Lazes, krades, bolhe jes :) – LJUBITI TASCO
Hej!
Vem, da je vcasih zelo bolece in je ves trud zaman. Taki ljudje niso niti s seboj zadovljni, kaj sele s kom drugim. Ne zasluzijo si, da bi bile zaradi njih zalostne. Imate svojo druzino in ta naj vam pomeni najvec.
Poznam pa tudi mamo, ki se ni videla hcerkinega malcka. To je verjetno se huje.
Na mizi imam zadnja dva primerka revije Otrok in druzina.
Kolumni Gasperja Tica, se zlasti zadnja, sta takooo ….:))
Beatka, kaj jaz, on zna lepo povedati, kot bi govoril o tem, kar cutimo in vedno ne znamo izraziti.
Lep pozdrav v iskrivi decemberski dan Babi
No, sej to sem hotela povedat… kar ste v večini že gor napisale… sam jest zgleda ne znam na kratko povedat…
Bistvo je, da folgaš z vsemi ljudmi po najboljših močeh furat… Če gre… In gre, če se potrudiš… Včasih pa tudi ne – ko je en ali drug v slabi formi… Pa včasih je treba stvari naglas povedat, da so jasne (tle pa jest grešim s svojimi napakami…)
Sloncek
Žal, včasih ob vsem trudu ne gre….ampak vsaj malo volje morata pokazati obe strani, samo z ene ne gre.
Mi je hudo, ko pomislim, da ima tast naslednji teden rojstni dan …. pa ne bom poklicala, ker bi ob zmerljivkah ali pa smrtni tišini vrgel dol slušalko in bi bil spet ogenj v strehi…. trpela bi jaz, še bolj moj dragi …. nima smisla.
Pa se ujamem z ljudmi, tule pa ne gre….. neka čudna, vase zaprta družina, sama sebi zadostna, tudi zet ni dobrodošel, vendar njega rešujejo vnuki – so mu dali jasno vedeti, da ga prenašajo le zato, da vnuki niso brez očeta:(
Ne moreš se pogovarjati z nekom, ki pogleda skozi tebe, ki se naredi, kot da te ne vidi in ne sliši….se zaleti vate, ker tebe NI! ali pa že ko zasliši avto, se zapre v spalnico in “joče” in se slabo počuti … ko konec koncev pove, da “njen sin ne bo “one” (ja, tudi imena nimam!) nikoli več pripeljal v hišo, “ona” nima vstopa”…. Tudi truditi se ne moreš več…
Vsaj vem, česa se moram paziti, kakšna ne smem biti, ko bodo moji otroci izbirali partnerje, dobro šolo imam, kaj ja in kaj se ne sme.
Pa vsem lep pozdrav, čeprav malo solzen!!
Ojla!
Je ne ljubim in ne sovražim! Jo sprejemam, čeprav ona mene sprva ni. Kaj hočemo! Se mi niti ne ljubi o njej preveč razmišljati, kaj šele debatirati! V družini se trudim imeti mirne odnose, ne pa večne napetosti in merjenja moči. Imam svoje meje, ki jih moja tašča zelo dobro pozna. Ne živimo v simbiozi, je pa mir. Trkam!
LP
x Snaha jaz imam pa probleme s svojimi starši zato ti lahko povem, da tudi tvojemu možu ni lahko in ko berem tvoj post vem, da tudi mojemu možu ni lahko
trudim se po vseh svojih močeh, da ostanemo vsaj v stiku, ampak me mami vedno znova razočara, včasih bolj včasih manj, odvisno od njenega razpoloženja
obiski so bolj vljudnostni zaradi otrok, sem pa hvaležna možu, da prenaša mojo mami zaradi mene, ker zaradi sebe mu je ni treba
moram pa reči, da se je v 4 letih že veliko naučila ima pa še dolgo pot pred sabo, da bo začela spoštovati tudi druge, mislim pa da je v tem življenju ne bo prehodila
vsak tast in tašča sta tudi nekomu oče in mama
Tija, močno se zavedam, da mojemu dragemu niti pod razno ni lahko, vem, da trpi. In zaradi tega mi je hudo, ker so ga pred časom že tudi postavili pred izbiro – oni ali jaz.
Najhuje pri vsem pa je, ker sploh ne veva vzroka/povoda za to… Predzadnjič še vse OK; zadnjič bojkot in taščin jok, že par dni prej “slabo počutje”, če je nanesla beseda name in na obisk… zdaj pa me že od pomladi ni bilo več pri njih. Prepoved vstopa!!
