Ločena, nov partner, novo življenje, a…
Ti si čakala 12 let in še čakaš. A veš, kaj si hčeri odrekla s tem, ko si jo prikrajšala za ljubeč odnos med moškim in žensko? A si mislila samo nase in na to, kako ne potrebuješ moškega, pač pa boš s čustveno-partnerskim odnosom obremenila lastnega otroka? Hči bo morala pošteno delati na sebi, da bo zmogla dober partnerski odnos, ki bi ji ga ti morala kot zgled pokazati že v otroštvu. Prekle-te cankarjanske jamračke, pojma nimate, kakšno škodo delate ravno otrokom. Kako pa si ji prikazala tvoje tipe, ki praviš, da si jih imela, samo ne za resno zvezo? Kot tipe, ki so dobri samo za f-uk? Kot nekoga, ki ni vreden pravega ljubečega razmerja? Me res zanima, kako je hči videla tvoje tipe? Ali pa si jo gnjavila s tem, da se ne misliš vezat, ker je ona še majhna, čeprav ga imaš rada? Si ji nabijala občutek krivde? Je bilo tako? Da ima zdaj občutek, da je ona kriva, ker njena mati ni živela s tipom, ki ga je imela rada? Kure brezglave.
Sem proti selitvi, pa ti vseeno pišem. Prebrala boš menda že.
Pišem ti iz lastnih izkušenj, da ne bo pomote. Tudi za mano je en hud in grd zakon. Po ločitvi sem hitro spoznala enega krasnega, ljubečega in čisto nasprotnega partnerja, kot je bil moj mož. Tako kot ti, sem bila tudi jaz prepričana, da je pa ta tisti pravi, da me ljubi, da bom srečna z njim… seveda, bila sem kratek čas. Ker sem poznala samo take vrste moških, kot je bil moj bivši mož, nisem znala prepoznati tega drugega, ker je bil drugačen. Takrat se mi je zdelo da je garancija za srečo že to, da ta novi ni bil niti malo tak kot bivši. Je pa bil drugačen, čustveni invalid, varal je, lagal je.
Hočem ti povedati, tako kot je ena zgoraj napisala; za rehabilitacijo od prejšnje zveze si moraš vzeti več časa, da minuli odnos v miru predelaš, sicer boš dobila nove težave v svoje življenje z drugim moškim. Saj vem, tega mi ne verjameš, raje boš sama probala. Če že moraš, prihrani selitev vsaj otrokom. Ostanita še nekaj časa tako, ali pa naj on pride k tebi. Hitro boš videla, da to ni to, ker ne more biti. Po zakonu narave ne. In bog ne daj, nobenega četrtega otroka ne imej. Videti je, da ti dosedanje težave niso bile dovolj, rada bi imela spet nove, tako si navajena živeti. Ali so otroci rešili tvoj zakon? Niso. Tudi nov otrok v novi vezi ga ne bo, nasprotno pa.
Pogovori se s sinom, povej mu, da v življenju spoznavaš vedno nove ljudi, tako si bo tudi on pridobil nove prijatelje.V sodobnem svetu pa tudi ni težko obdržati stikov s starimi prijatelji saj otroci ogromno komunicirajo preko računalnika. V srednjo šolo tudi ne bo šel, ker ne bo nikogar poznal? Je pa res, da bi bila še boljše varianta, da se partner preseli k vam.
Koliko časa si nekdo vzame za rehabilitacijo je odvisno od njegove sposobnosti rehabilitacije. Če je ženska ločena 4 leta, si je torej vzela dve leti in pol za rehabilitacijo. Dovolj po tvoje? In res je, nikogar, ki je prepričan v to, da je zveza dobra in da se imajo radi, ne moreš prepričati v nasprotno. In prav je tako. Tvoja izkušnja je samo tvoja, njena je njena in nikakor ni nujno, da bo taka kot tvoja. Če je sedaj prepričana, da zadeva funkcionira, zakaj bi na podlagi tvoje izkušnje menila, da to ni res? In tudi če se čez 4 leta izkaže, da si imela prav, kdo pa karkoli garantira pri čemerkoli? Nič ni večno, je pa vseeno trajala lepa zveza npr. 4 leta. Kakovosten čas, ki so ga vsi preživeli v tej zvezi, dokler se ni iztekla. Princi na belem konju ne obstajajo, večne in vedno srečne zveze brez trenj tudi ne. Torej? Izkoristiti je treba to, kar ima sedaj. In to izkoristiti bolj kot je mogoče.
