Znašla sem se v neki čudni situaciji, ki me je zmedla, prizadela in spravila v neroden položaj. Gre namreč za moja starše. Oba sta stara preko 60 let in že nekaj let se ne razumeta prav dobro. Bojda sta se precej prepirala že v mojem otroštvu, vendar jaz tega nisem NIKOLI občutila. Živela sem v prepričanju, da imata lep (ali vsaj soliden) zakon in, da smo zgledna družina. Oče je veliko delal, zdaj je že nekaj let v pokoju, mama prav tako. Že nekaj let pa mi moja mami zaupa kot prijateljici. In tako že nekaj let vem, da je moj oče zelo zelo ljubosumen. Zaradi tega (pa tudi drugih malenkosti) se veliko prepirata, že nekaj mesecev spita ločeno, se po več tednov ne pogovarjata in podobno.

Jaz imam svojo družino, dva otroka in že sama imam dovolj težav (jih nimamo vsi?). Prej smo živeli v hiši mojih staršev, potem smo se preselili v najemniško stanovanje. Mislila sem, da bo kaj bolje, pa žal ni. Prepiri se nadaljujejo. Moja mama je srčni bolnik in se ne bi smela toliko obremenjevati, zato ji nikoli nisem rekla, da me take stvari ne zanimajo in, da me v bistvu boli, ker “moram” izvedeti vse njune podrobnosti. Počutim se nelagodno, ko poslušam, kaj ji moj oče govori, ko mi mama govori, da jo obtožuje varanja. Zdaj tudi ona njega obtožuje varanja… Skratka, velikokrat mi mama izlije svojo bolečino, mene pa ti njuni problemi tako dušijo! Zdaj oče celo zahteva ločitev zaradi neke malenkosti.

Zanima me, kakšen odnos imate ve s svojimi mamami? Ali je moja dolžnost, da (kot dobra prijateljica) poslušam vse to? Ne morem se postavit na nikogaršnjo stran, saj sta vendar moja starša, imam ju rada in nikogar ne morem sovražiti! Vedno sem samo tiho in nikoli nič ne rečem. Počutim se tako nelagodno! Enkrat mi je celo rekla: “On misli, da je seks vse…” Takrat mi je postalo kar slabo. No, saj vem, da delata TO, ampak res mi ni z njima za debatirat o njunem spolnem življenju, tudi zato, ker onadva nikoli nista z mano govorila o spolnosti. Saj veste, vse sem izvedela iz revij, knjig in od vrstnikov.

Bi morala imeti slabo vest, ker ji nisem na razpolago kot prijateljica? Trenutno je čisto na koncu z živci in ji hrbta res ne morem obrniti, ampak…
Me katera od vas razume?

Ko sem odrasla, šla na svoje in si ustvarila družino, sem tudi jaz materi postala prijateljica. Ampak prava prijateljica – tj. taka, ki ji tudi povem kritiko oz. moje mnenje v vsakem primeru, tudi če vem, da ga pravzaprav noče slišati.

Tudi ona precej jamra, ampak jaz ji pač povem, da se preveč obremenjuje z malenkostmi, naj raje kaj zase naredi in uživa…. Seveda me bolj malo upošteva, včasih se tudi razjezi name, ker ji rečem kaj, kar ona noče slišati, ampak tako pač je . Če želi oziroma me postavlja v vlogo njene prijateljice in zaupnice, potem mora to vzeti v zakup. Da bi pa samo poslušala njeno jamranje in ji kimala – nak, to pa pri meni ne gre.

***katka***, v bistvu gre pri meni za to, da se ne počutim lagodno v tej vlogi, ki mi jo je določila. Težko mi je poslušati njeno jamranje, čeprav vem, da ji je zelo težko. Zaradi tega imam zelo slabo vest. Vem, da je veliko naredila zame (čeprav ne morem reči, da me je vedno razumela in je ne morem prikazati kot moje zaupnice in prijateljice) in ji nikoli ne bom mogla poplačat tistega, kar je žrtvovala zame. Pa vseeno me podrobnosti njenega zakonskega življenja in njune zbadljivke nikakor ne zanimajo. Pravzaprav potem o tem veliko razmišljam, ponoči ne spim, se nerviram in obremenjujem. Zaradi tega sem tudi kdaj tečna in zaradi tega slaba mami in žena. In to me jezi! Hkrati sem pa tudi žalostna…

Takole bi ti jaz rekla; lahko si srečna, čeprav nisi hotela to slišati, lahko pa ti povem jaz iz mojih izkušenj da pa se jaz še pri tridesetih letih in pri dveh otrocih moram skrivati pred njo, ker me za vsako malenkost napizduje, nič ne naredim prav, moji otroci so bogi, jim daja potuho in fila s stvarmi sami da bi mene očrnila. Tko da

Vem, da obstajajo še slabši odnosi kot je najin. In hvaležna sem ji za to, da mi velikokrat pomaga z varstvom otrok (čeprav jima tudi daje potuho, ne upošteva mojega načina vzgoje, ju pred kosilom pita s čokolado, čeprav jo prosim, da ne ipd.), ampak sem potem zaradi tega dolžna poslušati to in nase prevzeti vse njune težave? Sem zaradi tega grozna oseba?

