Zakaj bi bila tema izmišljena? V Sloveniji je 80% kokoši, ki po parih letih zakona  čutijo več “metuljčkov” v trebuhu… In se potem gonijo naokoli, kriv je pa vedno partner 😡

Tudi jaz sem se ustavila tam, kjer je moz podedoval.

In je mislila, kaj vse se bo dogajal k majo denar..in ker ni bilo..

Si se locila, da dobis vsaj pol njegove  dediscine…

no, jaz imam podobno situacijo, sem tudi večkrat razmišlajala, da bi šla. Pri nama je problem to, da on bi delal samo za službo. Imamo veliko denarja, komot bi pri hiši marsikaj prenovili, kupili novo, ampak on ne bi, ker nima časa, drug pa ne bo delal. NA potovanja hodimo, vsaj to. Večkrat se skregava, ker on hoče imeti vedno svoj prav, tudi če nima in potem je užaljen kot majhen otrok, pa drugače inteligenten in izobražen človek. Kar se tiče pogovorov, čustev, nula. Ne pogovarja se, prav ne ve, kaj bi rekel, razen specifčne teme zanj in šport. Čustva, ni šanse, nikoli mi ni rekel, da me ima rad ali kar koli v tej smeri, to ni na njegovem repertoarju.DO otrok je OK, ampak vseeno premalo časa in tudi tu opažam,d a se ne pogovarjajo. Če potegnem črto, finančno smo super, hodimo na dopuste, dober avto..Drugače pa mene ta klima ubija, počasi mi gre že vse na živce, tud ko je, ga skoraj ne morem poslušat, kako cmoklja itd..Kar me dodatno jezi, da sem ga že parkrat ujela na laži, ne vem zakaj, ampak mi ne da miru.

Torej razmišljam o odhodu, po drugi strani pa tako kot ti, mislim, da potem se bom obešala na dobre trenutke in hotela nazaj. FInančno komot grem, imam plačo, nepremičnino in tudi moji precej premožni..AMpak občutek imam, da bom pogrešala tiste redke super trenutke splloh na kakem potovanju, pa seveda zaradi otrok, tega jim ne rada naredila.

To traja že par let.

Po drugi strani bi enako jamrale, če bi bil tip sicer ljubeč, ampak bi stikali mesec z mesecem, nikamor šli, itd.

Možje, ki so uspešni v poslih, morajo biti kamniti, iti preko marsičesa, da so uspeli, hladni, nepremični. Ne moreš pričakovat, da bo tak doma dosti drugačen. Je pa opcija, da ga počasi prevzgojiš, ampak za to rabiš živce, potrpljenje in veliko prijaznosti in razumevanja. Kar pa moderne ženske nimajo niti približno dovolj.

Ni ona zajebala zveze. Skupaj sta oba ze v startu. Ce je tip custveno v krizi, in si ona zeli custev, ljubezni, topline, in tega ne dobi, pac gres proc ze takoj. Jaz tudi ne bi bila z nekom, ki mi tega ne da.

Mogoče bom izpadla čudno, ampak ne vem kaj naj.

Stara sem 42 in mislim, da izgledam še vedno precej dobro. Do dobrega leta nazaj sem bila poročena z moškim, s katerim sva bila skupaj 17 let. Imava tudi otroka, starega 12 let.

V razmerju je bil finančno veliko močnejši on, zato je tudi vse večje investicije delal sam. Od parcele, hiše, stroškov, dopusti, je plačeval  on. Sama sem prispevala po zmožnostih predvsem za hrano in otroka občasno. Avto mi je kupil sicer on, stroške zanj sem plačevala pa jaz. Glede na finančne zmožnosti obeh sva imela urejeno po moje ok.

Skratka teklo nam je čisto ok. Razumela sva se super, on je sicer precej bolj hladna oseba kot jaz in sem pogrešala nekaj več osebnega stika, ampak po drugi strani sem mu 100% zaupala, saj je bil zelo družinski človek, super oče, tudi doma nikoli ni bilo težav z delom, itd.

Šla sva tudi čez kar hude moje zdravstvene težave, ki so nam vzele nekaj let normalnega življenja.

Sama sem zelo načelna in imam rada prav, kar vem, da mu je šlo občasno precej na živce. Na prvi pogled je bil vedno sicer precej “krotek” in neodločen, a ko si presegel meje ali si je nekaj vpičil, je šel z glavo čez zid. Seveda sva imela vzpone in padce a skupno vzeto ne morem reči, da smo se imeli slabo, daleč od tega.

