Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Lazes, krades, bolhe jes :) – LJUBITI TASCO

Lazes, krades, bolhe jes :) – LJUBITI TASCO

Na tem forumu smo vsaj navidezno v dveh taborih…

Eni, ki tasce prezirajo … in … eni, ki jih ljubijo.

Moram povedati, da vse moje kolegice/prijateljice/znanke/sorodnice, ki se v pogovorih o tašah zapridušajo, da so v najboljših odnosih… čez dva dni pozabijo na pogovor in vneto razlagajo, da jih moti to-in-to… Pa, da bi bile zelo vesele, če bi tašče storile to-in-to… In, če ne bi storile tega-in-tega…

Torej povsod bi se kaj našlo. Zato se mi včasih zdi nesmiselno slikati goreč in strastno ljubeč odnos s taščo. Nekateri povemo naglas, nekateri potiho… To je edina razlika…

LP Sloncek

''Rojen si kot original, ne umri kot kopija...''

Ja sej je že kr smotano, ko se naši pogovori na forumu vsaj 1x tedensko dotaknejo tašč in potem vsi povprek gorčevito zagovarjamo svoje teze. Jaz sem se že razpisala in se ne bom več. SEm se pa odločila, dase bom ful potrudila tudi z moževimi starši. In res je lažje potem, ker njih spremenila zagotovo ne bom. zato pa se trudim ne sekirat se za vsako stvar, ker bom na koncu itak jaz znorela. zadnjič sva tudi najino punči dala pazit in smo vsi trije fino preživeli;o)

Kot sem že napisala v enem zgornjem postu. Pravzaprav imam rada taščo in tudi tasta (čeprav je včasih tečen) ampak enostavno vsak drugi dan obiski mi je malo preveč!
Ko se pa včasih dalj časa ne vidimo sem ju pa prav vesela! Verjameš ali ne.
Tudi partnerja imam rada in najboljšo prijateljico tudi, ampak jih ne morem non stop gledat!!!
Pa vesela sem, da so še mladi in zdravi in da hčerko brez skrbi prepustim njim, čeprav to je bolj redko. Vsega skupaj sem jo pustila pri njih 3x, ko je bilo res nujno!
Je pa res, da imam najraje, da smo med tednom sami in se imamo lepo, saj ko bom šla v službo bomo bolj poredko!

Nimam nic proti njima, me pa prav nic ne moti, da zivita na drugem koncu Slo.

Pa še pohvala:

Zelo mi je bil všeč post od *lili* pod eno drugo temo Kaj mi je rekla tašča (mislim, da sem tam prebrala)… Lepo, prijazno in simpl povedano…

Pa razumem vsakega od vas (po svoje)… Lepo, da se eni res trudite v odnosih…

''Rojen si kot original, ne umri kot kopija...''

jaz pa imam svojo taščo in tasta rada z vsemi napakami, ki jih imata.
odkrito povedano sem vesela, da ne živimo skupaj (enako kot za svoje starše), grem pa rada k njim na obisk in tudi rada vidim, če ona dva prideta k nam.
odkar sem s svojim možem sem namreč nekako odrasla v tem smislu, da so moji starši popolni; ko sem se čustveno nekoliko distancirala od njih (zaradi nore zaljubljenosti, ko nisem videla pred nosom drugega, kot svojega moža) sem ugotovila, da sploh nista popolna in brez napak, kot sem to prej mislila svoji 26 ali 27 let. in ko se enkrat sprijazniš, da sta tudi tvoja mama in oče samo človeka z vsemi napakami, ki jih seveda ne delata namenoma, potem tudi lažje vidiš starše svojega partnerja skozi enaka “očala”. tako lahko rečem, da taščo in tasta gledam z enakimi očmi kot svoja starša (navsezadnje sta mi dala največ, kot sta mi lahko – svojega sina), ter cenim vse, kar dobrega naredita za našo družino. če pa pride do situacije, ko mi kaj ni všeč, to povem naravnost njima; včasih na malo smešen, včasih na čisto resen način. pa ni bilo še nikoli nobene zamere iz nobene strani.
ja, zdaj ko sem prebrala, kaj sem napisala, lahko rečem, da sem dobro dobila….

samo v razmislek tistim, ki svoje starše poveličujete (in jih očitno nikdar niste začeli realno ocenjevati), starše partnerja pa zaničujete!

lep dan, m28*

Velik problem je to da smo ljudje čezdalje manj strpni in to do vsakogar. Veliko več si upamo kritizirati na glas kot so si včasih. Ali je to dobro ali slabo ne vem.
Za sebe lahko rečem, da se s taščo in tastom dobro razumemo. Če me kaj moti? Verjetno me tako kot pri prijateljih, znancih, možu in nenazadnje na sebi….
Kako živijo drugi se ne obremenjujem ker sem prepričana da oni mislijo da lepo in prav tako kot jaz za sebe mislim da prav učim otroke, da se maksimalno trudim, da….in oh in sploh. Pa se res?
Skratka vsak naj se trudi za sebe in pusti druge na miru oziroma jih naj ne uči kaj naj delajo.
lp

Jaz se do pike strinjam z zgoraj omenjenim (m28).

konec koncev saj tudi mi nismo popolni. Vcasih se dobim ko delam po istem vzorcu iste ‘napake’ in kar nekako ne morem iztiriti. Vedno pa upam da me bodo ljudje sprejeli z mojimi napakami kljub temu da sem nadpovprecno iskrena in direktna in ne znam drugace.