Koliko časa si nekdo vzame za rehabilitacijo je odvisno od njegove sposobnosti rehabilitacije. Če je ženska ločena 4 leta, si je torej vzela dve leti in pol za rehabilitacijo. Dovolj po tvoje? In res je, nikogar, ki je prepričan v to, da je zveza dobra in da se imajo radi, ne moreš prepričati v nasprotno. In prav je tako. Tvoja izkušnja je samo tvoja, njena je njena in nikakor ni nujno, da bo taka kot tvoja. Če je sedaj prepričana, da zadeva funkcionira, zakaj bi na podlagi tvoje izkušnje menila, da to ni res? In tudi če se čez 4 leta izkaže, da si imela prav, kdo pa karkoli garantira pri čemerkoli? Nič ni večno, je pa vseeno trajala lepa zveza npr. 4 leta. Kakovosten čas, ki so ga vsi preživeli v tej zvezi, dokler se ni iztekla. Princi na belem konju ne obstajajo, večne in vedno srečne zveze brez trenj tudi ne. Torej? Izkoristiti je treba to, kar ima sedaj. In to izkoristiti bolj kot je mogoče.[/quote]
Vse lepo in prav, ampak mislim, da bi se le redko kateri otrok strinjal, da je super vsakih nekaj let živeti pri drugem napačnem princu, zato da je mati lahko izživela tista lepa leta, kolikor jih ji je pripadalo z moškim.
Zakaj se morate 4 seliti namesto da bi se on preselil k vam? Na to vprašanje ni odgovora. Ne, seveda ni treba odpovedat se svojemu življenju, ampak hudiča, za sabo imaš TRI otroke, ki si jim dolžna eno normalno življenje. Razumem, da si v zakonu trpela, očitno si vseeno uspela “pridelat” 3 otroke in če jih nisi ravno iz posilstva, si ob tem mislim svoje. Daj zaboga poslušaj mladostnika, ki očitno ima zadržke, morda razmišlja malce bolj trezno kto ti, ker nima polno glavo metuljčkov in rožnatih očal zaljubljenosti na nosu! Otroci se redkokdaj motijo!!!
In preden spraviš še eno življenje na svet, daj času čas. Počakaj vsaj še 2 leti, da boste zares skupaj živeli in predvsem glej pri vsem na otroke!!! Daj razmišljaj malo, kaj boš s 4, če se vama ne izide?! Razumem, da si želiš partnerstva, vendar nisi v igri samo TI, AMPAK TRIJE OTROCI, ki – oprosti!. le imajo nekaj prednosti v nekem novem razmerju. Najdite skupno stanovanje ali hišo v kraju, ki je domač otrokom. Ura vožnje ne more biti nek hud razlog, moj mož se že 15 let vsak dan vozi uro in 20 min v službo in uro in 20 nazaj; še zmerom smo družina in še zmerom je živ! Trezne presoje ti vsekakor manjka, hudo manjka!
Jaz se pridružijem tisitm, ki kličejo k previdnosti..nič ni narobe, če meniš, da je novi partner res super človek popolnoma durgačen od prejšnjega in če meniš, da si ga dovolj spoznala in da ima dober odnos do tvojih otrok in da bi morda imela še enega otroka z njim, da se morda on preseli k tebi. Mnogo manj stresa, če se seli eden kot pa če se štirje, mar ne?????
