Mogoče bom izpadla čudno, ampak ne vem kaj naj.

Stara sem 42 in mislim, da izgledam še vedno precej dobro. Do dobrega leta nazaj sem bila poročena z moškim, s katerim sva bila skupaj 17 let. Imava tudi otroka, starega 12 let.

V razmerju je bil finančno veliko močnejši on, zato je tudi vse večje investicije delal sam. Od parcele, hiše, stroškov, dopusti, je plačeval  on. Sama sem prispevala po zmožnostih predvsem za hrano in otroka občasno. Avto mi je kupil sicer on, stroške zanj sem plačevala pa jaz. Glede na finančne zmožnosti obeh sva imela urejeno po moje ok.

Skratka teklo nam je čisto ok. Razumela sva se super, on je sicer precej bolj hladna oseba kot jaz in sem pogrešala nekaj več osebnega stika, ampak po drugi strani sem mu 100% zaupala, saj je bil zelo družinski človek, super oče, tudi doma nikoli ni bilo težav z delom, itd.

Šla sva tudi čez kar hude moje zdravstvene težave, ki so nam vzele nekaj let normalnega življenja.

Sama sem zelo načelna in imam rada prav, kar vem, da mu je šlo občasno precej na živce. Na prvi pogled je bil vedno sicer precej “krotek” in neodločen, a ko si presegel meje ali si je nekaj vpičil, je šel z glavo čez zid. Seveda sva imela vzpone in padce a skupno vzeto ne morem reči, da smo se imeli slabo, daleč od tega.

Otrok ga obožuje, kar čisto razumem. Imel je tudi več avtoritete nad njim oz. jo je dosegel lažje kot jaz. Ker je imel več potrpljenja, je tudi težave s šolo/razlago z otrokom delal pretežno on. Res pa je, da mu je tudi popuščal precej več kot jaz.

Jaz sem prevzemala večino kuhanja, pranja, likanja, splošnega pospravljanja, on je delal zunaj, tudi notri pomagal, sesal, itd. Zdravstveno sama ne morem delati določenih stvari in tudi nisem mnenja, da mora žena delati vse.

V glavnem se mi je vedno zdel ena taka “terna”, skoraj idealen mož, ki je skrbel za finance, tudi doma je bil super, nobenih gostiln, ekscesov in podobno. Finančno je imel dokaj drage hobije. Mogoče preveč realen, premalo pozoren, manjkala je tista toplina, ampak glede na njegovo otroštvo se niti ni za čudit, saj tega ni poznal.

Kljub temu sem po 40. letu, ko je tudi otrok bil že večji, nekako začela čutit, da vse skupaj ni to, kar sem včasih upala, da bi bilo. Manjkal mi je tisti žar, življenje, potovanja, čustva, nevarnost, skratka vse mi je bilo monotono, služba me je ubijala, doma dolgčas…mah niti ne vem. Dokončno mi je prebilo pa po tem, ko je dobil konkretno dediščino. Računala sem, da bo s tem denarjem mogoče zadihati, doma urediti neko pomoč, več potovati in predvsem, da bom lahko delala nekaj drugega, saj me služba resnično ubija, ni pa zaslužil dovolj, da bi bila lahko jaz doma oz. šlo bi, ne bi bilo pa toliko udobja. Z dediščino bi si to lahko privoščili. Mislim, da bi bolje živeli vsi.

Odločil se je, da bo celotno dediščino več ali manj naložil in se je ne bomo dotikali razen malenkosti za izboljšavo hiše (ogrevanje, sončna,..). Ko sem videla, da resno misli in, da je mnenja, da nam je čisto ok in ne rabimo več, sem videla, da bo očitno to to do smrti.

Lahko se sliši grdo, ampak resnično sem upala, da bomo lahko malo spremenili življenje, šli več naokoli, si več privoščili, sama pa ostanem doma z neko lažjo službo/delom in poskrbim za hišo/otroka. In ker tega ne bo kljub temu, da denar ima, sem se odločila, da želim konkretno spremembo, ki je z njim očitno ne bom doživela.

V vseh letih sva zaslužila dovolj, da sem vedela, da ob ločitvi ne bom obubožala, nekaj sem imela tudi privarčevano in dedovala sem stanovanje v Ljubljani, tako, da sem si močno želela iti živeti v Lj in sedaj sem to lahko uresničila. On o tem ni hotel slišati nič. Ko sem mu povedala, da bi se ločila, je reagiral pričakovano ne burno. Da je čutil, da sem stalno nezadovoljna in naj pač grem. Zahteval je deljeno skrbništvo nad otrokom, kar je tudi dobil. Odločila sva se, da bo do konca OŠ več pri njemu, potem ko bo šel v SŠ, pa bo verjetno več pri meni, ker bo SŠ v Ljubljani.