Pa ni fora v tem da moras nekoga ljubiti pomembno je da se spostujemo. Ce pomislim samo na to da bi moj moz rekel da ne prenese mojih starsev me to spravi v obup.

Ko pa komentiramo kaksen odnos to ne pomeni da izbiramo strani (tasca ali snaha) gre samo za podajanje svojega mnenja o omenjenem ‘dogodku’, odnosu…

lp

a

Jaz po tvoji teoriji ne spadam nikamor, Slonček. Rada imam tasta in taščo, onadva mi veliko pomagata, kljub temu pa sem vesela, da živimo kar nekaj km narazen…včasih pa bi si tudi želela, da bi bili bližje…

Seveda me veliko stvari na moji tašči moti, moti me tudi na mojem partnerju in navsezadnje na sebi. Pa imam vse tri vseeno rada. Ene bolj, druge malo manj:))):

Tudi jaz bi lahko svoji taščico prezirala, pa je ne. Ima veliko napak, še več pa ima dobrih lastnosti, te pri človeku pretehtajo. Pri zamerah se mi zdi da je zelo pomembno, kako znaš iz muhe narediti slona. Če tega ne obvladaš, imaš svojega zmajčka pač rad:).

Rada jo imam, ne bom pa rekla, da čez tri dni ne bom napisala post za naslovom MOJ ZMAJČEK. Navsezadnje smo vsi samo ljudje.

Bacilka.

Saj imamo svoje čisto najbližje tudi neskončno radi, pa nam včasih zrastejo čez glavo ;-))

Moja tašča je že mrtva. Velikokrat sem imela kaj povedati čez njo, danes pa jo velikokrat pogrešam.

Ne ljubim in ne preziram. Spoštujem pa jo. Kot spoštujem svoje starše. Kot si želim in si verjetnu tudi ve, predvsem mamice sinčkov želite, da bi vas spoštovale bodoče snahe in zeti.
Premislite.

lp Andreja

Jaz bi veliko raje stanovala skupaj s taščo in tastom kot s svojo mamo… Čeprav imata tudi onadva svoje fore, imata vsaj srce na pravem mestu in ocenjujeta človeka po njegovih dejanjih, ne po njegovem statusu…

_______________________________________ Nick ne odraža dejanskega stanja posledic :)))

Oglasi se nam spet čez 20 let, ko boš sama tašča.

lep pozdrav vsem mladim,
moram povedati, da sem ena od tistih tašč, čez katere tako rade udrihate in ste več kot srečne, da živijo na drugem koncu Slo, da jih malokrat vidite in podobno.
Včasih me ob takih besedah kar zaboli, ker se počutim kot da bi bile besede, psoredno, namenjene tudi meni.
Moram povedati, da je moja snaha že pred poroko s sinom, živela pod našo sreho skoraj sedem let in nikoli, res nikoli, ni prišlo do kratkega stika, pravzaprav se zelo dobro razumeva tudi danes, dve leti po tistem, ko je zares “naša”.
Pa se mi zdi, da nisem nobena perla, nič posebnega, da bi me morala imeti rada, toda čutim, da me ima. In to se mi zdi najlepše, kar lahko dobim od nje.
je pa res, da skušam biti čimmanj tečna, sitna, vsiljiva, itd. , kar je staršem nekako že prirojeno….:-)))
lepo se mi zdi, ko plane v mojo delovno sobo, pade na kavč in takrat vem, da moram vse izpustiti iz rok, ker se želi pogovarjati. In to naredim, saj delo lahko počaka, pogovor pa zlepa ne!!!!!!!!!!!
Na začetku sem imela grdo (po njenem) navado, da sem ju vsakič, ko sta kam šla, nehote pobarala, kam gresta. Dokler mi tega ni prepovedala:-)))
Ampak mi še zmeraj kdaj uide, toda vse skupaj obrnem na hec in nihče ni prizadet.O tem, kako se oblači, s kom hodi na kavo, kaj počne v prostem času, kaj rada je, ne sledim ravno najbolje, prav tako se ne vtikam, kdaj hodita spat, v bistvu mi ne dela problemov niti to, če bi cel dan stala na glavi.
Je pa res, da moram biti pri kakšni stvari, kot starejša in zato tudi bolj “pametna”, veliko bolj strpna, velikokrat držati jezik za zobmi, toda to so zadevice, ki so mi prav prišle tudi pri ostalih otrocih, ko so odraščali.
Verjetno bi mi bilo pa hudo, če bi bila drugačna: če bi me opravljala, govorila o meni slabo, se križala, ko bi me videla, ipd.
Ves čar odnosa med taščo in snaho tiči v njunem odnosu: če imata obe dovolj srčne kulture, če znata biti strpni, potem je lahko ta odnos prijeten, lep in v veliko medsebojno zadovoljstvo.
Žal pa je tako, da se tako tašče marsikaj znajo le jezit na snahe, one pa z enako mero besa vračajo nazaj. In nastane never ending story……..
Skratka:
na kratko: meni je z mojo snaho lepo in upam si trditi, da tudi njej z menoj.