Drugače pa opazujem že 7 let zgodbe ločencev okrog sebe (sem takrat tudi sama padla v to) in kaj vidim…ena sama žalost, laži in hlastanje po neki ljubezni, ki je ni…ljudje sami sebi lažejo in se prepričujejo kako oh in sploh novega človenak so našli, pa je beda še mnogo večja kot v prvi vezi (pa če ne takoj, ker se ljudje odlično pretvarjajo, pa se po enem ali dveh letih gotovo zkaže, da so našli gnilo jajce)…ena sama žalost! Od cca 40 primerov, ki jih poznam sta v zadnjih 7h letih le dva (en moški in ena ženska vsak zase) iz mojega kroga znanstev našla res fajno vezo, ki traja že par let in ja oboji imajo tudi nove otroke. Ta dva para sta v drugo res srečna in srečnejša kot v prvo (povsod se je moški preselil k ženski z otroci!!! in sedaj po skupnih razmišljajo o skupni selitvi v večje bivališče), vse ostalo pa je beda od bede. Saj tudi statistika tem drugim in nadaljnim vezam napoveduje še slabšo prihodnost kot prvim. Tko pač je. Bodi previdna v kaj vlečeš svoje otroke in ne njih silit v nekaj kar čutijo, da za njih ni ok. Zaupaj občutkom svojih otrok, morda si samo zaslepljena. ne da sem cankarjanka ampak mam sebe preveč rada, da bi partnerstvo postavljala pred svoje otroke!
Koliko časa si nekdo vzame za rehabilitacijo je odvisno od njegove sposobnosti rehabilitacije. Če je ženska ločena 4 leta, si je torej vzela dve leti in pol za rehabilitacijo. Dovolj po tvoje? In res je, nikogar, ki je prepričan v to, da je zveza dobra in da se imajo radi, ne moreš prepričati v nasprotno. In prav je tako. Tvoja izkušnja je samo tvoja, njena je njena in nikakor ni nujno, da bo taka kot tvoja. Če je sedaj prepričana, da zadeva funkcionira, zakaj bi na podlagi tvoje izkušnje menila, da to ni res? In tudi če se čez 4 leta izkaže, da si imela prav, kdo pa karkoli garantira pri čemerkoli? Nič ni večno, je pa vseeno trajala lepa zveza npr. 4 leta. Kakovosten čas, ki so ga vsi preživeli v tej zvezi, dokler se ni iztekla. Princi na belem konju ne obstajajo, večne in vedno srečne zveze brez trenj tudi ne. Torej? Izkoristiti je treba to, kar ima sedaj. In to izkoristiti bolj kot je mogoče.[/quote]
Vse lepo in prav, ampak mislim, da bi se le redko kateri otrok strinjal, da je super vsakih nekaj let živeti pri drugem napačnem princu, zato da je mati lahko izživela tista lepa leta, kolikor jih ji je pripadalo z moškim.[/quote]
pozabljaš, da če je zveza dobra, imajo od tega veliko tudi otroci, vsekakor več kot če bi bila mati sama in zagrenjena, se ti ne zdi? zakaj vedno, ko mislite, da delate dobro otrokom, v bistvu sploh ne mislite nanje?
Če tale češplja misli na svojo deco, sem jaz zlata ribica!
Če, če, če – moja mati je celo življenje “najdevala” samo super dedce, eden je bil boljši od drugega in vsakič sva seveda s sestro brez možnosti priziva capljale za njo. Če bo on dober, če bo … če če če…. Dokler ni imela sestra 17 let in se ji je uprla ter prevzela skrbništvo še zame, sicer ob pomoči družine njenega fanta, sedanjega moža! Ko sva se preselili k njim, sem prvič v življenju občutila STALNOST! WAU! 3 leta v isti šoli – luksuz! Pri majki je bilo vsakič vse krasno – dokler je trajalo! In vsakič se je končalo s strto in jokajočo, depresivno materjo, ki sva jo midve tolažili in spravljali na noge. Do naslednjega Mr. Perfecta! 5 x ali 6 x sva šli skozi to, dokler me ni zaščitila sestra. Vsakič smo se selile me. Kot sem spoznala kasneje, nisva bili nobeni izjemi, takih je bilo ogromno in vedno so se selile ženske, ne tipi! S četico otrok vred. Z mojega vidika prva napaka, da leta baba za dedcem. Če je tipu res kaj do ženske (in otrok!), se bo preselil on, ki ima za preselit ENO rit, ne pa ženska, ki seli sebe in xy otrok! Zapomnite si to!