Ločitev finančno ni bila lahka, saj je močno dokazoval, da je financiral vse on in skušal izplačati čim manj, kar sem mu močno zamerila. Na koncu je videl, da bo bolje, da odneha, ker bo imel na dolgi rok veliko več težav. Preselila sem se v Lj, kjer sedaj nekako doživljam svojo novo pomlad. Menjala sem službo, do nje hodim peš, uživam v centru, končno sem si omislila psa, ki ga prej nismo imeli, ker bi bil kao preveč sam in delal škodo oz. bo dodatno delo. Spoznavam nove ljudi, skratka skušam uživati čim več. Finančno sem seveda precej na slabšem, ampak saj ne rabim dosti. Kolikor sem prve mesece sicer zelo uživala, pa se sedaj vračam v neke tirnice, ki so mi zelo poznane iz življenja v zakonu. Nimam energije skakati okoli vsak dan, niti nimam s kom.

Po drugi strani pa moram reči, da sem začela močno pogrešati prejšnje življenje. Pogovore z njim, izlete, varnost, smisel za humor, kakšen užitek ga je bilo gledati z otrokom, ko sta se igrala, njegove ideje, rešitve, tudi darila. Bil je res ok, a ko bi vsaj pokazal malo več želje in volje do življenja, čustev…eh. Ugotovila sem tudi, da je bil fantastičen v postelji v primerjavi s tem, kar sem dobila do sedaj. Ne vem, v bistvu sem ugotovila, da bi z nekaj izboljšavami lahko rešila zakon in živela veliko lepše kot sedaj. Tudi na otroka je vplivala ločitev zelo slabo, ni razumel zakaj nisva več skupaj, padel je v komunikaciji, šoli, skratka ni preveč ok. Razmišljala sem, da bi mogoče poizkusila nekako urediti boljši odnos, ampak nimam občutka, da bi bivši to želel. Z njegove strani izgleda, kot, da je potegnil črto in ne daje nobenih signalov, da bi želel družino spraviti nazaj skupaj.

Sedaj ko preberem tele litanije izpade vse skupaj čudno in sploh ne vem, če bi objavila. Ampak bom, mogoče pa pride ven kakšna pozitivna ideja.

@Portret45

Nah… Meni se zdi zgodba pristna, ker je bila mati mojih otrok na enaki poti, poznam pa še dva taka primera.

Vic je v tem, da se ženska z leti naveliča moža, še posebej se to rado zgodi takrat, ko otroci dosežejo dober nivo samostojnosti (pri 8-12 let starosti) in ji z ramen pade breme skrbi za otroke.

očitno si ga bodo vsi monovski reveži ta deževni četrtek drkali na tole izmišljeno zgodbico. Sprijaznite se že z dejstvom, da večina odraslih žensk ni finančno odvisna od možev. Tiste golddigerke, ki izberejo prvega moža zaradi denarja, pa ponavadi naslednjega dobijo še bogatejšega (glej Moniko Jelinčič…..).

Jaz te pa razumem, imam skoraj identično situacijo in ja, po 15ih letih sem žejna čustev, ker iz njegove strani jih ni, vse je razumsko, nikoli občutka da je ljubosumen, da bi kdaj se kaj potrudil zame, kar ve da imam rada, me prenesetil, pač malo pozornosti. Enako kot pri tebi. Tudi to,da te je tako zlahka spustil, da se ni nič vprašal zakaj si nezadovoljna, ….za odnos sta potrebna oba, pri vama si se pa trudila samo ti ohranjati čustveno bližino, z leti se utrudiš samo dajati, dozoriš in si želiš tudi dobiti kaj nazaj, tisti občutek, da nekomu nekaj pomeniš, da veš da se bo potrudil zate. Je varen, stabilen, ampak čustva so mu nevarna, vprašanje kaj bi bilo spodaj, če bi se odprl….jaz mislim, da bi odkrila, da se počuti manjvrednega, nevrednega, boji se biti to kar res je in zato je raje na varni distanci in tako je imel tudi tebe.

Jaz mislim, da pojdi naprej, lahko da se nekaj let ne boš spoznala boljšega partnerja, lahko nikoli, lahko pa jutri, ampak najpomembnejše je, da v drugih ne iščeš tistega kar pogrešaš ampak si sama sebi to daš.

Zakaj bi bila tema izmišljena? V Sloveniji je 80% kokoši, ki po parih letih zakona  čutijo več “metuljčkov” v trebuhu… In se potem gonijo naokoli, kriv je pa vedno partner 😡

Ja žal je tako, se jim dogaja – ženskam. Škoda je samo, ko po letu, dveh pogruntajo da so storile napako, a vrnitve ni. Škoda je otrok, oni so žrtev. Neumnost njihovih mamic, ki imajo občutek, da zamujajo vso lepoto življenja…. Kaj je lepšega kot videti srečne otroke… Fak sistem in španske nadaljevanke. Zrežirana revščina in obup, tegobe malega človeka. Ljudje pamet v glavo, če ni že prepozno. Ja pa komunikacija med parom, bodimo strpni in razum naj prevlada.