajajo trije linki, po datumih 10. 17. in 24. oktobra 2016.
Prvi del 10. okt. 2016, upam, da bo šlo skozi,
http://4d.rtvslo.si/arhiv/spomini/174430960%5B/quote%5D
Idrje, se ni oglasu, zgoraj pa je napisal tudi:
1. – “”Kaj čmo poslušat Winklerja! Podobnih zgodbic smo se naposlušali vse od leta 1945 naprej.””
2. – O opisanih premirju, podpisanerm v Idriji pa režimsko zgodovinopisje sploh ne omenja.””
3. – Posredovane LINKE, spominov Winklerja tudi , ni komentiral, a ja, noče poslušat.
Uuuu, kdo je pa takrat, med 2WW grozno, nepozabno režimsko gospodaril tam!? Kdo že, … gospod Idrje, bi to moral vedeti! Jaz sem napisala, da so bili tisti kraji pod Italijo, nič ni oporekal.
E ti, godpod Idrje, tam se je marsikaj dogajalo, sem ti napisala, kar pojdi brati. Glej pa, da boš odprl vse napisane citate. Natlačen je sprejel Mussolinija, jugoslovanska vlada je razpustila vsa emigrantska društva. Slovenske protifašiste, ki so pred nasilje italijanskega fašizma pribežali v Jugoslavijo pa je Natlačenova policija vračala italijanskim krvnikom.
Potrudi se in zgoraj preberi še ostalo.
Pišeš tudi, da ste se podobnih zgodbic že naposlušali!
Tale zgodbica se je zgodila 24. februarja leta 1943, Zločin, se je zgodil v PREDMEJI, blizu Idrije. Ta zločin je opisan, mnogi so ga, Tone Kralj, je zločin naslikal v podobi.
Kaj pripoveduje slika Angelska gora Toneta Kralja
OKRUTNI ZLOČIN NA PREDMEJI
V poletnih dneh leta 1960 sem kot študent sodeloval v terenski ekipi Goriškega muzeja na zgornjem Vipavskem. Raziskovalno delo nas je pripeljalo tudi na Predmejo, kjer sem izvedel za zločin italijanske vojske nad družino Bizjak, zgodil se je na začetku leta 1943. Dogodek me je pretresel in ga še nosim živo v sebi tudi z mislijo, kako malo je ohranjen v širšem zgodovinskem spominu današnjih dni ne le kot okrutno dejanje vojne, marveč tudi kot opomin, da se kaj takega ne bi več primerilo v življenju posameznika in družbe.
P I Š E : Branko Marušič
Obujanje spomina na Bizjakove s Predmeje je spodbudila tudi knjiga Egona Pelikana Tone Kralj in prostor meje. V njem nam aavtor s pomočjo zgodovinskih virov prikaže delo slikarja, ki je primorskemu cerkvenemu slikarstvu namenil poleg verske tudi nalogo, da s svetopisemskimi prizori odgovarja na družbenopolitične razmere na Primorskem, posebno v prvi polovici 20. stoletja. Knjiga je osredinjena na poslikave v cerkvah, v njej pa sta objavljeni tudi dve samostojni Kraljevi slikarski deli. Prav zato sem pomislil na njegovo upodobitev Angelska gora 1942, ki se danes kot avtorjevo darilo hrani v Goriškem muzeju.
Namen mojega pisanja je predvsem opozorilo
na dogodek, ki se je na Predmeji zgodil v
večernih urah 24. februarja 1943.
Morala bi soditi med znamenja, ki označujejo pripadnost prostora, kar je želel Egon Pelikan pokazati z zelo pomembno raziskavo predvsem družbenopolitičnih spodbud Kraljevega slikarstva na Primorskem.
Podporočnik 5. čete 2. bataljona 256. pehotnega polka divizije Veneto Ezio Capoccioli je vodil kazensko akcijo proti domačinom Bizjakovim, ker naj bi se pri njih shajali partizani in ker je mladi hišni gospodar Stanko malo pred tem odšel med partizane. Domačijo Bizjakovih so vojaki najprej obstreljevali, nato pa so vanjo vdrli vojaki in z ustrahovanjem zahtevali, da jim domači povaedo kaj o Stanku. Očitno nezadovoljni s sodelovanjem Bizjakovih so jih začeli v kuhinji ubijati.
Prva žrtev je bil dveletni Stankov sin Branko, nato je bil s strelom ubit Stankov oče Štefan. Pri poskusu pobega skozi okno je bil ubit Stankov brat MIlan, naslednja žrtev je bila Stankova žena Ivana, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Ubili so jo s strelom v trebuh, da bi tako pokončali tudi otroka, ki ga je nosil. Nato so ustrelili še Stankovo mater Brigito. Domačijo so s trupli vred zažgali.
Domačinci so zgroženi spremljali zločin in nemočni izvedeli za podrobnosti, ki jim jih je opisal vojak Angelo Sebardi, priča dogodka.
Pretresen je bil tudi župnik na Otlici Albin Bratina, ki je v mrliško knjigo župnije na Otlici zapisal:
“”Na grozen način umorjeni in zažgani v hiši od Italijanov.””
Tajnik ajdovskih fašistov pa je dva dni pozneje poročal, da dogodek “prinesel na območja Dola Otlice vedno bolj nevarno uporniško gibanje”, in napovedal zato še večjo aktivnost partizanov ter opozarjal na učinkovito čuječnost italijanske vojske. Tragedija Bizjakovih s smrtjo petih članov družine in enega še nerojenega otroka pa se s tem ni končala.
Partizan Stanko Bizjak je zaslutil, da se je doma nekaj zgodilo. Ne da bi dobil dovoljenje, je zapustil svojo četo in se napotil domov. Ko je izvedel za zločin in videl njegove posledice, si je 8. marca 1943 vzel življenje.
Zločin na Predmeji je literarno povzel pisatelj Danilo Lokar v noveli Za frontami (zbirka črtic Sodni dan na vasi, 1958).
Deset let kasnjeje je o zločinu pisala zgodovinarka Ljudmila Bezlaj Krevel (Srečanja, 3/1968).
Leta 1969 pa ga je na sliki Angelska gora 1942 presunjen in na njemu lasten način upodobil Tone Kralj.
Z dramo rdeče in sinje med drevjem (knjižna objava 1985) je Tone Partljič omogočil odrsko uprizoritev boja Bizjakovih. O njih piše tudi posebno geslo v četrtem zvezku (1990-1994) Primorskega slovenskega biografskega leksikona.
Zelo verjetno je Tone Kralj svojo podobo naslikal na podlagi pripovedovanja sodobnih pričevalcev.
To je mogoče sklepati tudi zato, ker je za Predmejo oziroma Otlico uporabil ime starejšega izvora in uporabe – Angelske gora in navedel ov tem tudi napačno letnico (1942 namesto 1943).