Zagrenjena je ženska, ki ne vidi smisla v svojem življenju oz. drugače, zagrenjena je tista ženska, ki meni, da bo smisel svojega življenja in vso blaženost našla v dedcu. Ker je ne najde, bega od dedca do dedca in išče, česar ni. Ona rabi nekoga, na komer bo visela, ne pa partnerstva, ker partnerstvo je lahko komot na 60 ali 70 km razdalje. Kaj pa je ura vožnje danes? Ja, seveda, srečen zakon ali partnerstvo je otrokom odličen zgled, ČE, jebi ga, spet ta ČE, se zgodi. Če se ne … no, o tem ti pa jaz lahko veliko povem! Nekaj najbolj zgrešenega, akr lahko ženska stori, je letanje za dedcem in računanje na to, da ji bo dedec naredil življenje srečno. Ne bo ga, garantirano, ker je od tega, ali je ženska sposobna biti srečna sama,- od tega je odvisno, ali bo sposobna resnega, zrelega partnerstva, ne pa visenja na dedcu.
Obe s sestro sva iz materinih iskanj potegnili grdo dediščino. K sreči sva obe našli partnerje, ki sta to razumela. Oba sta se preselila k nama. Obe živiva zelo drugače od nje, ki pri svojih 72ih še vedno išče Mr. Perfect in se seli od enega dedca do drugega. In vsak je “krasen človek” in že precej let verjamem, da je dejansko tako, kajti problem je V NJEJ in ne v moških….ker ona enostavno ni sposobna odraslega odnosa z moškim, ona je sposobna na moškem samo “viset”. Tega se pa vsak kmalu naveliča. Kar je napisano zgoraj, je na las podobno zgodbi moje matere.
če je tak tip človeka, se lahko odloči tudi, da bo visela na otroku, ker več ne zaupa, da bo našla pravega partnerja. Ali pa menjava partnerja vsake dve leti in z vsakim je nesrečna. Ne eno ne drugo ni v redu.
In kdo si ti, da boš sodil, da avtorica spada v to skupino žensk? Niso vse ženske take kot je bila tvoja mati, sprijazni se.
To, ali se ženska seli ali moški, nima prav nobenega pomena. Take, ki večno menjavajo partnerje, so v večini tiste, ki k sebi domov navlečejo vsako leto novega tipa, ponavadi zgubo brez lastnega fleta, ki ga ona še živi povrhu. Ali pa pride k njej, svoje stanovanje pa oddaja in keš zapravi zase. Tudi že videno. Torej ne, s tem, da bi se tip preselil k njej, še ne pomeni, da bo zveza boljša kot če se ona preseli k njemu. Konec koncev lahko vedno spoka od tam, če se zveza sfiži, ni pa nujno, da lahko njega vrže ven, če se ga naveliča. Saj veš, danes lahko tip reče, da je vlagal v stanovanje in je torej tudi njegovo. Potem mora dokazovati in se pravdati ipd, tip pa nedoločen čas ostaja v njenem stanovnaju. Nope, če že, potem je edino pametno, da gre ona k njemu.
Ja in kdo si ti, da sodiš, da ne spada? Po vsem napisanem spada in še kako spada. In btw. – sem ženska, očitno zelo slabo bereš.
