Ločitev. Po eni strani zelo zadovoljna, a po drugi nezadovoljna.
SpelaMon, 10.11.2022 ob 10:00
Mogoče bom izpadla čudno, ampak ne vem kaj naj.
Stara sem 42 in mislim, da izgledam še vedno precej dobro. Do dobrega leta nazaj sem bila poročena z moškim, s katerim sva bila skupaj 17 let. Imava tudi otroka, starega 12 let.
V razmerju je bil finančno veliko močnejši on, zato je tudi vse večje investicije delal sam. Od parcele, hiše, stroškov, dopusti, je plačeval on. Sama sem prispevala po zmožnostih predvsem za hrano in otroka občasno. Avto mi je kupil sicer on, stroške zanj sem plačevala pa jaz. Glede na finančne zmožnosti obeh sva imela urejeno po moje ok.
Skratka teklo nam je čisto ok. Razumela sva se super, on je sicer precej bolj hladna oseba kot jaz in sem pogrešala nekaj več osebnega stika, ampak po drugi strani sem mu 100% zaupala, saj je bil zelo družinski človek, super oče, tudi doma nikoli ni bilo težav z delom, itd.
Šla sva tudi čez kar hude moje zdravstvene težave, ki so nam vzele nekaj let normalnega življenja.
Sama sem zelo načelna in imam rada prav, kar vem, da mu je šlo občasno precej na živce. Na prvi pogled je bil vedno sicer precej “krotek” in neodločen, a ko si presegel meje ali si je nekaj vpičil, je šel z glavo čez zid. Seveda sva imela vzpone in padce a skupno vzeto ne morem reči, da smo se imeli slabo, daleč od tega.
Otrok ga obožuje, kar čisto razumem. Imel je tudi več avtoritete nad njim oz. jo je dosegel lažje kot jaz. Ker je imel več potrpljenja, je tudi težave s šolo/razlago z otrokom delal pretežno on. Res pa je, da mu je tudi popuščal precej več kot jaz.
Jaz sem prevzemala večino kuhanja, pranja, likanja, splošnega pospravljanja, on je delal zunaj, tudi notri pomagal, sesal, itd. Zdravstveno sama ne morem delati določenih stvari in tudi nisem mnenja, da mora žena delati vse.
V glavnem se mi je vedno zdel ena taka “terna”, skoraj idealen mož, ki je skrbel za finance, tudi doma je bil super, nobenih gostiln, ekscesov in podobno. Finančno je imel dokaj drage hobije. Mogoče preveč realen, premalo pozoren, manjkala je tista toplina, ampak glede na njegovo otroštvo se niti ni za čudit, saj tega ni poznal.
Kljub temu sem po 40. letu, ko je tudi otrok bil že večji, nekako začela čutit, da vse skupaj ni to, kar sem včasih upala, da bi bilo. Manjkal mi je tisti žar, življenje, potovanja, čustva, nevarnost, skratka vse mi je bilo monotono, služba me je ubijala, doma dolgčas…mah niti ne vem. Dokončno mi je prebilo pa po tem, ko je dobil konkretno dediščino. Računala sem, da bo s tem denarjem mogoče zadihati, doma urediti neko pomoč, več potovati in predvsem, da bom lahko delala nekaj drugega, saj me služba resnično ubija, ni pa zaslužil dovolj, da bi bila lahko jaz doma oz. šlo bi, ne bi bilo pa toliko udobja. Z dediščino bi si to lahko privoščili. Mislim, da bi bolje živeli vsi.
Odločil se je, da bo celotno dediščino več ali manj naložil in se je ne bomo dotikali razen malenkosti za izboljšavo hiše (ogrevanje, sončna,..). Ko sem videla, da resno misli in, da je mnenja, da nam je čisto ok in ne rabimo več, sem videla, da bo očitno to to do smrti.
Lahko se sliši grdo, ampak resnično sem upala, da bomo lahko malo spremenili življenje, šli več naokoli, si več privoščili, sama pa ostanem doma z neko lažjo službo/delom in poskrbim za hišo/otroka. In ker tega ne bo kljub temu, da denar ima, sem se odločila, da želim konkretno spremembo, ki je z njim očitno ne bom doživela.