Na upodobitvi se zločin dogaja v kuhinji z ognjiščem. Morda bi to lahko bila izba, kar kaže bogkov kot. Sredi prostora v plamenu groze dviguje mlada mati svojega ustreljenega otroka, na tleh v ognju leži mrtev stari oče. Ob njem je izpraznjena posoda za gorivo z napisom Made in Italia.
Na levih vhodnih vrataihj je razbita ključavnica, na desni strani pa zevajo v prostor odhajajoči italijanski vojaki.
V “Siktinsko kapelo primorskega antifašizma” (tako označuje Jože Pirjevec s Kraljevimi Freskami okrašene cerkve na Primorskem) spada tudi Kraljeva upodobitev zločina na Predmeji.
Vir:
SVOBODNA BESEDA, ŠT. 16
FEBRUAR 2017, stran 19
Kdo normalen odrasel lahko verjame v take pravljice,resnica je očem skrita na prvi pogled, ko pa bolje pogledaš veš…
[img]http://shrani.si/f/8/u0/11KkfYZe/kolaboranti.png[/img]
Čudi me kako kmečki pa v gošarjih saj je bilo navodilo jasno
[img]http://shrani.si/f/2I/13b/30F93QT4/ukaz.jpg[/img]
[/quote]
“kdo normalen”
Citiral si moje pisanje z dne 2. marca 2017, 15:44.
Oprosti, kdor je normalen, na citat tudi odgovori.
In kaj sedaj veš …, ko si bolje pogledal!?
Sem brala, ampak točka, 9. ..:-) Kup laganja.
– – Najprej si pripopal en lažnivi zmazek, brez avtorja.
– – Pa še en dokument, datumi se ne ujemajo in ne spadata skupaj.
– – V mesecu maju 1943, so Italijani vrgli s prestola, s pomočjo Vatikana Mussolinija.
Ampak, Italijani so še naprej uganjali fašizem nad Slovenci.
Kje vse si tole lepil? Nekje sem že napisala, da to dvoje ne gre skupaj.
Vem, vem, znate ponarejat, zalagat dokumente in mojstri preurejanja zgodovine.
Danes vam je levakom jasno da so vaši idoli zajebali na celi liniji, in ta prisega je zadnja bojna črta, ko boste to izgubili boste izgubili drugo vojno.
Bila je vojan in vojna je hotela da ste gošarji delai z nemci in italijani, evo dokazi
[img]http://shrani.si/t/r/k6/GKx7eOm/razmena-002.jpg[/img]
[img]http://shrani.si/f/8/u0/11KkfYZe/kolaboranti.png[/img]
Seveda so naši partizani leta 1943 sodelovali z italijanskimi disidenti in italijanskimi partizani, takrat so bili Italijani na robu državljanske vojne in zato tudi piše pod točko 9 – skupna borba proti fašistom.
Žal je Slovenijo okupiral fašistični režim in žal so desni izdajalci slovenskega naroda leta 1941 začeli kolaborirati z okupatorjem – fašisti:
[img]https://i0.wp.com/www.renton.si/wp-content/uploads/2019/01/1941-maj-izjava-zvestobe.jpg?resize=1024{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2C482&ssl=1
[/img]
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/e/e3/Ljubljanski_sosvet_in_mussolini.jpg
O sodelovanju tadesnih z nemškimi nacisti pa tudi vse vemo. Samo tadesni so sodelovali z italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti. S prvimi od 1941, z drugimi od 1943
Seveda so SLO- krelikalci sodelovali z Italijani in se jim klanjali in se tudi obiskovali itd.
Samo tadesni to zanikajo, ne priznajo. Celo zatrjujejo, da so partizani z Italijani sklenili sporazum, kar je velika laž. Znajo prirejati dokumante.
Zgoraj navedeni dokument je naveden v knjigi Belogardizem, na strani 55.V knjigi je tudi veliko slik, o dogodkih in razna srečanja z italijanskimi generali.
Že na prvi dan, 11. aprila 1941 italijanske okupacije Slovenije, je ljubljanski župan počakal Italijane pred cerkvijo na Viču in jim izročil mestne ključe. …
Na strani št. 54, je zapisano:
“Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je z italijanskimi okupacijski oblastmi ves čas vzdrževal tesne osebne stike, njihovim predstavnikom pošiljal čestitke, se udeleževal vseh javnih proslav in s svojo duhovščino ob sleherni priložnosti na razne načine dokazoval lojalnost slovenskega klera. Predstavniki italijanske oblasti so cenili njegovo dragoceno moralno pomoč in radi usliševali njegove želje.
Ko so italijanske čete zasedle pretežni del ljubljanske škofije, se je škof dr. Rožman kmalu za Natlačnom poklonil zastopnikom fašistične Italije. V nedeljo dopoldne 20. aprila je v spremstvu generalnega vikarja Ignacija Nadraha in stolnega dekana dr. Franca Kimovca odšel na italijanski civilni komisariat. Pred vhodom vladne palače mu je ob prihodu in odhodu izkazala čast četa karabinerjev. Sprejela sta ga italijanski polkovnik in Graziolijev osebni tajnik, ki sta ga spremila v pisarno k civilnemu komisarju Emiliju Grazioliju.
V prisrčnemu razgovoru je dr. škof Rožman fašističnemu civilnemu komisarju kot predstavnik fašistične in katoliške Italije sporočil “svoj pozdrav in pozdrav vse duhovščine na slovenskem ozemlju, zasedenem od italijanskih čet, ter mu zagotovil popolno sodelovanje cerkvenih oblasti s fašistično Italijo”.
Grazioli je v ponedeljek 21. aprila dr. škofu Rožmanu vrnil obisk v škofijskem dvorcu, kjer mu je Rožman ponovno zagotovil najtesnejše sodelovanje.
O obeh obiskih je ljubljansko časopisje po želji okupatorja z velikim poudarkom objavilo poročilo s fotografijami.
Uradno poročilo o teh obiskih je dr. škof Rožman kasneje takole dopolnil:
“V razgovoru z ekselenco komisarjem sem poudaril hvaležnost duhovščine in vernikov, da je vojaštvo mirno zasedlo pokrajino, ohranilo red in pustilo svobodo ljudstvu, zlasti v verskem oziru. Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov cerkve z novo oblastjo fašistične Italije, je za ns katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: “Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren, ni je namreč oblati razen od Boga in te, ki so od Boga postavljene. (Rim 13. l.) S ega stališča priznavam oblast ki je nad nami, in bomo po svoji vesti radi sodelovali v časno in večno korist ljudstva, med katero nas je božja Previdnost za duhovnike postavila.”
Tako je dr. škof Rožman opravočevl sodelovanje z okupatorji in nanj pozival svojo duhovščino.
Kako hlapčevsko je škof dr. Rožman upognil hrbet pred italijanskim fašističnim oblastnikom, nam še bolj živo govori poročilo, ki ga je Grazioli 22. aprila 1941 poslal štabu ll. armade na Sušaku o svojih razgovorih z dr. Natlačnom in škofom dr. Rožmanom:
” … Takoj nato me je obiskal ljubljanski škof mons. Rožman, ki mi je izjavil da duhovščina v celoti priznava oblast fašistične Italije in je v vsem na razpolago italijanskim oblastem.