Če je zate modro, da se seli ženska z n+1 otrok – OK, go for it. Jaz vem, da se ne bi nikoli. Še kako pomembno je, kdo gre kam in za kom. Čigavo je stanovanje, se ve, če si pošlihtan človek, kako “vlaganje”, je treba pa dokazat. Če se že kaj zgodi, ga šukneš skozi vrata, zamenjaš ključavnico, potem naj pa kar dokazuje, kaj je vlagal. Če je res, je edino pošteno, da se ga izplača, logično, če je pa nakladač pa — ampak žalostno dejstvo je, da se ženske vedno limajo na eno in isto vrsto dedcev. Enkrat luzer, vedno luzer, redke so, ki to tradicijo pretrgajo, res redke. Kaj kdo naredi, pa odloča vsak sam, žalostno je le, ko s v ta zor porinjeni otroci, ki se jih ne posluša.
Hvala Bogu, da niso vse ženske moja mati! Sama sreča! Jaz bi si želela, da je čimmanj takih, predvsem v dobro otrok!
Vse lepo in prav, ampak mislim, da bi se le redko kateri otrok strinjal, da je super vsakih nekaj let živeti pri drugem napačnem princu, zato da je mati lahko izživela tista lepa leta, kolikor jih ji je pripadalo z moškim.[/quote]
pozabljaš, da če je zveza dobra, imajo od tega veliko tudi otroci, vsekakor več kot če bi bila mati sama in zagrenjena, se ti ne zdi? zakaj vedno, ko mislite, da delate dobro otrokom, v bistvu sploh ne mislite nanje?[/quote]
Ne, se ne strinjam. Če seveda odgovarjaš na mojo pripombo o kratkih, nekajletnih zvezah. Kaj ima otrok od tega? Si lahko predstavljaš sebe, da se moraš vsakih nekaj let navaditi, da živiš z nekim drugim neznancem moškega spola? Kaj je v tem dobrega za otroka? Kaj le?
Ženska, ki je zagrenjena, ko je sama, mora svoj problem reševati drugače, ne z večnim iskanjem gospoda Pravega.
O ljubi bog. Koliko gneva, ker si ženska s tremi otroki drzne najti partnerja (ja! ločenka, novega bi imela!), ki ni iz sosednje vasi. In, packa, celo razmišlja o selitvi. Ja res, to pa je nekaj obupnega, da sploh pomisli na to, da bi osnovala novo družino, kako more! In to 100 km stran! Kaj dela otrokom!!!
Izklopila sem sarkazem.
Avtorica, mislim, da sama veš in razumeš, da sinu ni lahko. predvidevam, da ga tudi sicer začenja dajat uporništvo (glede na starost), potem je tu nova zveza, ki po ločitvi tudi za otroke ni mačji kašelj, pa še selitev in novo okolje… Vsekakor ne bi bilo prav, da bi ga ignorirala. Mislim pa, da po drugi strani tudi ne bi bilo prav, če bi vse podredila temu njegovemu ne-ju, brez možnosti iskanja rešitev. Koneckoncev bo šel sine kmalu v SŠ, kot so druge pisale, dobil bo nove prijatelje, potem bo šel (morda) študirat, tudi, če ostanete točno tu, kjer ste, nič ne piše, da ne bo prekinil starih prijateljstev in spletel novih. Torej tako tragično to tudi ni, kot skušajo eni napisat. Ni pa spet povsem enostavno. Morda bi res poskusili, kot so ti že svetovali, recimo za vikende pri njem najprej? Pa med počitnicami… Potem pa se morda selite, ampak ima fant še vedno vikende, ko se lahko vrača in dobi s starimi prijatelji? Premisli, kak kompromis ali “postopek” lahko ponudiš ti, sinu pa povej, da tudi od njega pričakuješ nekaj prilagajanja. Tudi tvoje življenje gre naprej, ne samo kot matere, ampak kot ženske in partnerke. Kar je prav, ne narobe!
Morda pa se upira selitvi zato, ker se upira novemu partnerstvu? Pa s tem ne mislim, da je tvoj “tanov” slab ali karkoli. Morda je sina samo strah, morda celo nezavedno, da se bi ponovila zgodba z očetom.
Verjamem, da če se boste pogovarjali o tem, da boste našli neko rešitev, ki bo ok za vse. Vse dobro ti želim.