V vseh letih sva zaslužila dovolj, da sem vedela, da ob ločitvi ne bom obubožala, nekaj sem imela tudi privarčevano in dedovala sem stanovanje v Ljubljani, tako, da sem si močno želela iti živeti v Lj in sedaj sem to lahko uresničila. On o tem ni hotel slišati nič. Ko sem mu povedala, da bi se ločila, je reagiral pričakovano ne burno. Da je čutil, da sem stalno nezadovoljna in naj pač grem. Zahteval je deljeno skrbništvo nad otrokom, kar je tudi dobil. Odločila sva se, da bo do konca OŠ več pri njemu, potem ko bo šel v SŠ, pa bo verjetno več pri meni, ker bo SŠ v Ljubljani.
Ločitev finančno ni bila lahka, saj je močno dokazoval, da je financiral vse on in skušal izplačati čim manj, kar sem mu močno zamerila. Na koncu je videl, da bo bolje, da odneha, ker bo imel na dolgi rok veliko več težav. Preselila sem se v Lj, kjer sedaj nekako doživljam svojo novo pomlad. Menjala sem službo, do nje hodim peš, uživam v centru, končno sem si omislila psa, ki ga prej nismo imeli, ker bi bil kao preveč sam in delal škodo oz. bo dodatno delo. Spoznavam nove ljudi, skratka skušam uživati čim več. Finančno sem seveda precej na slabšem, ampak saj ne rabim dosti. Kolikor sem prve mesece sicer zelo uživala, pa se sedaj vračam v neke tirnice, ki so mi zelo poznane iz življenja v zakonu. Nimam energije skakati okoli vsak dan, niti nimam s kom.
Po drugi strani pa moram reči, da sem začela močno pogrešati prejšnje življenje. Pogovore z njim, izlete, varnost, smisel za humor, kakšen užitek ga je bilo gledati z otrokom, ko sta se igrala, njegove ideje, rešitve, tudi darila. Bil je res ok, a ko bi vsaj pokazal malo več želje in volje do življenja, čustev…eh. Ugotovila sem tudi, da je bil fantastičen v postelji v primerjavi s tem, kar sem dobila do sedaj. Ne vem, v bistvu sem ugotovila, da bi z nekaj izboljšavami lahko rešila zakon in živela veliko lepše kot sedaj. Tudi na otroka je vplivala ločitev zelo slabo, ni razumel zakaj nisva več skupaj, padel je v komunikaciji, šoli, skratka ni preveč ok. Razmišljala sem, da bi mogoče poizkusila nekako urediti boljši odnos, ampak nimam občutka, da bi bivši to želel. Z njegove strani izgleda, kot, da je potegnil črto in ne daje nobenih signalov, da bi želel družino spraviti nazaj skupaj.
Sedaj ko preberem tele litanije izpade vse skupaj čudno in sploh ne vem, če bi objavila. Ampak bom, mogoče pa pride ven kakšna pozitivna ideja.
Dejansko sem sel cez podobno zgodbo, 13let zakona, otrok, stanovanje … Ceprav sem bil pozoren, delal dve sluzbe (bila je doma), morje, hobiji, klasika pac..je zacela hoditi ven ter postala vedno bolj odtujena. Pocutil sem se osamljenega čeprav sem imel ,,kao,, druzino. To mi je bila hkrati moč, da sem jo zapustil. Vesel sem da je otrok to tako lepo sprejel, ceprav je meni bilo par mesecev res hudo.
Zato ti svetujem draga gospodična, da vstrajaj v svoji odločitvi in se hkrati bori. Bori za boljso sluzbo, bori, da bo otrok imel tvojo pozornost ter najdi spet sebe. In ne isci ljubezni. Naj pride spontano🕺🎉🕺
M.
Bfmlinarka, 10.11.2022 ob 13:14
Te razumem. Imam podobno vse, razrn njegove duše, čustev. Kdor ne živi s takim človekom, si tega ne more predstavljati. Biti manj osamljen sam, kot z njim.
Naredila si korak, sedaj vztrajaj. On se spremenil ne bo,verjetno niti ne dojame, česa tebi primanjkuje.
Mi je pa zanimivo, da hitro iščeš nadomestek. Če bi jaz naredila ta korak, si ne bi (vsaj na začetku) želela
Osamljenost je odziv telesa, ki ti govori, da nekaj spremeniš. Če ne mores biti srečna v zvezi in nimas posornosti se pogovori z njim. Če mu je do druzine in do tebe….te bo poslušal in se počasi, s tvojo ljubeznijo in pozornostjo tudi spremenil.