Otrok ga obožuje, kar čisto razumem. Imel je tudi več avtoritete nad njim oz. jo je dosegel lažje kot jaz. Ker je imel več potrpljenja, je tudi težave s šolo/razlago z otrokom delal pretežno on. Res pa je, da mu je tudi popuščal precej več kot jaz.

Jaz sem prevzemala večino kuhanja, pranja, likanja, splošnega pospravljanja, on je delal zunaj, tudi notri pomagal, sesal, itd. Zdravstveno sama ne morem delati določenih stvari in tudi nisem mnenja, da mora žena delati vse.

V glavnem se mi je vedno zdel ena taka “terna”, skoraj idealen mož, ki je skrbel za finance, tudi doma je bil super, nobenih gostiln, ekscesov in podobno. Finančno je imel dokaj drage hobije. Mogoče preveč realen, premalo pozoren, manjkala je tista toplina, ampak glede na njegovo otroštvo se niti ni za čudit, saj tega ni poznal.

Kljub temu sem po 40. letu, ko je tudi otrok bil že večji, nekako začela čutit, da vse skupaj ni to, kar sem včasih upala, da bi bilo. Manjkal mi je tisti žar, življenje, potovanja, čustva, nevarnost, skratka vse mi je bilo monotono, služba me je ubijala, doma dolgčas…mah niti ne vem. Dokončno mi je prebilo pa po tem, ko je dobil konkretno dediščino. Računala sem, da bo s tem denarjem mogoče zadihati, doma urediti neko pomoč, več potovati in predvsem, da bom lahko delala nekaj drugega, saj me služba resnično ubija, ni pa zaslužil dovolj, da bi bila lahko jaz doma oz. šlo bi, ne bi bilo pa toliko udobja. Z dediščino bi si to lahko privoščili. Mislim, da bi bolje živeli vsi.

Odločil se je, da bo celotno dediščino več ali manj naložil in se je ne bomo dotikali razen malenkosti za izboljšavo hiše (ogrevanje, sončna,..). Ko sem videla, da resno misli in, da je mnenja, da nam je čisto ok in ne rabimo več, sem videla, da bo očitno to to do smrti.

Lahko se sliši grdo, ampak resnično sem upala, da bomo lahko malo spremenili življenje, šli več naokoli, si več privoščili, sama pa ostanem doma z neko lažjo službo/delom in poskrbim za hišo/otroka. In ker tega ne bo kljub temu, da denar ima, sem se odločila, da želim konkretno spremembo, ki je z njim očitno ne bom doživela.

V vseh letih sva zaslužila dovolj, da sem vedela, da ob ločitvi ne bom obubožala, nekaj sem imela tudi privarčevano in dedovala sem stanovanje v Ljubljani, tako, da sem si močno želela iti živeti v Lj in sedaj sem to lahko uresničila. On o tem ni hotel slišati nič. Ko sem mu povedala, da bi se ločila, je reagiral pričakovano ne burno. Da je čutil, da sem stalno nezadovoljna in naj pač grem. Zahteval je deljeno skrbništvo nad otrokom, kar je tudi dobil. Odločila sva se, da bo do konca OŠ več pri njemu, potem ko bo šel v SŠ, pa bo verjetno več pri meni, ker bo SŠ v Ljubljani.

Ločitev finančno ni bila lahka, saj je močno dokazoval, da je financiral vse on in skušal izplačati čim manj, kar sem mu močno zamerila. Na koncu je videl, da bo bolje, da odneha, ker bo imel na dolgi rok veliko več težav. Preselila sem se v Lj, kjer sedaj nekako doživljam svojo novo pomlad. Menjala sem službo, do nje hodim peš, uživam v centru, končno sem si omislila psa, ki ga prej nismo imeli, ker bi bil kao preveč sam in delal škodo oz. bo dodatno delo. Spoznavam nove ljudi, skratka skušam uživati čim več. Finančno sem seveda precej na slabšem, ampak saj ne rabim dosti. Kolikor sem prve mesece sicer zelo uživala, pa se sedaj vračam v neke tirnice, ki so mi zelo poznane iz življenja v zakonu. Nimam energije skakati okoli vsak dan, niti nimam s kom.