Pred leti sem se ločila in se s hčerko odselila (živeli smo na moževem domu) v svoj dom, pa ti povem, da je trajalo nekaj let, da je to sprejela. Bilo ji je zelo težko, predvsem tudi zato, ker je sošolci niso preveč lepo sprejeli. Vedno so ji naprej metali, češ kaj boš ti mestna frklja. odšle sva namreč na podeželje.
Sem tudi jaz navezala stike z moškim, ki je dajal vtis krasnega človeka, bila ga je sama dobrota. S časoma je pričel pritiskat name, da bi imela dojenčka, govoril da bo on vse naredil, še otroka bo k mojim prsim pristavil, da ne bom rabila s prstom mignit. Na srečo, me pamet ni zapustila in si nikakor nisem znala predstavljat, da bi imela še dojenčka pri 43 letih, on pa čez 50.
Potem (čez približno 1 leto) pa se je začel kazat njegov pravi obraz. Vedno več je bilo nesoglasij in se je hotel polastit moje hiše in mojega avta. Ko sem dobila vabilo od odvetnika, me je skoraj kap, ker je zahteval pol hiše, ker češ je on toliko delal pri hiši. V resnici je bila hiša dograjena in urejena in je šlo za manjša dela pri hiši, kot npr. košnja okrog hiše, pa ograjo mi je pomagal naredit, pa na vrtu mi je zaštihal. Na srečo sem imela vse račune hranjene, katere sem predložila odvetniku in tako se je stvar ustavila.
Jaz sem se ogromno naučila in tudi če sam med teče od človeka, mu več ne verjamem in ne zaupam.
Človek si res ne more niti predstavljat, kaj so ljudje zmožni. In ko misliš, da si dal skozi že vse hudo na tem svetu, pa dobiš novo lekcijo.
Avtorica, dobro premisli vse skupaj, naj se ti nič ne mudi, ker napačne odločitve lahko pustijo trajne posledice na vseh družinskih članih. Prav je, da imaš nekoga, saj smo na koncu koncev vsi ljudje, vendar še vedno naj ti bodo otroci prioriteta in vse odločitve sprejemaj v dobrobit njih.
Vse dobro!
O, ti me pa spomninjaš na eno mojo sosedo iz mladosti. Njena hči je bila moja vrstnica, mama je razmišljala tako kot ti. Če te slučajno zanima – hči je pri 45 še zmeraj doma z mamico, nikoli poročena, nikoli v kakšni zvezi razen za teden ali dva. Nobenih vnukov. Zdaj se je vrgla v veganstvo in numerologijo in ommmmm, da se ji vsaj nekaj dogaja.
Tale najstnik je odnose v družini spremljal z absolutno treznim pogledom in ima o razmerah in razpletu (ločitevi staršev) povsem jasno sliko. Precej jasnejšo sliko od avtorice je izdelal tudi o novem partnerju in odnosu do nje in njenih otrok, pa tudi o odnosu matere do novega partnerja. Verjetno je opazil, da se iz bojazni, da ostane brez partnerja, njegova mati v marsičim podreja in sprejema kompromise, ki v tem trenutku otroke postavljajo na drugo mesto.
Fant čuti, da je zanj varneje, če ostane sam tu kjer je sedaj, boji se, da bo mati kaj kmalu pristala na trdih tleh in zopet bodo otroci tisti, ki bodo potegnili takratko. Z drugimi besedami, najstnik materi ne zaupa, verjetno se mu zdi tudi njena odločitev imeti četrtega otroka, neodgovorna.
Fant ima prav, prav ima tudi glede tega, da ne želi zapustiti varnega ognjišča, kjer je sedaj, pa čeprav ostane tukaj sam.
Kakorkoli že, ženska, ki je v življenju toliko pretrpela v zakonu, kot navaja avtorica, bo temeljito premislila v kaj se bo spustila, še posebej, ker je kot mati odgovorna za vzgojo in življenje treh otrok. Žal je razmišljanje najstnika, v tem primeru treznejše od ženske, matere, ki ji v tem trenutku največ pomeni prisotnost in pozornost moške osebe.