MALI OGLAS: šenkam škaf zelja, kilo jabolk in gajbo dobre volje:-)

Ej, jaz tudi za moža kdaj rečem, da “me moti to-in-to… Pa, da bi bila zelo vesela, če bi storil to-in-to… In, če ne bi storil tega-in-tega…”.
Pa saj ni popoln!!!
In seveda – tudi za taščo.
In – hudiča, včasih tudi sama zase (me moti, da sem površna; bi bila vesela, če bi pospravila včeraj in me ne bi čakalo danes…). Pa ti prisežem, da se ne preziram.

Zelo hvalezna babi in nono

Da, zelo sva hvalezna zetu in hcerki; to jima tudi poveva, se veckrat pokazeva.

Zakaj hvaleznost?

Ker razumeta, kaj pomenijo vnuki starim starsem in stari starsi vnukom.
Ker vnuka dajeta od njegovega tretjega leta na letalo, da lahko prezivi nekaj tendov na leto pri naju.
Ker nama ga zaupata, ker ne razmisljata, da so najine ” vzgojne navade” tisti cas lahko zmotne, ker naju spostujeta in imata rada.

Hvalezna sva tudi drugima starima starsema, ker vnuka vedno sprejmeta z
iskrenim objemom.

Ne pisem o idealnih starih starsih, o idealnih starsih in otrocih; pisem o ljudeh treh razlicnih kultur, ki znajo spostovati razlicnost, ki znajo poiskati dialog, ki se ne nazadnje imajo radi in si to tudi pokazejo.

Kako bi zivel najin vnuk, ki ima stare starse v dveh zelo razlicnih domovinah in zivi v tretji, dalec nekaj ur voznje z letalom, ce tega ne bi bilo?

Tako pa srka vso to razlicnost, razume strpnost in nas ima zelo rad; ene in druge stare starse.Zdaj, skoraj petnajsleten tocno ve, kje ima ene in druge korenine in pozna tudi oba jezika zraven tistega iz sedanjega njegovega okolja.

Ce ne bi bila njegova starsa razumevajoca, dobromisleca, bi vnuka videvala morda enkrat na leto in nikoli ne bi prezivljala pocitnic prav sama z njim.
Najino zivlejnje bi bilo se kako revno.

Nihce nicesar nikomur ne krade, vsi samo pridobivamo in smo bogatejsi.

Tisti, ki ste sprejeli situacijo, da zivite pod isto streho s tascami in tasti, verjetno veste, da ste se sami tako odlocili. Verjamem, da vedno ni lahko, Vsak ima svoje navade in nesmiselno bi bilo zahtevati, da bi jih spremenili.
Priblizamo se pa lahko in razumemo.

Nimava hise; najin dom je samo stanovanje v bloku in vendar smo ziveli
leto in pol skupaj, od deckovega rojstva naprej. Lahko recem, da je bil za naju to najlepsi del najinega zivljenja. Res, nisva bila ” glavna”; saj tega tudi nisva zelela.
In kdo je se uzival z nama? Vnukova prababica. Ne bom pozabila, ko jo je zet sel z avtom iskat, da je lahko bila zraven, ko sta srecna starsa prvic sama kopala dojencka. Moja mama te pozornostu ni nikoli pozabila.

Ne veste, kaj pomeni, ce ti zet rece: Saj zadnjic nama ni bilo treba nujno v kino; ampak vem, kako sta rada z njim kdaj zvecer sama.

Tudi na enotedensko potovanje sta odsla, ko je vnuk imel 15 mesecev;
brez travm in vsi smo se imeli krasno.

Se enkrat ponovim, da nismo ” super”, smo ljudje z vsemi dobrimi in tudi slabimi lastnostmi.
Zivlejnje je prekratko, da bi si ga grenili. Dialog in strpnost sta osnova
za vsaj malo srecno zivljenje.

