Lepota
ko odraščamo se z leti naučimo, da nas bo celo tisti od katerega smo najmanj pričakovali pustil na cedilu, da nam bodo več kot enkrat strli srce in da nam bo vsakič težje, in da bomo tudi sami marsikomu strli srce, da se bomo sporekli z najboljšimi prijatelji, da bomo krivili novo ljubezen za bolečine, ki nam jih je povzročila stara, da bomo ugotovili da čas teče prehitro in da bomo prej ali slej izgubili nekoga ki ga ljubimo? kaj nam je storiti; ljubimo tako kot da nas nikoli ni nobeden prizadel, kajti za vsakih 60 sekund ko se obremenjujemo z nepotrebnimi stvarmi izgubimo eno minuto, ki se nikoli ne vrne in naj nas ne bo strah da se bo naše življenje nekoč končalo ampak se raje vprašajmo če se je sploh začelo.
Danes vidim okoli sebe toliko lepote da kar boli, pa vi?
ja, js tudi kar malo bolj pozitivno gledam na ta svet:)
mogoče zato, ker me ni še bolelo zaradi izgube ljubezni, prijateljstva….tudi smrt ljubljene bližnje osebe me ni tako prizadela, kot bi si kdo mislil, ker sem se enostavno sprijaznila, da je živel srečno, nas ljubil in nas nikoli ne bo zapustil, četudi je gori, nekje v neskončnosti…..vedno je z mano, moj dragi dedek….če ljubiš, si tudi ljubljen!