Avtorica navaja, da oče otrok, ne pristaja, da starejši sin živi pri njemu. Ne omenja vzroka, ki je lahko tudi v neurejenih bivanjskih pogojih, mogoče enostavno nima možnosti imeti otroka pri sebi, ker je stanovanje zapustil njej in otrokom.
Sicer je pa tako, da se še v skupnosti dveh, ki sta prej solidno shajala in kasneje odločila, da bosta zaživela skupaj, mnogokrat izkaže, da ne gre in se kmalu razideta. Kako drugače je šele, ko se vseli v nov dom k partnerju mati s tremi otroki si lahko samo mislimo. Kako naj nekdo kar vzljubi tri tuje otroke in jim nadomešča očeta, avtorica si tako težkih vprašanj očitno še ni uspela zastaviti, kje šele odgovoriti nanje, ko bo o tem začela razmišlajti bo pa odločno prepozno in takrat bo družina verjetno še številčnejša.
Tiste, ki avtorici čestitate za pogum, z vami se absolutno ne morem strinjati, tu ni čemu čestitati, predvsem pa ne gre za pogum ampak nezrelo in neodgovorno početje.
Enkrat si se že opekla, zato bodi previdna, da se še enkrat ne opečeš. Preseliti se s tremi otroki nekam daleč – h partnerju in misliti še na novega otroka – povem odkrito, jaz ne bi imela za to poguma. Kako pa izpeljati s službo, bi še imela delo, ali bi bila komplet odvisna od partnerja in njegove dobre volje? Moški znajo biti odlični igralci Bojim se zate, da te ne bi doletelo novo razočaranje. Jaz bi na tvojem mestu raje živela za otroke in mislila predvsem na njihovo dobro. Zna biti, da si z novim partnerjem fajn zakompliciraš življenje. Kakorkoli že, odločitev je tvoja in ti želim vse dobro.
sin ne želi z mano…, 22.09.2013 ob 16:12
Sem že nekaj let ločena, imam 3 otroke. Z novim partnerjem sva skupaj 1,5 leta. Odnosi med nama in z otroki ekstra dobri, se res razumemo. Razmišljam o selitvi k njemu in tudi o skupnem otročku. Mlajša dva otroka (9, 11) bi šla takoj, najstarejši (kmalu bo 14) pa se upira. Ali je bil kdo v podobni situaciji? Kako ste to speljali? Otroka ne morem prisilit v selitev, a svojih upov v novo življenje tudi ne morem odvreči. Smo pa daleč narazen, to je problem, dobro uro vožnje in je res težko tako na daljavo. Lažje bi nam bilo skupaj. Res zapleteno. Kako ste pa vi reševali take težke stvari?
ja pri PM imaš že tri in ti bi še 4 froca?
babe fukjene se dobro,, da si nekoga sploh dobila, maš pičko kot postojnsko jamo, a ti bi še enega otroka?
še dober, da je post star 10 let
Saj je star 14let, to pomeni da je že oz. še bo v srednji šoli in je menjava okolja tako ali tako neizogibna. Prav tako je dovolj star, da gre na vlak ali avtobus in obišče prijatelje, predpostavljam pa, da ga boš tudi ti odpeljala tja in njegovi prijatelji lahko pridejo k vam.
A to je pač življenje, ljudje pridejo in grejo, z menjavo okolja in aktivnosti se tudi družba zamenja. Probaj ga na ta način pomiriti, ta pravi prijatelji ostanejo, ne glede na vse.
kaj bluzite o šokih otrok, ko se starši ločijo?
otroci najbolj vedo kdaj se starši ne razumejo in če pri 15 noče s teboj naj ostane pri očetu.
enim staršem še zdaleč ni jasno, da so otroci naši kloni in da vedo, da med dvema ne štima že prej preden seznanite, da se ločujete.
meni bi bilo super če bi se ločila, pa se žal nista zaradi “kaj bodo pa drugi rekli”?