Poglobit zvezo z pogovorom ni dovolj…tako kot ni dovolj zamenjat zračnico na kolesu, ki ga ne uporabljas.
anonimno871, 10.11.2022 ob 14:04
Marinka321, 10.11.2022 ob 13:59
mi, 10.11.2022 ob 13:53
no, jaz imam podobno situacijo, sem tudi večkrat razmišlajala, da bi šla. Pri nama je problem to, da on bi delal samo za službo. Imamo veliko denarja, komot bi pri hiši marsikaj prenovili, kupili novo, ampak on ne bi, ker nima časa, drug pa ne bo delal. NA potovanja hodimo, vsaj to. Večkrat se skregava, ker on hoče imeti vedno svoj prav, tudi če nima in potem je užaljen kot majhen otrok, pa drugače inteligenten in izobražen človek. Kar se tiče pogovorov, čustev, nula. Ne pogovarja se, prav ne ve, kaj bi rekel, razen specifčne teme zanj in šport. Čustva, ni šanse, nikoli mi ni rekel, da me ima rad ali kar koli v tej smeri, to ni na njegovem repertoarju.DO otrok je OK, ampak vseeno premalo časa in tudi tu opažam,d a se ne pogovarjajo. Če potegnem črto, finančno smo super, hodimo na dopuste, dober avto..Drugače pa mene ta klima ubija, počasi mi gre že vse na živce, tud ko je, ga skoraj ne morem poslušat, kako cmoklja itd..Kar me dodatno jezi, da sem ga že parkrat ujela na laži, ne vem zakaj, ampak mi ne da miru.
Torej razmišljam o odhodu, po drugi strani pa tako kot ti, mislim, da potem se bom obešala na dobre trenutke in hotela nazaj. FInančno komot grem, imam plačo, nepremičnino in tudi moji precej premožni..AMpak občutek imam, da bom pogrešala tiste redke super trenutke splloh na kakem potovanju, pa seveda zaradi otrok, tega jim ne rada naredila.
To traja že par let.
Po drugi strani bi enako jamrale, če bi bil tip sicer ljubeč, ampak bi stikali mesec z mesecem, nikamor šli, itd.
Možje, ki so uspešni v poslih, morajo biti kamniti, iti preko marsičesa, da so uspeli, hladni, nepremični. Ne moreš pričakovat, da bo tak doma dosti drugačen. Je pa opcija, da ga počasi prevzgojiš, ampak za to rabiš živce, potrpljenje in veliko prijaznosti in razumevanja. Kar pa moderne ženske nimajo niti približno dovolj.
Podpis
Podpis
Zgodba luknjasta kot sir Emmenthal. Sicer je rdeča nit denar in vsaj to si povedala po pravici. Rada bi ga nazaj, lahko bi napisala tako. Pojdi k njemu, zjoči se, zlaži se da ga ljubiš in pogrešaš, da je otrok ubogi, da si želiš spet svojo družino nazaj. Potem pa se pomeni sama s sabo in uživaj v drobtinicah njegovega denarja in dediščine. Kar je več, kot imaš zdaj. Obljubi mu, da boš bolj zadovoljna in hvaležna.
Se popolnoma strinjam. Konec koncev kot je napisala je bol k ne za vse skrbel on…..z sesanjem in pospravljanje. In ti se prtozujs…..kva je stabo narobe ženska. Ti bi lažje dela…..resno….bod vesela fa ga maš….jst mam 3 otroke (stari 16,15 in 4)…..v zadnjih 3 letih 11 operacij za sabo…..hodm v službo ki ni idealna je pa placana…..in moza ki je res pridn….predan….in tud v hiši marsikej naredi….pa si nemormo prvosct potovanj pa nevem cesa se vse….. ampak smo srecni …. zadovoljni stem kar mamo…..in ja noben moski si ne zasluz take butare kokr si ti….in tud mi zenske ne da teke razvajenke mecete slabo luc na vse zenske
No sedaj vidiš da je problem bil in je v tebi in ne možu. On je kakršen je. Na svoj način je svoji družini omogočal vse in dal kolikor je mogel in znal (glede na to, da praviš da topline kot otrok ni bil deležen). Pri vsem tem je dobil nergajočo ženo, ki ji nikakor in nič ni bilo dovolj.
Ti po drugi strani si od njega hotela tisto, kar bi morala iskati in rešiti pri sebi. Praznino ne zapolni človek ampak ti sam. Zadovoljstvo iščeš pri sebi in neodvisno od drugih.
Nad zakonom si v resnici obupala ti in ne on. On je dajal do svoje meje, tebi ni bilo dovolj, ker si čutila praznino v sebi. Ta praznina je sedaj udarila naprej. Sedaj si dejansko pri točki, ko boš začela delati na pravih stvareh – ugotovila kako sama zapolniti praznino, kako iskati zadovoljstvo drugje in ne v denarju. Ko boš to osvojila potem boš zmagala.