Hkrati je prosil z vso naklonjenost dučeja do slovenskega prebivalstva. Na mojo prošnjo je prav rad pristal, da bo molitvam dodal prošnjo z Kralja in Cesarja, kot je navada v kraljevini.
Slovenec 22. aprila 1941. V poročilu so Slovenčevi uredniki namenom napisali laž, češ da “škof vrača obisk, ker je Graziolija najprej obiskal škof dr. Rožman. V začetni sramežljivosti so v tem pač hoteli pred ljudstvom opravičiti škofov obisk Grazioliju.
Ti skrivač/ca, ne ne ne, PRABABI. KORONCA ŠE NI POBRALA. MATILDA ME VARUJE.
Pazi se, da ne bo Matilda tebe vzela, ker je blizu tebe. Kar sem jaz napisala, niso LAŽI!!!
Vzemi v roke knjige in preberi VIR. VSE JE ZAPISANO. Ko boš prebralu, se pa spovej ti in se pripravi na pot.
Bom nadaljevala tam, kjer sem končala.
Knjiga “BELOGARDIZEM”, stran št. 55
Ko sem škofu vrnil obisk, sem ga prosil, naj bi na vseh cerkvehih zvonikih v Ljubljani in v pokrajini izobesili italijanske trobojnice. Mons. Rožman mi je odvrnil, da kaj takega niso še nikoli delali, toda za nas bodo to prav radi storili. In res, od danes plapola naša zastava z vseh cerkva.
Ko je Mussolini 3. maja 1941 zasedeno slovensko ozemlje priključil fašistični Italiji, je h Grazioliju prihitel tudi stolni prošt in generalni vikar Ignac Nadrah. Kot zastopnik škofa dr. Rožmana je Grazioliju izročil škofovo spomenico, v “kateri izražata tako ljubljanski škof kot duhovščina na področju Ljubljanske province svojo vdanost in hvaležnost Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju in Dučeju ter prosil kraljevega Civilnega Komisarja, naj blagoslovi spomenico sporočiti Dučeju, v Rim, Kraljevi Civilni Komisar je obljubil to takoj storiti”.
VIR: Slovenec, 4. maja 1941
Ta spomenica Mussoliniju,, ki jo je škof dr. Rožman na Graziolijevo prošnjo sam napisal se glasi:
Ekselenca!
Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedeno slovensko ozemlje pridružuje Italiji. Ko jemljem to naznanje, se zahvaljujem Vaši ekselenci, da nam je tako vsaj na tem teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru, pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja nudi v korist vere in morale kmalu izgradi.
Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva”.
Grazioli je Rožmanovo izjavo Mussoliniju prepesnil v nabrekli fašistični žargon . S tem je dobila nov stil, v bistvu pa ohranila prvotno vsebino. S to predelavo se je strinjal tudi dr. Rožman, saj ni proti njej nikdar protestiral. Verjetno pa jo je tako kot dr. Natlačen dobil celo v na pogled in jo odobril. Čez tri dni je to škofovo vdanostno izjavo Mussoliniju objavilo vse italijansko in ljubljansko časopisje, kateremu je italijanski tiskovni urad naročil, da jo mora objaviti na prvi strani čez vse kolone. Ta zanimiva Rožmanova poslanica je taka:
“Duče!
Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko ozemlje, zasedeno po italijanski vojski, vključeno v italijnsko kraljestvo. Prosimo, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu. Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride nad Vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega Imperija lahko živelo in se razvijalo.
Svoji duhovščini pa je škof dr. Rožman v Ljubljanskem škofijskem listu odredbo o priključitvi k Italiji raztolmačil, češ da “ta kraljev dekret, izdan na predlog Dučeja fašizma, predsednika vlade, nam zagotavlja nemoten kulturni razvoj in svobodo verskega življenja na ozemlju ljubljanske province, ki vsa pripada ljubljanski škofiji. Hvaležni smo Bogu, ki je Voditelju Velike Italije navdihnil misli velikodušne pravičnosti in uvidevne modrosti, s katero je NJ. Veličanstvu Kralju in Cesarju predlagal ustanovitev Ljubljanske pokrajine …
VIR: v ŠMOFIJSKEM ARHIVU in
Slovenec, 6. maja 1941
———————————————————-
Tole zadnje, je napisno tudi v zgornjem pisanju, ko je nekdo prilepil Zapise iz Slovenca, samo se slabo vidi, zato sem začela pisati.
Teh zapisov je veliko, le potrudite se. V knjigi po straneh, pod črto, so navedeni Viri.
Ne, ne , PRABABI, ne laže.
Ja, ti, revše, ko ne spoštuješ starih ljudi, je najboljši napotek za tebe, da se na brzino odpraviš na pot ti. Dokler si še mladu, lepu? Žal, ampak, zelo nevedno!
Nimaš druge izbire, ne veš, kaj ti bo starost prinesla. Nihče ne ve. Ne odlašaj!
Meni, pisanja ne bo zmanjkalo. Bom še malo pisala, kadar om pri volji.
_________________________________________________
Klerikalci so se dolgo trudili, da bi jim Italijani dovolili ustanoviti svoje oborožene sile, ko bi se borile proti partizanom.
Od konca leta 1941 sta dr. Miha Krek in dr. Alojzij Kuhar iz Londona rotila svoje prijatelje v Ljubljani, naj vendar zatro partizanstvo, da ob osvoboditvi ne bi bilo kakih “zmešnjav”.
Tudi Mihajlović, kot vojni minister je dejal, s kratkim a jasnim ukazom:
“Komunisti v Jugoslaviji morajo biti brez milosti uničeni povsod, kje se pojavijo.
Pri tem ne izbirajte sredstev”.
Italijani pa še niso marali še ničesar slišati o uzakonitvi belogardistične zarote. Vendar so belogardistični voditelji upali, da bo kot drugod s četniki tudi v Ljubljani prišlo do dogovora z okupatorji, ki bodo prej ali slej le spoznali, da sami ne morejo iztrebiti partizanstva.
Zato so mimo italijanske oblasti začeli snovati oborožena jedra, ki naj bi vnašala zmedo v partizanske vrste in bila osnova za poznejšo belo kvizlinško vojsko.
Novak je začel vrivati svoje ljudi v partizanske čete.
V zgodnji spomladi leta 1942 so belogardistični pobudniki iz Ljubljane svojim podeželskim zaupnikom naročili, naj nemudoma zbero zveste može in fante ter jih pripravijo za boj proti partizanom. Tako naročilo sta dobila tudi župnik Josip Pravhar in njegov kaplan Leopold Puhar v Loškem potoku na Notranjskem, ki sta v cerkvi in izven nje že dalj časa skrbela, da se ne bi osvobodilna misel zasidrala tudi med njunimi farani.
