Prijatelji mili in najdražji,
ko sem se danes ob 18. uri peljala proti domu,
sem bila malodane prepričana, da mi bo razneslo
prsi … od vsega lepega, kar ni moč opisati z
besedami, o katerih pomenu so nas poučili v
šoli. Lepota barvnih nians listov, ki so si dovolili
svoj veličastni končni ples izvesti prav pred mojimi
očmi, ni zajeta v nobeni, ampak res nobeni barvni paleti. Lepota aktivnosti sončnega dejstvovanja, ki počasi, a zagotovo jemlje slovo od dneva, ni opisana v nobeni knjigi. Zavedanje lepote občutja, da si v tem delčku veličastja, da si njegov sestavni del, da si njegov atomček, ubogi paraatomček, je zadušljivo

Nisem vedela, koga od vseh vas naj pokličem, da bi z njim podelila vso to lepoto, za katero sem bila prepričana, da mi bo raznesla prsi, kot bi bile polne dinamita. Nisem vedela, s kom naj podelim radost bivanja, radost življenja, radost obstoja, radost lastnega zavedanja …. bogme …… ko je bilo že vsega konec, ko sem se zavedla tisteg trenutka minljivosti, sem poklicala ……. in ji povedala ……. kaj sem doživela. Nasmejali sva se, se poveselili lastnih glasov, zavedanja lastnega obstoja, lastnosti, pripisanih bitjem, imenovanih tudi, heh, – človek, ki zna užiti in sprejeti vase vse to, kar sem danes imela priliko sprejemati jaz.

O bog, kaj bi dala, da bi tudi vi imeli priliko vse to videti, občtiti, užiti. Kaj bi dala; da bi bil nekdo od vas v tem trenutk z menoj.

Predobro se zavedam, da vam večkrat kot ne izzvenim kot neka nepopisno naivna romantična duša… nič zato, imejte o meni mnenje, ki vam pač ustreza. A tako si želim, res si nepopisno močno želim taka in podobna doživetja deliti z vami. Ples odpadlega listja, njihov poslednji “tango v … jeseni”, moj občuteni “jesenki bolero”. Mora se, človek, mora …. zaljubiti v to lepoto. In jo podoživeti. Občutiti. Z njo se poistovetiti. Poistsovetiti se z listom, ki spremeni svojo barvo vsaj parkrat letno! In se na koncu bori za obstoj in blestenje, izžarevanje svojega jazza na drevju do onemoglosti, dokler le lahko le s kančkom volje le še obdrži na svojem domovanju, ki pa je nenazadnje le onemogla in oslabela vejica, ki jo pospremi v smrt že sam rahel piš …….

Kdo je vejica, kdo je list, kje smo mi, kaj smo mi?

Jaz sem trdno zasidrana v veji, ki jo bo potrebno odžagati. Barve prihajajo in mi spreminjajo čud: zdaj sem zelena, neuka, nepučena, potem rdeča, ki ve, kam in zakaj, nato oranžna, dovoli si sprejeti nekaj, kar je bilo do včeraj prepoved, nato spet bordo rdeča s piko, nagajivo in žlahtno piko ……..

O bog, ljudje, vzemite si deset minut časa in ………. vzemite si urico dve in …… vzemite si dopoldan in ….. vzemite si popoldan in ….. vzemite si dan ………, ki vam bo stokrat vrnjen in ……….ne morem, še zdaj ne, ker od lepote doživljanja boli vse, kar se me drži ……

Uhhhhh kaj bi dala za e tak klic….Maričkaaaaaaa ježi mi se

Vida Taufer

Jesenski razgledi
(odlomke izbral jezek)

Pobocja hribov megla je zakrila.
Po drevju listje v zlatu se leskece,
na zemljo pada, z vetrom zatrepece,
jesen se je v dezelo naselila..

…………………………………………

Svetli se gozd, na kraju tam ob vodi
golobje sivi so za hip obstali,
zakrilili s perutmi, sfrfotali.
Po trudni zemlji drobna zena hodi.

Nabira gob. V zelenkasti posodi
so se mesnati jurcki zasmejali.
Česmina so ji decki nametali,
za njimi njena plasna misel blodi.
………………………………………………

———————————————–

ta pesem me nocoj se posebej spominja na nekoga…

O bog, ježek, kdo ti nas je poslal s tako
lepo mislijo, s tako lepo izbranim odlomkom.
Na, pa sem spet čisto paf. Kako lahko človeku
v sobotno jutro tako lepo izbrana pesem privabi
sled solze v oči in trepet v dušo? Ne zato, da bi
bilo hudo, ne, temveč od lepote podoživetja …..
Hvala, ježek.