O tem, da pa si želela zapravljati njegovo dediščino, pa sploh ne bi. Meni je to daleč od dopustnega.
Meni se zdiš ti bolj hladna, preračunljiva in čustveno nezrela. On je poskrbel za družino, kri njegove krvi očitno brezpogojno ljubi, saj praviš da je z njim delal za šolo, se igral, je dober oče. Ti pa si računala kako bi na lahko prišla skozi, za kar bi celo morala še biti nagrajena. Pa nergala si mu in še hotela imeti prav. Njegovo dediščino bi sfrčkala. Zakaj pa tvojega stanovanja v Ljubljani nisi prodala in kupila abonma za križarjenja? Pa sina si pustila in se preselila? Pa še celo “verjetno” bo SŠ v Ljubljani? Če ne bo, pa pač ne bo? Ti si sploh kdaj imela rada tega moža in še boljše vprašanje – si ti sploh kdaj imela rada vajinega otroka? Iz cele jare kače ven skače samo “jaz, jaz, jaz, meni, mene, jaz”.
Pa tip poleg vsega še opravlja gospodinjska dela. A je zdaj samski? Hitro povej kje ga najdemo.
KrudelijaDeMon, 11.11.2022 ob 12:08
Meni se zdiš ti bolj hladna, preračunljiva in čustveno nezrela. On je poskrbel za družino, kri njegove krvi očitno brezpogojno ljubi, saj praviš da je z njim delal za šolo, se igral, je dober oče. Ti pa si računala kako bi na lahko prišla skozi, za kar bi celo morala še biti nagrajena. Pa nergala si mu in še hotela imeti prav. Njegovo dediščino bi sfrčkala. Zakaj pa tvojega stanovanja v Ljubljani nisi prodala in kupila abonma za križarjenja? Pa sina si pustila in se preselila? Pa še celo “verjetno” bo SŠ v Ljubljani? Če ne bo, pa pač ne bo? Ti si sploh kdaj imela rada tega moža in še boljše vprašanje – si ti sploh kdaj imela rada vajinega otroka? Iz cele jare kače ven skače samo “jaz, jaz, jaz, meni, mene, jaz”.
Pa tip poleg vsega še opravlja gospodinjska dela. A je zdaj samski? Hitro povej kje ga najdemo.
najdeš ga v glavi uporabnika psihiatrične klinike.
stara tetka, 11.11.2022 ob 21:06
Zgodba je izmišljena. Nihče se ne loči kar tako, brez zveze, zato, ker je mož premalo topel in prijazen in ker ni za potovanja. Ljudje se ločijo zaradi velikih problemov in nepremostljivih razlik, ko je življenje v dvoje popolnoma nevzdržno.
Vi pa avtorici pišete dolge odgovore!
no ja. V resnici se večina žensk loči zaradi prešuštva, čemur sledijo ravno ti razlogi, ki so podani. Pri moških je menda glavni razlog, da sprožijo ločitev, občutek, da karkoli naredijo, ni zanjo dovolj dobro.
Ali je bivši res bil tako dober, kot ga zdaj opisuješ? Ali si pa ti dvolična in čustveno nezrela? In ali si res domišljaš, da je v zakonu partnerjev denar tvoja lastnina? V skupnem odnosu/zakonu ni ne partner in ne njegov denar tvoja lastnina, še manj, da je drugi odgovoren za tvojo srečo! Če je večina stvari ok, si je za določen manjko treba najti lastne interesne dejavnosti ali hobije, da zapolniš luknjo…, saj nikjer na svetu ni čisto vse prav in zadovoljivo.