Pod vodstvom podjetnega loškopotoškega kaplana Puharja je nastala prva oborožena belogardistična četa v Sloveniji in že po kratkih dveh dneh neslavno propadla.
Belogardistični in mihailovćevski voditelji v Ljubljani so se tega dobro zavedali.
Zato so se začetku maja 1942 odločili, da bodo kar za vso Ljubljansko pokrajino ustanovili dvoje oboroženih jeder. …
V vseh med Sv. Urhom in Poljem je delovala maloštevilna, a vneta skupina Slovenske legije pod vodstvom Joška Jakoša v posebni šoli vzgojenega apostola Katoliške akcije, župnika Keteja, prof. Janeza Gruma in akademika Martina Krannerja. Njeno izdajalsko delovanje od junija 1941 do maja 1942 smo že poznali. Ker se je dobro izkazala, ji je ljubljansko vodstvo spomladi 1942 zaupalo važno nalogo.
Ko si je Mihailovićev poročnik Milan Kranjc v začetku maja 1942 z Joškom Jakošem ogledal okolico Sv. Urha, so na tako imenovano dobrunjsko nedeljo 10. maja dopoldne Jakošu sporočili iz Ljubljane, “da pridejo v naš okraj četniki, ki gredo pripravit stalen logor … “, ko si je Joško zabeležil v svoj dnevnik. Šel sem jih že dopoldne čakat v Dev. Mar. v Polju, ker bi morali priti z vlakom. Toda prišli so šele ob šestih, pa tudi sedaj en sam, poročnik Milan Kranjc. Ta je bil sam komandant vseh četnikov.
V cerkvenem hribu nad Jakoševo hišo se je v enem tednu iz raznih krajev nabralo enajst zarotnikov; bivši aktivni poročnik Milan Kranjc- Koritnik iz Ljubljane, bivši aktivni kapetan Dobrivoj Vasiljević-Istok iz Srbije, učitelj Drago Tomažič-Cigo, begunec iz Štajerske, brivec Fran Mihelič-Balant iz Ljubljane, študent Jelo Capuder, Franc Kremžar in Marjan Lavrič iz Ljubljane in ostali člani Slovenske legije. Joško jim je priskrbel hrano in orožje, ki ga je v sodu za gnojnico pripeljal do Jakoševih podžupan iz Polja Feliks Pogačnik.
Za poveljnika te skupine , imenovane prvi četniški odred, je major Novak postavil bivšega aktivnega poročnika Milana Kranjca-Koritnika. Kranjc je svojim bojevnikom razlagal, da bo s četo organiziral Dolenjsko okrog Novega mesta. Šmihela in Mirne peči. Tam bo mobiliziral in ustanovil zbirno taborišče na Gorjancih. V novomeški okolici bo zbiral hrano za zimo, orožje pa večina dobival s Hrvaške. Akcij ne nameravajo delati: “Če bi se srečali z Italijani, bi se pač morali udariti. Toda takih srečanj se bodo izogibali in strogo pazili, da Italijanov ne bodo z ničemer izzivali. Če pa bi se srečali s partizani, bi se z njimi udarili, ker v hribih za dve vojski ni prostora. …”
Pred odhodom enajstim Kranjčevim četnikom se je pridružil tudi Joško Jakoš s peterico članov Katoliške akcije in Slovenske legije iz vasi okrog Sv. Urha. Ti so bili pekovski pomočnik Leopold Selan iz Dobrunj, študent Franc Grum iz Slapov, Alojzij Dežman iz Sp. Hrušice in študent Ivan Korošec ter Matija Kralj iz Bizovika.
V nedeljo 17. maja 1942 zvečer je sedemnajst četnikov pod vodstvom Milana Kranjca-Koritnika z jugoslovanskimi šajkačami na glavah in s partizanskimi kapami v žepih krenilo od Ljubljane proti Dolenjski.
Joško Jakoš jih je vodil v gozdove okrog Turjaka. Utaborili so se v hosti pri Vodicah in poiskali stik z belogardističnimi zaupniki. Joško Jakoš, izdajajoč se za partizana je šel iz tega taborišča “enkrat v patrolo po municijo in se prvikrat srečal s partizani, si jih točno ogledal in so nam dli še piti in jesti”.
Kaplan Ivan Lavrih iz Dobrepolja, glavni belogardistični zaupnik v zahodnem delu Suhe krajine, je v Kranjčevo četniško skupino takoj poslal nekaj domačinov.
—————————————————————————————-
V tem četniškem odredu, imenovanem tudi “Lažni Štajerski bataljon”, je bila tudi članica Katoliške akcije, Roza Uhan-Silva, doma iz Straže št. 41 pri Novem mestu.
Zvesto si je zapisovala njihova dejanja.
“dej nehi no”,
mene teraš, siliš naj neham z belo gardo, zakaj bi nehala, če je pa toliko napisanega o tej beli, oziroma, “grdi gardi”. Velikokrat je bilo prilepljeno: bela garda mora bit, …
Takrat si bil pa kar tiho. Kdo je tisto pisal, jaz ne vem. Boš našel, poišči.
O beli gardi, je veliko napisanega, pa ugledni možje so o njej pisali.
Tudi Univ. prof. dr. Metod Mikuž, Tone Ferenc, Edvard Kocbek in še mnogi drugi. …
Ustanovili so jo klerikalci, kdo je hodil v Rim je tudi napisano. Veliko so imeli dela, preden so jo lahko obeležili in predstavili. Samo brati je potrebno, zakaj tebe to skrbi, je pa tvoja zadevica. VIROV JE MNOGO! Kar sem pisala in pišem, je vse z VIRI dokazano.
Tudi porodničar Bele garde je poznan.[/b]
Kaj vse so imeli v Rusiji, ne bom raziskovala, je domačega sranja dovolj.
Citiraš: … pri nas smo imeli prvo vaške straže. To ne drži!
Vaške straže so nastale, na začetku”roške ofenzive”, KI SE JE ZAČELA 16. JULIJA 1942, Na Notranjskem.
Že preje so obstajale razne skupine, organizirane so bile mimo vednosti Italijanov.
Italijani niso nikakor pristali za nastanek kakšnih skupin.
Te skupine so tudi sodelovale pri italijanski ofenzivi.
Med seboj te skupine niso bile složne, še pobijale so se med seboj.
Glavač je dal ubiti namestnika od Novaka. Ko je Novak zvedel, se je jezil, da je njegov namestnik umrl kot pes. Vse je opisano, Beri!
Nastavili so v pod posteljo peklenski stroj, da bi ubila Slanca, slučajno se je na posteljo ulegel nekdo drug in je bil žrtev ta, namesto Slanca. Glej podroben opis.
Slovensko domobranstvo je nastalo, šele pod okupacijo Nemcev leta 1943.
Vse tiste skupine je SS Rössener združil in jim dal ime Slovensko domobranstvo.