Lep pozdrav Babi in nono

Mislim, Slonček, da si nas malo narobe razumela. Jaz vsekakor moje tašče ne ljubim, jo pa spoštujem. Kot sem že napisala ima svoje “fore” (kdo jih pa nima) in zadnje čase se veliko bolje razumeva, ker sem jo sprejela takšno kot je in vsake njene besede ne vzamem kot napad name ali soljenje pameti. Seveda pa jo kdaj pa kdaj tudi malo “pošinfam” svoji najboljši prijateljici, ampak ne v tem stilu, da je ne prenašam, spoštujem ali celo sovražim. Vedno pa na koncu dodam kaj pozitivnega o njej, ker tako slaba pa spet ni, pravzaprav je skoraj idealna, glede na to kaj vse preberem tu gor. In verjamem, da tudi ona kdaj potoži svojim prijateljicam kakšno malenkost o meni, saj imam tudi jaz svoje fore. Saj zato pa imamo prijateljice, mar ne?
In prav grdo se mi zdi, ko svojim partnerjem, za katere pravite, da jih ljubite, neprestano dajete občutek, da so njegovi starši pri vas doma nezaželeni, da so nevredni vašega spoštovanja, da jih ne prenašate ipd. Če ste lahko strpni do sosedov, sodelavcev, prijateljev in znancev, bodite še do partnerjevih staršev, saj si on to zasluži. Če pa je res kakšna svar, da ne morete mimo nje, potem se pogovorite in zadevo razčistite.

Jaz pa imam preprosto rada svojo taščo. Saj me kaj moti, verjetno tudi njo kaj na meni, ampak jaz jo imam rada. Pa še tisto, kar me malo moti, je nevredno omenjati.

Babi!

Prav vesela sem, da si se oglasila.

V tvojem opisu zlahka prepoznam svojo taščo, ki je ne bi rada nikoli izgubila. Tudi med nami je prišlo do kakšnega nesporazuma (na začetku), ki smo ga rešili prav zaradi dialogov in taščine strpnosti.

Lep pozdrav

Ad 1) Med prezirati in ljubiti so vmes svetovi, nešteto jih je.

Ad 2) Sem v enem od vmesnih svetov, je ne ljubim, imam jo pa rada in jo spoštujem, zelo. Po svoje morda še bolj, kot svojo mamo. Ker je borec in ker nikoli, res nikoli, ne jamra.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

Jaz moje bodoče tašče, kakor tudi tasta, ne ljubim, ne spoštujem…..

Sem jih, spoštovala sem jih kot ljudi z izkušnjami, kot starše osebe, ki jo ljubim, rada sem jih imela….dokler niso začeli s terorjem.

Ne morem pozitivno misliti o ljudeh, ki me imenujejo samo pras***, kur***, razbijalka družine, ker jim kradem sina… Prenesla bi tudi to, da so mi prepovedali vstop v njihovo hišo, niti nimam več želje hoditi k njim, nisem pa prenesla tega, da so skrivali avtomobilske ključe fantu, ker je želel k meni, spuščali gume, slučajno zaparkirali njegov avto ter šli na obiske brez GSM-ja… Grozili s samomori…

Naj živita, kot želita, ampak brez mene!!

Trudila sem se, želela razčistiti, nikakor ne trdim, da sem sama brez vseh napak, ampak truditi se sama… nasprotna stran pa se skrije, da se ni treba pogovarjati?? Očitno nima smisla se truditi naprej.

Ja, mi je hudo, želela sem si, da bi se razumeli, se imeli vsaj malo radi…se vsaj prenašali, če že ne imeli radi.

draga babi!
Kadarkoli preberem kak tvoj post, ki je na žalost zelo redek, postanem nekako notranje srečna, ker tako srčno nizaš misli. Čutim nekakšno sorodnost duš, vendar se ne znam tako lepo in pristno izražati, zato ne pišem, ampak berem. Danes pa ti moram to povedati, ker sem tudi sama tašča treh snah. Imam jih zelo rada, ker mi povedo, če jim kaj ni všeč ( le zakaj mi ne bi), ampak nobena me nikoli ni žalila ali podcenjevala. Najbolj so se izkazale takrat, ko sem hudo zbolela. mislim, da mi tudi hčere ne mogle bolj pomagati. Pa jih sploh nisem prosila, niti pričakovala, ker se zavedam, da sem le tašča, ki je imela srečo, da je bila tudi njena tašča dobra ženska.

Jaz bi tudi eno tako taščo, kot sta babi ali Stephanie….

Pri moji tašči je problem, da se NE POGOVARJA!!!
Ne pusti me blizu. Ne morem ji biti kot hči, ker že ima svojo hčer. Ima tudi že prve vnuke, tako da niti v tej smeri nisem zanimiva zanjo.

New Report

Close