Po drugi strani pa moram reči, da sem začela močno pogrešati prejšnje življenje. Pogovore z njim, izlete, varnost, smisel za humor, kakšen užitek ga je bilo gledati z otrokom, ko sta se igrala, njegove ideje, rešitve, tudi darila. Bil je res ok, a ko bi vsaj pokazal malo več želje in volje do življenja, čustev…eh. Ugotovila sem tudi, da je bil fantastičen v postelji v primerjavi s tem, kar sem dobila do sedaj. Ne vem, v bistvu sem ugotovila, da bi z nekaj izboljšavami lahko rešila zakon in živela veliko lepše kot sedaj. Tudi na otroka je vplivala ločitev zelo slabo, ni razumel zakaj nisva več skupaj, padel je v komunikaciji, šoli, skratka ni preveč ok. Razmišljala sem, da bi mogoče poizkusila nekako urediti boljši odnos, ampak nimam občutka, da bi bivši to želel. Z njegove strani izgleda, kot, da je potegnil črto in ne daje nobenih signalov, da bi želel družino spraviti nazaj skupaj.

Sedaj ko preberem tele litanije izpade vse skupaj čudno in sploh ne vem, če bi objavila. Ampak bom, mogoče pa pride ven kakšna pozitivna ideja.

Najprej cestitke za pogum. Vsakdo ne zmore tega. Mi pa ki smo sli skozi to, vemo kako je. Prihodnost je nedorecena, vse je odprto. Mogoce si se zato sedaj prestrasila. Ljudje najdejo varnost v omejitvah. Tebe je zakon omejeval. Zato si tam bila varna, vendar te je dusilo, da bi zadihala s polnimi pljuci. Sedaj lahko zadihas, po nekaj mesecih, letu pa vidis da nimas omejitev, imas svobodo, kar te strasi..

Jaz mislim, da je najboljse, da sexaprijaznis s samskim zivljenjem in v bjem res uzivas maksimalno. Ko bos cisto neodvisna in zadovoljna (vetjetno boš rabila par let), lahko tudi dobrega partnerja najdes. Po tvojem pisanju sklepam, dasi zelis najti priblizno taksnega cloveka kot sem jaz. Poln strasti,prijazen, pogumen, izobraen, v formi, uspesen, izobrazen, financno ze popolnoma neodvisen, se vedno mlad in poln energije..ampak ce sem cisto odkrit, ce bi se s tako osebo kot ti ujel (strast in ujemanje morata biti neverjetna), bi ti odkrito povedal, da sem za najino druzenje v kolikor ti ob tem tusi uzivas. Nikakor, al ak res nikakor pa ne bi mogeb biti ekskluzivno s tabo v monogamni vezi..ne glede na vse ali karkoli. Razlog pa je da imas ze druzino, nove (z otroci) pa ne mores vec ustvariti..Mialim, da bo tako ve ino moskih razmisljalo, ampak redki ti bodo to povedali. So pa na voljo razni skromni, prijazni fantje in konec koncev tudi locenci z otroki. Predevsem tu lahko isces svojo prihodnost…ampak zna biti, dati bo manjkalo nekaj tega kar ti je manjkalo ze v zakonu… Jaz menim, da je najbolje, da si samska in v tem uzivas, se razvijas in delas tocno to kar si hotela in kar te veseli. Zraven pa bodo vedno kake avanture ce bos hotela. Ko bos res custveno in mentalno stabilna, pa se mogoce tudi kaj resnega nekako razvije. Srecno!!

Mislim, da si storila prav. V zakonu si imela kao navidezno vse, materialno seveda. Ampak čustveno si pa podhranjena. Sama si tudi ne predstavljam živeti skupaj s čustveno hladnim moškim, ni šans.

Problem sedaj vidim v 2 stvareh.

Prva je ta, da si prepričana, kako lahko zelo hitro nekoga novega in boljšega najdeš. Žal ti moram povedat, da zna trajati kar nekaj časa, da naletiš na sebi primernega, čustvenega moškega. Najprej se sprijazni s tem, da obstaja možnost, da ga nikoli ne najdeš.

Druga stvar je ta, da zdaj, ko si odseljena in premišljuješ za nazaj, imam po napisanem sodeč občutek, da razmišljaš samo o pozitivnih plateh, ki jih je imel bivši in te napihuješ ter jim deješ večjo težo kot je potrebno. To opažam, da počne veliko ljudi po razhodu. Če bi bilo vse tako idealno, potem se ne bi razšli, ane? Ampak kar pozabite tiste prave vzroke, zakaj ste se razšli in obujate samo pozitivne stvari kar vas potem spravi v dvom, če ste sprejeli pravo odločitev.To je napaka.