Ko človek prebere tvoje pisanje, je kar malo zmeden. Pišeš v vseh “oblikah”, npr. da je ves čas večino stvari ON financiral, potem pa, da si mislila, da ločitev ne bo finančno težka…, saj sta tekom let OBA (?) zaslužila… (če je v vseh letih on največ doprinesel, je potem čisto normalno, da on ob ločitvi ne bo popustil…). Ali ne znaš napisati/videti resnice, ali pa si dvolična. Vprašanje tudi kakšno toplino in čustva potrebuješ, če ti ni bil dovolj njegov humor, skrb za družino, pomoč, darila ipd. Mogoče nisi dovolj natančno opisala situacij, mogoče zdaj vidiš za nazaj vse lepše, kot je pa bilo (npr. darilo samo za rojstni dan ali Božič), kar je naravno v večini ljudeh, ko v obdobju osamljenosti gledajo nazaj. Bi bilo sigurno drugače, če bi v tem letu našla svojo sorodno dušo (kar moraš vedeti, da je tekom življenja dano malemu procentu ljudi) in bi se zato zdaj počutila izpopolnjeno ter posledično ne bi obžalovala… Ampak spet je vprašanje kaj bi tebe izpopolnilo. Splošna resnica je, da bi moral vsak vse to poiskati v sebi (tukaj te po mojem čaka še veliko dela na sebi in še to, če ti bo sploh uspelo, saj tudi to, da ljudje delajo na sebi, ni dano vsakemu: eni umrejo takšni, kot so bili celo življenje, nedozoreli oz. brez osebne rasti…), ker edino tako lahko potem nudi tudi drugim…
Po moje te bo samski stan ubijal, ker pišeš, da rabiš čustva, toplino… (to sama sebi očitno ne znaš dati), kar bi ti naj dajal partner. In glede na tvoje pisanje (torej tvoj karakter in potrebe) tudi primernega partnerja ne boš mogla hitro najti (ne vem ali si mislila, da dobri/primerni tipi čakajo na “vsakem vogalu”? ; na vsakem vogalu najdeš samo drek), če ga sploh boš kdaj. Vse to bi morala razmišljati prej, preden si naredila odločilni korak. A nisi imela nobene prijateljice (ali mamo), da bi svoja razmišljanja in občutke konkretno predebatirala še pravi čas? Lahko bi tudi šla na posvet h kakšni strokovni osebi… Že tu se vidi tvoja nedozorelost (in to pri takšnih letih), saj četudi nimaš nikogar drugega, se najdejo načini, da še pravi čas ugotoviš kje te dejansko “čevelj žuli”, ne pa da to pričneš ugotavljati, ko že imaš več ran…
Dvomim, da bi tebi lahko pomagala kakšna tuja pozitivna ideja. Po moje rabiš življenjske izkušnje, ki jih mogoče do zakona sploh nisi imela in se ti je tudi zato zdelo prve mesece samskega stanu kot doživljanje pomladi… In si zato tudi “brez priprav” naredila takšen (obžalovanja vreden) korak. Kar je pa še bolj zanimivo (ali tragično), je pa to, da očitno nimaš v sebi toliko materinskega čuta, da se ne bi podala na svojo pot že zaradi otroka (v takšni vezah, kjer ne gre za alkohol ali pretepanje, večina mam počaka, da je otrok vsaj polnoleten in gre šele takrat iskati samo sebe…). Zdaj si pač s svojim ravnanjem naredila prtljago/nahrbtnik svojega otroka še težji, kot bi bil sicer (kar na žalost dela dosti ali vedno več staršev, potem se pa vsi čudimo v kakšne “nenormalne” osebe odrastejo otroci in da je na svetu v ljudeh vse manj cenjenih vrlin, pa vse več nezrelih in egoističnih oseb). Mogoče tudi tebi v otroštvu starši niso dali to, kar bi morali in kar je bistveno (kar sicer pišeš za bivšega glede topline…), zdaj si pa sama naredila isto svojemu otroku (ja, saj, take zadeve se na žalost vlečejo kot rdeča nit iz roda v rod).
Sicer je bilo na tvoje pisanje že dovolj komentarjev, takšnih in drugačnih, povedanega že dovolj, pa tudi soditi in deliti nasvete je vsakemu lahko, težje je zadeve spraviti v red na domačem pragu, zato v mojem pisanju kakšnega nasveta ne boš našla. Našla boš kvečjemu kaj takšnega, da se boš zamislila sama nad sabo, ker te očitno zdaj čaka kar težka pot. Mogoče boš napela vse sile v povratek k bivšemu. Če ti bo uspelo, dvomim, da bo to to, če v 17-ih letih tega nisi začutila (ker on se zaradi tebe ne bo spremenil niti tega ne moreš zahtevati; spremeniš lahko samo sama sebe, pa še to je vprašanje, če ti bo uspelo…). Če boš pa ostala sama in se boš maksimalno potrudila – delala na sebi, boš pa mogoče nagrajena, sicer ne.
Četudi je morebiti zgodba izmišljena, bo vso to razglabljanje mogoče komu drugemu v pomoč, ker je veliko ljudi (preveč), ki leta in leta iščejo sami sebe in svojo srečo (lovijo svoj neizraščen rep) ter na račun svoje nesreče še druge potegnejo za sabo, jim škodijo ali pa jih pohodijo…
Vso srečo.