Leta 1944, so morali še priseči, drugače bi sledil razpust. Tudi to je zapisano.
Podrobno si pa preberi v knjigi.
“dej nehi no”,
sem čakala, da boš še kaj napisal, nisi nič našel, si nisi nič izmislu!?
Kdo so bili “OPICE”, je vsem znano, KALOBORANTI, vendar. Znano ni tebi in tebi podobnim!
Pošteni Slovenci so se uprli okupatorjem, ker so vedeli, kaj imajo v planu.
V Pulju je 22. februarja 1922 bodoči `Duče´, rekel:
“Ko se srečamo s takšno raso, kot je slovenska – manj vredna in barbarska, ne smemo proti njej igrati sladkorčkov, ampak politiko palice. … Ne bojimo se več žrtev (…)
Meje Italije morajo potekati na Brenerju, na Snežniku, na Dinarskem gorsvu (…) Mislim, da se sme z vso lahkoto žrtvovati 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov (…)”
“Bodoči Führer” pa je v pogovoru s knezom Ernstom Rüdigerjem Stahrembergom leta 1928 izjavil:
“Hamburžanom in avstrijskem plemstvu najbolj zamerim. da več kot v 500 letih niso mogli ponemčiti tistih nekaj kilometrov od Alp do Jadrana, da tako Nemci niso prišli do Trsta, ki bi moral biti nemška luka.
Ko so sile Osi leto in pol po izbruhu druge svetovne vojne , 6. aprila 1941, napadle Jugoslavijo in jo razkosale v skladu s svojimi ozemeljskimi apetiti, so si med seboj razdelile slovensko ozemlje (Dravsko banovino) na tri dele: Gorenjsko, Štajersko, slovensko Koroško in severni del Dolenjske je zasedla Wehrmacht, Notranjsko, Ljubljansko in večino Dolenjske je Italija priključila k svoji Kraljevini, medtem, ko je Madžarska dobila Prekmurje.
Že to dejstvo je nakazovalo, da omenjene sile ne nameravajo v ničemer spoštovati slovenskega nacionalnega osebka, temveč ga hočejo, v skladu z že nastavljeno politiko, izbrisati z evropskega etničnega zemljevida. To namero so najbolj dejavno izvrševali Nemci, pač v skladu s Hitlerjevem ukazom, ki ga je izdal svojim valptom 25. aprila 1941, ko je obiskal Maribor, da proslavi okupacijo južne Štajerske:
“Machen Sie Mir dieses Land deutsch, so deutsch wie übrige Steriermark.”
Ponemčevanja so se ti lotili tako zavzeto in s tako stopnjo terorja, kakršnega – po ocenah Poljskem. Njihova brezobzirna politika je pognala v beg okoli 17.000 ljudi , od katerih je večina našla zatočišče v Ljubljanski pokrajini.
Kako dokončno naj bi bilo razkosanje Dravske banovine med okupatorske države, kaže tudi odločitev, da – v nasprotju z mednarodnim pravom – priključijo “svoj” del plena k lastnemu nacionalnemu teritoriju. Italija in Madžarska sta 3. maja oziroma 16. decembra1941 ta naklep tudi udejanjili, med tem ko je Nemčija že pripravljeno priključitev nekajkrat odložila, od pomladi 1942 pa jo je prenesla na povojno obdobje. Gorenjska in Štajerska sta bili vsekakor podvrženi civilnim oblastem v Celovcu in Gradcu, kar pomeni, da sta bili de fakto vključeni v Tretji rajh.
—————————————
Vir: Slovenski zbornik 2007, stran 93, Delo (podlistek), 26. 5. 1998, stran 6, Spomini F. Snoj.
Na naslednjih straneh so zapisi: Tone Ferenc, Gorazd Bajc, Milica Kacin Wohinz,
Jože Pirjevec in drugi.
“dej nehi no”,
mene teraš, siliš naj neham z belo gardo, zakaj bi nehala, če je pa toliko napisanega o tej beli, oziroma, “grdi gardi”. Velikokrat je bilo prilepljeno: bela garda mora bit, …
Takrat si bil pa kar tiho. Kdo je tisto pisal, jaz ne vem. Boš našel, poišči.
O beli gardi, je veliko napisanega, pa ugledni možje so o njej pisali.
Tudi Univ. prof. dr. Metod Mikuž, Tone Ferenc, Edvard Kocbek in še mnogi drugi. …
Ustanovili so jo klerikalci, kdo je hodil v Rim je tudi napisano. Veliko so imeli dela, preden so jo lahko obeležili in predstavili. Samo brati je potrebno, zakaj tebe to skrbi, je pa tvoja zadevica. VIROV JE MNOGO! Kar sem pisala in pišem, je vse z VIRI dokazano.
Tudi porodničar Bele garde je poznan.[/b]
Kaj vse so imeli v Rusiji, ne bom raziskovala, je domačega sranja dovolj.
Citiraš: … pri nas smo imeli prvo vaške straže. To ne drži!
Vaške straže so nastale, na začetku”roške ofenzive”, KI SE JE ZAČELA 16. JULIJA 1942, Na Notranjskem.
Že preje so obstajale razne skupine, organizirane so bile mimo vednosti Italijanov.
Italijani niso nikakor pristali za nastanek kakšnih skupin.
Te skupine so tudi sodelovale pri italijanski ofenzivi.
Med seboj te skupine niso bile složne, še pobijale so se med seboj.
Glavač je dal ubiti namestnika od Novaka. Ko je Novak zvedel, se je jezil, da je njegov namestnik umrl kot pes. Vse je opisano, Beri!
Nastavili so v pod posteljo peklenski stroj, da bi ubila Slanca, slučajno se je na posteljo ulegel nekdo drug in je bil žrtev ta, namesto Slanca. Glej podroben opis.
Slovensko domobranstvo je nastalo, šele pod okupacijo Nemcev leta 1943.
Vse tiste skupine je SS Rössener združil in jim dal ime Slovensko domobranstvo.
Leta 1944, so morali še priseči, drugače bi sledil razpust. Tudi to je zapisano.
Podrobno si pa preberi v knjigi.
[/quote]
“DEJ NHI NO”,
Zopet nič odgovora, Zakaj!?
Napisala sem ti, da so vaške straže nastale ob roški ofenzivi , domobranstvo pa leta 1944.
Kaj je sedaj, ali res ne veš, ali se delaš nevednega.
Veš klerikalci, niso mirovali, so bili zelo aktivni, boš moral pa zgodovino 2WW, sam brati, ne pa kar v tri dni malati LAŽI.
Belčki so imeli že razne skupine že pred vojno.
