locitev se sama ne vem
Ko si z nekom, ga sprejemaš takega kot je. Vsi smo mešanica dobrega in malo manj dobrega ali slabega. To je tisto zaradi česar smo MI. Zdaj pa ali lahko živiš z vsem ali ne. Ljudje se ne spremenimo. Lahko spreminjamo navade in naše odzive in poglede skozi izkušnje, ki jih doživimo.[/quote]
Ah ni res, če je pravi pristop in pravi argumenti se vsak človek spremeni.
Meni se tudi zdi, da imas vsega prevec in predvsem prevec casa. Za prevec casa je locitev dobro zdravilo. Ko se ti obesijo vsi stroski na samo eno placo in ko se obesi vse delo na samo enega, naenkrat ni vec casa za neumnosti.
Se vedno pa ne bo nikogar, ki bi s tabo klepetal na sprehodu in nobenega zgovornega v druzbi. Torej bos pridobila – kaj?
Bodi najprej iskrena do sebe. Da si nesrečna zaradi temperamenta osebe, ki si jo sama izbrala in te toliko časa ni motil, je bolj slabo prepričljiv razlog za nesrečo. Še več, če temu dejansko sama verjameš, bi bilo na mestu vprašanje, zakaj si postala nestabilna in dovoliš, da si naenkrat nesrečna zaradi že dolgo poznanega dejstva. Ne bom ti svetovala, da se loči ali pa da vztrajaj, ker enostavno še sama ne veš, kaj in zakaj čutiš. Delaj na sebi, da boš sploh ugotovila, kaj se s tabo dogaja. Karkoli narediš brez razumevanja svojega čustvovanja je potencialno dejanje obžalovanja. Tega pa verjetno ne želiš, ne?
Glej stare babe pac nimajo nekih moznosti.. ja, pri locencih z deljenim skrbnistvom po moznosti brez sluzbe itd.. sigurno na boljsem kot si zdaj ne bos, lahko te vse frendice prepricujejo kk svobodne so ker so samske, verjemi mi da ni tk..
Ti mogoc vidis pri drugih parih kk so popolni, sam v resnici vidis igro za druge.. vsak ima neki kar ni glih pozitivno..
Tvoj si bo pa verjemi mi v roku enga leta naso novo, ki ga bo cenla in ga ne bo nikoli vec spistila iz rok in jo bosta tudi otroka vzljubila in bosta srecno zivela do konca svojih dni ti pa bos pomojem do konca se tolkla po glavi zakaj.. zapomni si eno pravilo, ne verjet samskim kolegicam.
V moza pa se sigurno lahko se enkrat zaljubis.. mu kdaj priredis seksi vecer, ga kdaj kar tako za diber dan zadovoljis, ali pa se mu naskrivaj nastavis odzadaj naga da te vidi, itd… slisi se smesno ampak res deluje…moz srecen, napaljen, ti napaljena ker vidis kako je on napaljen na tebe itd.. potrudit se je treba ne sam jamrat pa razmislat kk bi lahk bi bols
Pa kako on nic ne naredi itd
Na neki točki itak ugotoviš, da se ne moreš vse življenje šlepat na nekoga drugega. A si ti tako dolgočasen človek, da mora biti tvoj partner nujno duhovit in zabaven? A te njegov značaj sili v to, da nimaš lastnega življenja, hobijev, prijateljev, ki bi te izpolnjevali? Če je samo to, kar si napisala zgoraj, jaz ne bi jemala otrokoma družine. Nikakor nisem zagovornica ostati skupaj za vsako ceno, ker sem sama predolgo vztrajala v gnilem zakonu zaradi otrok, ampak pri tebi vidim samo to, da te ta zveza ne izpolnjuje. Če postaviš na tehtnico tvojo potrebo po neki bolj energični osebi in na drugi strani občutek varnosti in stabilnosti tvojih otrok … po mojem bi morala biti najprej mama. Če nisi, bi bilo mogoče res bolje, da oče dobi skrbništvo. Saj praviš, da ga otroka obožujeta. Tebe verjetno ne bosta več.
Človek je zaprte narave in se ne znajde v družbi?
Jaz sem tudi taka. Nikoli nisem pomislila, da bi me partner zapustil zaradi tega razloga. Jaz sem si predstavljala, da partnerja (za katerega si se odločil) zapustiš, če je do tebe nesramen, nespoštljiv, žaljiv….
Sej zveza lahko umre, ampak da pa nekoga zapustiš, ker se ne znajde v družbi… In je od vedno tak.
Mogoče bi pa moral on zapustiti tebe.
Matr….
ste eni žleht,kar neki pametujete,nabijate,pa večina najbrz niti sami nimate doma porihtano kot bi si želeli-e.
Čist prav je,če si partner želi od partnerja vsestransko razumevanje,predajanje kajti le tako lahko tudi sam funkcionira tako kot si želi sam in vsi njegovi.
Vsi tisti,ki menite,da je lahko neka (z)veza tudi brez medsebojne nežnosti,predajanja,prilagajanja,funkcioniranja tudi v javosti,uspešna…še 1x NABIJATE….
