Ločila se bom
Maja, samo ne prehitevaj se! Daj si še malo časa preden sprejmeš dokončno odločitev. Emocije znajo bit hudo nevarne – tako tiste s pozitivnim predznakom kot tudi tiste z negativnim. Kombinacija obojih je še posebej varljiva. Morebiti sem te narobe razumela. Nisem prav dosti tu zadnje čase.
Če smem, bi ti “položila na srce” samo nekaj:”Čas je, da malo potlačiš čustva in vklopiš razum.” Če sem seveda pravilno razumela teh nekaj postov, ki sem jih prebrala v zadnjem času.
V vsakem primeru pa:”Veliko sreče, Maja!”
Najhuje se je odločit in prvič pri sebi na glas povedat besedico
“ločiti”.
Ko ti to enkrat uspe, pol postaneš čist miren.
Ko še tehtaš, al bi, al ne bi, si ves razrvan, ne spiš, samo o tem premišljuješ. Vedno kljuva v tebi tist “kaj če”. Ko pa si rečeš “TUD ČE”,
ko se odločiš, vse v tebi potihne, enostavno začneš delat mirne korake v tej smeri.
Imej se rada!
j
Ravno zato, ker sem vklopila razum, se zavedam da je to najpametnejša poteza. Čustva, ki jih imam v zadnjem času, so lepo spravljena v nekem predalčku in znam ločiti realnost od teh trenutkov “sreče”. Pomagala so mi toliko, da vidim, da sem vredna več kot živim zdaj, predvsem pa, da lahko dajem več in si to tudi želim.
Hvala pik*ica. Vidim, da sem se res že dokončno odločola, ker mi je vseeno. Tako kot si napisala, mirna sem. Hmm, če je boj, ki sem ga bila sama s seboj v zadnjem času, najhujši, potem vsa zadeva sploh ni tako grozna. Če sem preživela to, bom pa še vse ostalo. Če preživim še pogovor, ki me čaka, sem pa na konju.:)
Sigurno je to najhujše.
No ja, pa takrat, ko stegneš jezik, maš na začetku zlo tresoč glasek. Najbolje da enkrat kr butneš, kt bo ta najmanj pričakoval. Ne v kakšni jezi.
“ti, …… , jaz bi se pa ločila. Tko, kt je zdaj, sam veš, da se samo nekaj podaljšuje. Veš, da sem velik premišljevala, kako in kaj, samo, ne najdem druge rešitve……Ti se tolk ne boš spremenil……”
Nekak na tko, no.
Kr korajžno – ne bo te pojedu, četud maš zdajle tak občutek.
j