S strani :
109, 110,
Katoliška akcija se je začela razvijati pod Pijem lX., ki je leta 1865 zaradi dokončne zmage liberalnega meščanstva “dal pobudo za pokristjanjenje in pokatoličevanje družbe … Katoliška akcija … prvotno ni imela ne oblike ne imena. Le papeževa beseda je klicala k enotnemu nastopu …”. Šele papež Pij Xl. je kmalu po svoji izvolitvi leta 1922 dal definicijo Katoliške akcije – ne brez višjega navdihnjenja. Dal ji je organizacijo in podelil juridično osebnost. Iz katoliške akcije je postala Katoliška akcija … Njegovo največje delo je v tem, da je zaukazal škofom, naj ustanovi Katoliško akcijo v vseh škofijah na svetu.”
Tudi na Slovenskem sta oba škofa kmalu ustanovila Katoliško akcijo, ki se je naslonila na verske in cerkvene organizacije.
Še izpopolnjena pravila je škof Rožman 8. avgusta 1940 uzakonil na škofijski sinodi.
Katoliška akcija je bila elitna organizacija slovenskega klerofašizma, kije poti narodnoosvobodilnemu gibanju nastopila preudarno in sistematično po skrbno izdelanem bojnem načrtu.
Po svojih pravilih je Katoliška akcija “cerkvena, to je hierarhična ustanova”, to je na poseben, sodoben način organizirano sodelovanje vernikov pri hierarhičnem apostolatu pod cerkvenim vodstvom”.
Njena naloga je pridobivati posameznike, predvsem pa “prodirati v javno življenje, pokristjanjati narode in države. Zato morajo borci KA nastopati kot urejena vojska v tesno strnjenih četah. v trdni disciplini”
Pravila Katoliške akcije sicer “skrbno čuvajo njen nadnaravni značaj”. … … … …
Katoliška akcija na Slovenskem je v 2WW kar zelo sodelovala.
Katoliška akcija v vsej Ljubljanski pokrajini, Dolenjski in Notranjski izbirali fante, ki so jih v Ljubljani prevzgojili v fanatične klerofašistične borce. Zaključno poročilo šole Katoliške akcije pravi med drugim:
S strani, 115
“Pouk se je začel 25. Xl. 1941 in je trajal do 31.lll. 1942. NO KA je v ta namen najel potrebne prostore v samostanu križarskega priorata v Ljubljani … Stalno nadzorstvo šole je bilo izročeno duhovniku g. Kopaču kot ravnatelju šole. Učencev je bilo vsega skupaj 13 ..
(Je našteto iz katerih krajev so.)
Ob sklepu šole so fantje pred prevzvišenim g. škofom položili obljubo, da bodo zvesto delaliv Katoliški akciji.
Iz Sostrega je bil razen nekoga drugega na tečaju Joško Jakoš, iz Dobrunj, ki je pod vodstvom župnika Keteja iz Polja zbiral fante iz vasi okrog Sv. Urha ter ji za borbo proti slovenskim partizanom organiziral v Slovensko legijo.
Sredi maja 1942 je s svojimi pristaši že odšel v belogardistični Štajerski bataljon. Neugotovljena tečajnica iz Št. Ruperta sta župniku Nahtigalu in kaplanu Cveru pomagala širiti Katoliško akcijo, ki je že sredi junija okrog dvajset fantov poslala v Štajerski bataljon. Tečajnik iz Vavte vasi je bil Ivan Fifolt s Potoka, ki se je čez slaba dva meseca brez obotavljanja med prvimi odzval pozivu kaplana Wolbalga in kaplana Babnika za vstop med prve oborožene belogardiste.
Belogardistični Štajerski bataljon se je izdajal za prave partizane. Imeli o na glavah šajkače v žepih pa partizanske kape z zvezdo. ¸
S strani 280:
Roza Uhan-Silva, članica KA, doma iz Straže 41, je prve dni novega življenja v Štajerskem bataljonu takole opisala:
Zelo prisrčno so nas sprejeli. Igramo krasno krinko Štajerskega bataljona. Vse nam partizani in ljudje verjamejo. Vse ns pozdravlja s pozdravom naših sovražnikov. Mirnopeški g. kaplan Šinkar igra na kitaro, ki sojo prinesle partizanke k nam. S kakšnim gnusom sem si dala na glavo partizansko kapo; tak lepo vse leto se tolčem poti njim, sedaj bom morala živeti skoraj med njimi. Tolaži me edino to, da ne bo večno trpelo … Danes sem bila piča prvemu umoru. Me je zelo pretreslo in kar strah me je. Ubili so naši enega partizanskega komandanta, ki je zelo težko umrl. Niso ga smeli ustreliti, ampak zaklati. Ubogi zaslepljeni človek … Danes smo zopet dva. Ko hodim mimo grobov po vodo ali v vas, me je skoraj groza. Tu, visoko pod Gorjancih, počivajo oni, ki so imeli namen osvoboditi slovenski narod. Ni jim bilo dano,, ker so šli na napačno pot. S težkim srcem gledam, kako se množijo grobovi … Med skalami, v neblagoslovljeni zemlji, pod kronami košatih smrek. Na njih grobu ni križa, ni cvetja, samo pogled lastnih bratov, poln zaničevanja, se ustavi včasih na njihovih grobovih, …
Okoličani so živeli v veri, da so Štajerci res partizani. Dekleta v Novem mestu so takrat zbirala priboljške in jih nosile Štajerskemu bataljonu. Prinesle so mu tudi kitaro, na katero je potem igral kaplan Šinkar. Tatjana Medveškova in Ela Črtaličeva iz Novega mesta pa sta se pred italijanskim preganjanjem celo zatekli v Štajerski bataljon. Ko sta v razkošno opremljenem taborišče zasumili prevaro, sta čudne partizane zapustili.
_________________
V Gorjancih so bili štirje taki bataljoni. …
stran 298
Ker so vse belogardistične mobilizacije moštva na Dolenjskem doživele popoln neuspeh, so se belogardistični voditelji dogovorili z okupacijskimi vojaškimi oblastmi v Ljubljani in Novem mestu, da odo Italijani belo gardo obvarovali pred uničenjem in jo zato preskrbovali z orožjem, hrano in moštvom.
O tem sporazumu je kapetan Dobrivoj Vasiljević-Istok Izjavil:
“”Naša nelegalnost je trajala kakih 90 dni, od 10 maja do 10 avgusta 1942.
10. avgusta je italijansko poveljstvo po kapetanu Janku Debeljaku sklenilo z nami sporazum, da nas podpre z orožjem, moštvom in da nam bo dajalo hrano. To število 80 ljudi je polagoma raslo, orožje pa smo dobivali od Italijanov…
Doslej smo ljudi rekrutirali na dva načina. Po prvem načinu smo jih zbirali z geslom, da morajo zaščititi slovenski narod pred komunisti … Drugi način je bil ta, da smo moške lovili po njivah in hišah. Pozaprli smo jih in jih nato razporedili … Največji dotok smo imeli v mesecih september in oktober. To zaradi tega, ker so nam Italijani pošiljali ljudi iz zaporov …
Moštvo, ki smo ga prostovoljno mobilizirali, ima voljo boriti se proti komunistom, a njegova borbena vrednost je slaba. Moštvo, ki so nam ga nasilno prignali Italijani, pa nima niti volje za boj proti partizanom in je v borbi še slabše.””