V bistvu nam gre dobro. Ker smo realni, ker se zavedamo, da v zakonu tudi daješ in ne samo jemlješ in ker ko pridejo otroci, se je treba za družino potruditi. Nezrela 40 + letnica, ki bi kar nekaj drugačnega, pa niti ne ve sama, pa jo moti, pa je ne moti…potem bo pa čez 3 mesece iskala drugega in perfect love…
Mislim, da ona nabija…
V bistvu nam gre dobro. Ker smo realni, ker se zavedamo, da v zakonu tudi daješ in ne samo jemlješ in ker ko pridejo otroci, se je treba za družino potruditi. Nezrela 40 + letnica, ki bi kar nekaj drugačnega, pa niti ne ve sama, pa jo moti, pa je ne moti…potem bo pa čez 3 mesece iskala drugega in perfect love…
Mislim, da ona nabija…[/quote]
jaz pa mislim,da nam ni lahko ne tako in ne tako.
Tudi zaj…drzava je precej kriva za nezadovolj(e)nost teh in onih in nas!!!
Mi pa tudi večkrat ne vemo kaj bi sploh radi in kaj ne.Taka je resnica(na kratko)…
Ne vem zakaj se nekateri ne ločijo samo zaradi otrok? Resno mislite, da so vsi otroci čisto nesrečni, če se starša ločita? Sploh ne. Nekateri pravijo “je tako vsaj mir med njima, se vsaj ne kregata več, se vsaj grdo ne gledata,…”. V srednji šoli sem imela dva sošolca katerih starši so se ločili. Noben od njiju se nad tem ni nič pritoževal. Nekaterim je to celo boljše.
A ti bi se ločila samo zato, ker je tvoj mož (partner) bolj tih, bolj malo govori in se ne znajde v družbi? Verjemi, če bi imela doma eno gobezdalo, ki bi non stop drgnil in ti še v družbi delal sramoto z neprestanim blebetanjem, vulgarnim govorjenjem in po možnosti s prostaškimi vici, bi se ga še prej naveličala.
Ljudje smo taki in drugačni. Kot razberem, on ni slab človek, verjetno te ima tudi rad in te spoštuje. Rad ima tudi otroke. Ni alkoholik, te ne vara, ni nasilen, je delaven… A ti nimaš nobene napake, misliš, da njega pri tebi nič ne moti?
Temeljito premisli, kaj si sploh želiš. Dobro premisli, preden skuhaš kakšno neumnost. Le kaj misliš, da bi ti prinesla ločitev? V prvi vrsti osamljenost, zagrenjenost, več dela, več stroškov…Verjemi, malo je moških, ki so nekaj vredni, še posebej, ko gredo čez 40. Ločenci, nekaj vdovcev in pa čudaki in razvajeni mamini sinčki.
Oba se potrudita za zakon. Življenje ni potica, ni pravljica in verjemi, zakonci, ki so dolga leta poročeni in živijo v sožitju, niso večno zaljubljeni sto na uro. So pa zreli, odgovorni, imajo se radi in se spoštujejo. Srečno.
Nihče ob poroki ne razmišlja, da bo odnos čez pet, deset, celo dvajset let tako uničen ali nesrečen, da bo prišla v poštev ločitev. Večina stopi v poroko z upanjem in navdušenjem, odločno, da bo to zakon, ki traja. Toda zakon je pogosto težka in naporna naloga in ni vodnika ali načrta, da bi bilo to potovanje lažje. Nekateri pari uspejo krmariti, drugim se zatakne in ne morejo napredovati.
Kot mediatorka in svetovalka od strank pogosto slišim prav to: »Kako sem lahko prepričan/-a?« Pričakujejo nek seznam jasnih smernic, ki jim bodo pomagale odločiti se, ali za razvezo ali za vztrajanje. Mnogi so me prosili, naj jim povem odkrito, ali mislim, da obstaja upanje za njihovo zakonsko zvezo, ali je čas, da gredo vsak svojo pot.
Moj odgovor je: »Ločitev je osebna odločitev in samo vi lahko veste, kaj je prav za vas.«
Predlagam pa (razen če ste v fizični nevarnosti in je potrebno takoj zapustiti odnos), da pritisnete gumb za pavzo in premislite o naslednjih vprašanjih:
1. Ali hočem ločitev ali pa mogoče želim izboljšati zakonsko zvezo z osebo, ki sem jo izbrala?
2. Ali sem poiskala kakovostno pomoč? In sem po moje vse naredila? Sem pripravljena, da poiščem pomoč?
3. Ali sem resno pogledala in premislila svojo vlogo v zakonskih težavah?
4. Ali je bila moja poroka res napaka ali sem se zdaj znašla v težavah in ne znam naprej?
5. Sem pripravljena sprejeti tveganje?
6. Ali so moji zahtevani standardi za zakon (in mojega moža) previsoki?
7. Ali obstaja kdo drug? In ne nazadnje …
8. Ali še vedno ljubim svojega zakonca?
Ljubezen se ne zaceli vsega, ampak včasih je ljubezen je težko najti pod kupi jeze in zamere, starševstva, vsakodnevnega stresa in napornega dela.