Lučka….
Zdej pa tkole: Jani, n’č na ugašaj lučke, sem že spet
nazaj. Dobila svojo porcije injekcije, zdaj ne boli več
toliko, veš. In – eh, n’č nisi zvisu, n’č, ker si obljubil, da
si od vsakega malo. In – a dovoliš, da se jaz pulim zate?
Saj nisem tko grda, veš, pa tudi hudobna nisem, ne, res
ne. Pa smejim se rada, tko kot muca, pa pojem tudi
rada, le težko je, ker sem bila ob delitvi posluha pri najvišjem
gori zadnja v vrsti, sem prišla pet minut prepozno in zdaj je, kar je. Ampak, če človek nekaje močno želi, potem to tudi naredi. In jaz pojem, četudi takrat vsi drugi utihnejo: murenčki spravijo svojo violince, ptički potisnejo glave dol v gnezda, zajčki se poskrijejo za drevo in čakajo, kdaj bo moj popadek mimo, lisička odide nazaj v gozd, kjer se zagotovo počuti varnejša, ježek ima tako v vsakem ušesku po eno bodičko samo zato, da jih aktivira ob takem petju in zaščiti svoje bobenčke, muca prede tisti čas bolj na glas, da preprede moj glas, čebelica frfota s svojimi krilci in odide na mirnejše livade …….. ampak, jaz vseeno pojem. Moram dat to pesem iz sebe, moram.
Jani, kofetek škoduje. Eden ja, eden …. sam več pa že za srček ni dobro!
Mariči
Evo Marija…. pa je moj namen bil le dosežen :))))) Dve sem že izbezal iz brloga :)))) No viš, da gre 🙂 Sicer pa, upam, da inekcije niso zarad kej hujšga, da se ti bo stanje porihtalo do…. :))))) Jah, petje je pa tko… kdor ma voljo poje… ni važno kako, ampak kaj a ne 🙂
Jani je še vedno od vseh :))))))
Ej, glih sn tla ugasit tole škatlico, pa spet “novo”.
Janči, bova eno skupi, jaz fouš, ti pa ta pravo potegneš
iz sebe (res iz sebe) in ni vrag da nama ne bi uspelo.
Bova eno tako, da bo na meji med našo in tvojo regijo,
vela??
Mariči
Muca, sej zato pa smo prijatelji, ker se ne žalimo, ker se
le bodrimo in dvigamo moralo drug drugemu, a ne? Zapojva
si tisto: “Kaj nam pa morejo morejo morejo, kaj nam pa morejo,
če smo vesel? N’č n’č n’č nam ne morejo, n’č n’č n’č nam ne morejo,
n’č n’č n’č nam ne morejo, n’č na ne morejo, če smo vesel'”.
Tako, pa je še meni odlelog, verjemi! Na, zdej grem pa res
malo na kavč, pod dekco, me hudo skeli odzadi!
Ne kapo dol, ampak glavo gor, muca, in zabrenkaj na tisto svojo
pravo in ta nar ta dalšo muštačko!
Mariča
…….. mene, mene, mene ……….. evo me opet, ja mislim na
vas!
Samo tvoje ime zovem,
čuješ li me, čuješ li me,
samo tvoje ime zovem ……
Čuješ li me, jel’ ti drago,
što me mučiš,
što te trebam …………….
Mariči
Ma drži, bemti, drži in drži tolk, da drži čist u redu in da
……. eh, še mene prjemlje! Slišim te pa, slišim! Sej si
se začel dret kot naša muca! Kje je, a kuha rižotko!
Mariči
Oh, Jani, viš, pa imava spet neki skupnega. Beštija,
jest imam tudi rada rižotko, magari brez meseka, da
je notri le nekaj malega gobic, pa malo paradižnika,
o bog, grem hitr nekaj pojest, so se mi oglasili tam
notri lakotniki!
Mariči