Vasiljevićevo izjavo je potrdil Franc Pregelj, ki je bil takrat v novomeškem vodstvu BELE GARDE.
“Oborožitev in obleko so odslej dobavljali Italijani. Oddelki MVAC (Milizia volontaria anticomunista) – Prostovoljna protikomunistična milica ali PPKM kot so od 6. avgusta 1942 .
Italijani uradno imenovali belogrdistične in četniške oddelke
Po zaporih pa so italijanski fašisti in belogardistični voditelji pod pretnjo izgnanstva v tujinoli celo smrti ljudi prisilno mobilizirali v belo gardo. Mnogi so se rajši odločili za internacijo ali pogin, šibkejši pa so zaradu hudih groženj klonili. Tako so nekateri slovenski ljudje kljub svojemu sovraštvu do fašističnih okupatorjev sprejeli njihovo orožje, ga obračali proti lastnim bratom in umirali za tuje zatiralce Slovencev.
To je bil eden največjih zločinov belogardističnega vodstva zoper Slovenski narod.
Ta način mobilizacije za osovraženo belo gardo so Italijani v Novem mestu prvič uporabili ua uporniške kmete Rateža do Kostanjevice.
Motorizirana italijanska vojaška kolona je 4. avgusta v šentjernejski dolini polovila 280 ljudi in jih prepeljala v novomeške zapore. Tu so jih dva dni mehčali, v četrtek 6. avgusta p jih je postavil pred odločitev. Ta svojevrsten dogodek je Leopold Bučar, kmet iz Št. Jerneja, ki je bil sam vsemu priča takole opisal:
Segali so nas iz jetniških celic skupaj in prikazal se je od nekod Janko Debelak v družb dveh okupatorjevih častnikov. Na steni je visela slika pobeglega kralja Petra. Debelak se je postavil pod sliko, njemu na desno in levo pa oba Italijana. Nato nam je, stoječ med Italijanom, začel govoriti približno takole:
“Mi nismo za Italijane, ampak za tega (in pokazal je na sliko kralja Petra).
Tudi vi se boste morali sedaj odločiti za pot na desno i n levo. Šli boste samo v Gorjance in nikamor drugam. Tam je sedaj šest sto partizanov, od teh samo tristo oboroženih in od oboroženih samo sto petdeset izvežbanih za borbo. Mi bomo oboroženi z najmodernejšim angleškim in ameriškim orožjem. Italijani niso zanič in njihovo orožje prav tako.”
Ko je Debeljak še zapretil, da bodo vsi, ki se ne pridružijo belim, internirani, so nekateri zahtevali , naj jim dajo nekaj čas za premislek . Debelk jim je dovolil pet minut.. “
———————————-
Končala na sredini strani, 299, berite dalje, je še zanimivo. .. ..
Ja, takole so naši domobranci ščitili Slovence in jim lagali. .. ..
Verjetno sem delala napake, …
hhm&mik, …
Odpri citat!!!
Imaš tri LINKE!
Evo, sklerozičččč, ……… teci teci, PSK, kuža in se ustavi in beri reri, …… pozabljivec, pokvarjeni.
kaj še bo, ko boš dosegel mojo starost, če jo boš????? To se pa ne ve. …. Vsi smo, od danes na jutri, posebno še, v tem času.
Sprehodi se po vsej temi, da ne boš kakšen tvoj post izpustil, jih je kar nekaj. …
Pozabljivec!
Raje bi odgovoril v temi, ko sva se pogovarjala, … nočeš odgovorit, ….
Bila sva v TEMI, Violete Tomič
hhm&mik, …
Odpri citat!!!
Imaš tri LINKE!
Evo, sklerozičččč, ……… teci teci, PSK, kuža in se ustavi in beri reri, …… pozabljivec, pokvarjeni.
kaj še bo, ko boš dosegel mojo starost, če jo boš????? To se pa ne ve. …. Vsi smo, od danes na jutri, posebno še, v tem času.
Sprehodi se po vsej temi, da ne boš kakšen tvoj post izpustil, jih je kar nekaj. …
Pozabljivec!
Raje bi odgovoril v temi, ko sva se pogovarjala, … nočeš odgovorit, ….
Bila sva v TEMI, Violete Tomič
[/quote]
hhm,
tukaj imaš!
Odpri catate!
BOJTE SE DOMAČIH BELČKOV, VAM JIH JE POSREDOVAL.
TI, PA KAR MOMO!!/b]
hhm&mik, …
Odpri citat!!!
Imaš tri LINKE!
Evo, sklerozičččč, ……… teci teci, PSK, kuža in se ustavi in beri reri, …… pozabljivec, pokvarjeni.
kaj še bo, ko boš dosegel mojo starost, če jo boš????? To se pa ne ve. …. Vsi smo, od danes na jutri, posebno še, v tem času.[/quote]
hhm hhm hhm,
Sprehodi se po vsej temi, da ne boš kakšen tvoj post izpustil, jih je kar nekaj. …
Pozabljivec!
hhm hhm hhm,
Sprehodi se po vsej temi, da ne boš kakšen tvoj post izpustil, jih je kar nekaj. …
Pozabljivec!
[/quote]
hvala za nasvet, sem ga upošteval in se “sprehodil” po tejle temi.
res preveč blebetam, v svojih 4. (štirih) postih sem uporabil kar 6 (šest) vrstic.
no ja, ti si napisal 711 (sedemstoenajst) vrstic v 34. (štiriintridesetih) postih.
kaj pametnega pa itak ni nobeden od naju napisal.
s tem, da jaz vsaj lažem ne:-)))
hvala za nasvet, sem ga upošteval in se “sprehodil” po tejle temi.
res preveč blebetam, v svojih 4. (štirih) postih sem uporabil kar 6 (šest) vrstic.
no ja, ti si napisal 711 (sedemstoenajst) vrstic v 34. (štiriintridesetih) postih.
kaj pametnega pa itak ni nobeden od naju napisal.
s tem, da jaz vsaj lažem ne:-)))[/u]
[/quote]
hhm,
haha, jaz sem ti napisala, da linke odpri, da boš prebral, kaj je bilo v greznici,
“ZATO, SE GRE, KER SI NAPISAL, DA JAZ LAŽEM , KOT PES TEČE”. …
0oooo, lažeš, lažeš in izmikaš se.
E, veš, jaz sem iz MON-a odšla, pa si me ti, nazaj poklical.
LINKI, LINKI,
Dva sta od DNEVNIKA,
EDEN je od RTV Slovenija. V vseh treh linkih, opisujeJo o GREZNICI.
Nisem jih jaz prilepila.
Ja, ja, tako se je dogajalo. Ti za več dogodkov nočeš nič slišati.