Se delam močno in trdno pred mojim dragim, da mi je vseeno, ker mi je pomemben on in ne njegovi…. pa vseeno ni res. So pomembni, ker so njegovi starši. Ker vem, da je tudi njemu blazno težko.
Ampak zaenkrat še plavava, nisva še potonila in veva, da sva skupaj močna.
to mora biti res grozno, če sploh ne veš vzroka
jaz sem ugotovila kaj je vzrok, da se moja mami tako obnaša in moram reči, da ni preveč obetajoč – pač taka je in nikakor ne more sprejeti, da sem jaz odrasla oseba
moja zgodba je približno taka, če ti kaj pomaga:
z možem sva začela živeti pri mojih starših (imajo veliko hišo) in namen je bil, da živimo skupaj, mama je skupno življenje oteževala in na koncu smo se je izogibali vsi, da ni prišlo do prepira itd. vendar mislim, da smo jo preveč upoštevali in se ji prilagajali
ko mi je končno prekipelo in sem ji povedala vse, po dveh letih, sva se z možem na hitro (dva dni) preselila in takrat sem prekinila tudi vse stike iz jeze. Mislim, da je minilo približno pol leta in potem sem jezo počasi prebolela in začela počasi navezovati stike (voščilo za rd…). Zdaj, po 5 letih, je uvidevna in si ne upa vsega, ker mislim da ji je bila velika šola. Sem pa edinka in jo je to kar prizadelo, da je izgubila svojega otroka – sem ji pa povedala da je ona vzrok. čeprav je v glavi to malo spremenila.
zdaj upošteva vse, tudi mojo hčerko, čeprav ima spet kakšne svoje, samo se zaveda da lahko s svojim obnašanjem izgubi vse.
S svojo mamo mora opraviti tvoj mož, mislim da ne more škoditi če pove kaj mu je v življenju pomembno in jo postavi pred dejstvo – ali spoštuj mojo ženo ali pa izgubiš tudi mene.
Vem, da je pri vas drugače, mogoče ti moja zgodba kaj pomaga
Hvala ti, da si zaupala svojo zgodbo.
Dvomim pa, da se bo tule kaj spremenilo:(
Tast je edinec, bil je v reji in je popolnoma pod taščinim vplivom, v sosednji hiši živita taščina mati in sestra (neporočena, okrog 50 let). Niti ne vem, kdo je bil začetnik, tašča, njena sestra, njena mati… mislijo pa vsi isto. Tast pa itak “nema prava glasanja”, imam pa občutek, da se je zaradi miru v hiši na začetku strinjal z njimi, zdaj pa tudi on razmišlja precej tako, kot one tri.
Moj dragi sicer ni edinec, ima še sestro, ki pa je po študiju ostala v LJ in si tam ustvarila družino, domov prihaja na obisk, precejkrat sama, brez partnerja, ki prav tako ni najbolj zaželjen v hiši. Ampak ga prenašajo, kot so rekli, da vsaj imajo vnuki očeta.
Že od vsega začetka smo imeli malo bolj hladne odnose, pa sem oz.sva bila z mojim dragim prepričana, da bo bolje, ko se bomo bolje spoznali. Ampak me enostavno niso pustili do sebe. Največ, kar je bilo, je bil kak pogovor o vremenu, skupno gledanje TV (ker živijo na Primorskem, TV Italija-pa čeprav dobro vedo, da se mi o italijanščini niti sanja ne!).
Ne vem, mogoče je to, da sem par let (6) starejša od partnerja, da nisem fakultetno izobražena, da imam par kg preveč… Ni pomembno, da imam redno službo, dobro družino (šele zdaj se zavedam, kako zlate starše imam!), nikoli prej nisem bila poročena ali koruzila, nimam otrok, sem Slovenka… sem čisto povprečna ženska … a nekaj jih moti. A ne veva, kaj to je.
Kakorkoli; nikoli nimam namena mojemu dragemu prepovedovati stikov z njimi (čeprav oni od njega so zahtevali tudi to!), želim si, da bi se ujeli vsaj toliko, da bi se prenašali na nekem vljudnem nivoju.
Bomo videli, kaj bo čas prinesel. Mogoče pa le ugotovijo, da nisem največja katastrofa, ki bi se jim lahko zgodila.
Pa lep večer še naprej!