Še enkrat jih fašeš.
hhm,
haha, jaz sem ti napisala, da linke odpri, da boš prebral, kaj je bilo v greznici,
“ZATO, SE GRE, KER SI NAPISAL, DA JAZ LAŽEM , KOT PES TEČE”. …
0oooo, lažeš, lažeš in izmikaš se.
E, veš, jaz sem iz MON-a odšla, pa si me ti, nazaj poklical.
LINKI, LINKI,
Dva sta od DNEVNIKA,
EDEN je od RTV Slovenija. V vseh treh linkih, opisujeJo o GREZNICI.
Nisem jih jaz prilepila.
Ja, ja, tako se je dogajalo. Ti za več dogodkov nočeš nič slišati.
Še enkrat jih fašeš.
[/quote]
…Še enkrat jih fašeš…
*************************
nisem niti za trenutek pomislil, da bo drugače.
to je pri tebi več ali manj edino, kar ni laž:-)))
– nikoli me ni zanimala “zgodovina”, ki jo je pisal in jo piše dnevnik.
– če mi je ravno dolgčas raje prebiram tvoje poste.
– včasih tudi Rdečo kapico.
– v slednjo še najbolj verjamem, brata Grimm sta pisala lepe pravljice:-)))
[/quote]
hhm,
zopet si se zmotil.
Dnevnik ni pisal zgodovine in jo ne piše. Dnevnik, objavlja in posreduje mnoge prispevke iz zgodovine, ki so jo pisali in ki jo pišejo razni domači in tudi tuji avtorji.
Tisti trije linki zgoraj ti ne ugajajo in zato se izmotavaš na vse načine. IRCI, niso lagali.
Dal si vedeti, da linkov nisi prebral. Trpljenje otrok, ko so jih zmetali v greznico te ne zanima, žalostno. :-((((( od tebe.
Pa še marsikaj drugega so počeli/le
Hahaha, kadar ti je dolgčas, pa bereš moje poste. Hahaha, …
Lepo lepo, tudi to, kar jaz pišem, si nisem jaz izmislila. Vedno napišem iz katere knjige dogodke prepisujem. Vse kar sem napisala iz knjig, je napisan VIR.
Verodostojen VIR. Natančno opisano.
Tudi Rdeča kapica ti pride prav.
Brata Grimm, pa le še beri.
Grimmsa, pa tudi poslušaš lahko, v ŽIVO.
nikoli me ni zanimala “zgodovina”, ki jo je pisal in jo piše dnevnik
če mi je ravno dolgčas raje prebiram tvoje poste.
včasih tudi Rdečo kapico.
v slednjo še najbolj verjamem, brata Grimm sta pisala lepe pravljice:-)))
[/quote]
hhm,
pišeš:
nikoli me ni zanimala “zgodovina”, ki jo je pisal in jo piše “Dnevnik”.
Jaz pa ti bom vseeno napisala zapis iz “NEDELJSKEGA” dnevnika, z dne z dne 11. novembra 2020, napisan je na strani 21. Napisal ga je en gospod iz Šentjerneja na Dolenjskem.
Priimek in ime gospoda ne bom napisala. Poglej v časopis!
NOČEM VAŠIH NASVETOV
Naj zapis začnem s citatom nemškega filozofa Ludwiga Feuerbacha, ki je v eni
svojih knjig zapisal naslednjo misel:
“Človek mora opustiti krščanstvo, šele potem bo zares človek.”
S tem citatom se popolnoma strinjam, ne zato, ker sem ateist, ampak predvsem zato, ker me preganjajo resnice o Cerkvi, vse anomalije, ki so se dogajale v njeni zgodovini. Koliko grdih dejanj, besed, misli se plete:
okoli Cerkve:
pedofilija, prostitucija, inkvizicija, čarovništvo, ubijanje in morija narodov zaradi prisilnega pokristjanjevanja in navsezadnje nezakonito pridobivanje premoženja kriminalnimi dejanji – s telesnim pohabljanjem, mučenjem , umori in tudi z genocidom. Storilci so znane osebe:
papeži in najvišji predstavniki Cerkve, škofje in župniki – dušni pastirji na vseh celinah sveta. Zlo so počeli med temnopoltimi v Afriki, Indijanci v Ameriki, Kitajci in ljudstvom po vsej Evropi, vsepovsod na planetu Zemlja.
Človek se upravičeno vpraša, kako se je lahko toliko zla dogajalo v imenu vere v imenu Boga?
Posvečeni cerkveni predstavniki so počeli grozote, hujše od vojn – preganjali so čarovnice, mučili so jih na najokrutnejših mučilnih napravah z namenom, da od njih prisilijo priznanja; organizirali in vodili so prostitucijo; izvajali so spolno nasilje nad obema spoloma in izvajali so pedofilijo, najokrutnejša spolna dejanja, storjena nad otroki. Največkrat so si s prevarami in goljufijami prisvojili premoženje neposlušnih vernikov:
zaplenili so gozdove in zemljišča, celotna kmečka gospodarstva, razne pomembne gospodarske objekte … In vse to so počeli samo zaradi širjenje vere?
Ne samo drugje po svetu, tudi pri nas na našem ozemlju so počeli takšna grozodejstva. Nihče jim še ni sodil!
Sveti gospôdi se klanjajo zblojene politične elite in preračunljivi predstavniki kapitala in seveda nešteto pobožnih ovc, ki hlinijo ljubezen in poslušnost Bogu. Mar ni velika sramota, da ljudje sveta še niso prepoznali namer preračunljive katoliške kaste in jo obsodili storjenega zla? Ta zapis ni sovražno pisanje o veri in Cerkvi, to je resnica, ki jo nekateri še nočejo prepoznati. Upam, da bo prišel čas, ko bodo ljudje spoznali, da so cerkvene dogme njihovo veliko breme, zaradi katerega se ne počutijo svobodne.
Vsakršna politizacija s strani RKC je nesprejemljiva in proti ustavna (7. čl. URS)!
Prav tako pa ni dopustno vsako politično prilizovanje Cerkvi s strani politikov.
Rafael Rodriguez Guillen, bivši katoliški monsinjor in vatikanski zgodovinar, je zapisal:
“Če Vatikan in katoliška cerkev ter njihove zveze z diktatorskimi, katoliškimi vladami ne bi obstajale, bi človeštvo danes živelo v veliko večjem duhovnem in ekonomskem napredku, predvsem v socialno materialnem stanju.”
Vse to sem spoznal, ko sem začel prebirati in beležiti nova spoznanja o veri, in zavedam se, da moram svoja spoznanja posredovati vernikom in nevernikom z namenom, da razmislijo in se odločijo o novih pogledih.
Zavedam se, da nimam pravice, da ljudem vsiljujem svoja spoznanja, imam pa dolžnost in pravico, da zanamcem pomagam odkriti resnico o Rimskokatoliški cerkvi in njeni veri.
——————————————————————
O avtorju, glej zgoraj na začetku, …