Saj te razumem, tudi meni najprej ni bilo prijetno. Ampak je zelo osamljena duša skoraj brez pravih prijateljic, tako da ji ne morem obrniti hrbta. Ampak se je počasi malo skulirala, ko je videla, da ji ne dam vedno prav. Je pa tudi res, da mene njeni problemi ne obremenjujejo. Misliš, da bi lahko kaj naredila v tej smeri (tj., da bi izklopila njene težave, ko nisi več z njo)?

Joj, sem ena taka občutljiva duša (kot moja mama) in me vse to in še tisoč drugih (tujih) težav hitro vrže iz tira. Da potem ne govorim o svojih težavah…

Hvala, katka, ker me poskušaš razumet in mi pomagaš!

Jah, to je pa drugače. Morda pa bi omejila obiske pri njej? Morda bi ji vsaj glede očeta poskušila razložiti, da te boli, ker je pač tvoj oče, in da si ji sicer na voljo za pogovore, ampak da jo prosiš, da naj pa probleme z očetom raje zaupa komu drugemu. Tega ti ne bi smela zameriti, čeprav bo skoraj zagotovo nejevoljna, morda celo jezna, ampak se bo že ohladila.

Mama in hči NE moreta biti NIKOLI zaupni prijateljici!!!

Mislim, da nisi slaba oseba in ti ni treba imeti slabe vesti. Zakaj pa mam nima prijateljic? Ti si ji pri roki in te izkorišča. Ker ji je potem lažje, ko se nekomu izpove. Pa še tiho si in samo poslušaš, ji ne soliš pameti:) Mogoče bi ji morala povedati, kako se počutiš. Povej ji, da nočeš poslušati intimnih stvari svojih staršev.

Obiski pri njej so omejeni na minimum, a se vseeno vsak dan slišiva ali vidiva. Vsak dan me vsaj pokliče.

MajaKra, tudi meni se tako zdi, pa ne vem, če sem čudna ali kaj…

Oj, hja, jaz te razumem, ker sem bila svoji mami prijateljica proti svoji volji že v otroštvu. Meni se je potožila, razlagala svoje skrbi v službi itd, iskala navezanost pri meni, namesto pri odraslem možu.

Kar bi ti najprej rada rekla, glede te situacije je pa to. Ti poslušaš ves čas eno plat zgodbe. Ne rečem, da bi morala poznati še drugo plat, ampak, da dobivaš pač pristanski pogled, po mojem, tudi če nočeš.

Ampak, tebi predstavlja problem dejstvo, da mame ne bi več poslušala in ne veš ali imaš pravico do tega, da ji odpoveš servis prijateljice.

Sovražiti ne rabiš nikogar od dveh. In, ja, imaš pravico delati selekcijo, kaj boš spuščala vase. In ja…. tvoja mama si naj poišče odraslo prijatlejico in se naj z njo pogovarja.

Poglej, ko je človek odrasel, in znak da je odrasel… je ravno ta, da svoje starše doživlja kot druge ljudi… z eno mejo, odmaknjenostjo, neutralnostjo.

Ti nisi dolžna poslušat tega, kar ti govori. Zakaj? Ker nisi zadolžena da skrbiš za nejno čustveno življenje, ker ji ti nisi mama.

Ampak, zdi se mi, da imaš to dolžnost močno zakoreninjeno. Me zanima ali boš zdržala začetne občutke krivde… Samo zdržati moraš in naj se ti ne smili… češ, boga ima slabo srce…. daj, no daj, če se krega s svojim možem in ne skrbi za svoje srce… potem ji tudi tvoje priznanje, da tebe to boli, ne bo spravilo na rob….

JAz bi ti predlagala, da si pač z njo odkrita in prijazna, kot bi bila, če bi to povedala kaki svoji prijatlejici…. Pač, tebe to boli.

žž, hvala za tolažbo! Mislim, da imaš kar prav. Sicer pa ima tudi prijateljice in mislim, da se tudi z njimi pogovarja o tem.

Tako naj bi bilo.

Pat, zanimivo razmišljanje. In tudi s tabo se moram strinjat.

Naj še nekaj priznam: Odkar pomnim, je bila moja mami ves čas bolna: srce, ščitnica, sladkorna… Je invalidsko upokojena že iz moje osnovne šole in nekako sem imela ves čas v sebi strah: Kaj pa, če umre?
Kot otrok se ne zavedaš nevarnosti bolezni in tveganja, vsaka težava se ti zdi morda celo smrtonosna. Velikokrat sem jo slišala jamrati, kako je pesti to ali ono, pa večrat mi še zdaj reče: Boš, videla, da me bo kap!
In morda me ravno to še vedno nekje iz podzavesti drži nazaj, da je ne upam prizadeti, da mi ne bi bilo kdaj žal, ker bo “kmalu umrla”.

…zmedena… napisal:

> in ji nikoli > ne bom mogla poplačat tistega, kar je žrtvovala zame.

Zmedena, zdaj sem prebrala še to, kar pišeš katki…

Glej, tale stavek mislim, je srž tvojega “problema”…. Mami nisi ničesar dolžna…. bog ne daj, da padeš v to past… Starši so in smo na svetu za to, da za otroka skrbimo, mu dajemo, kar znamo in kar se nam zdi zanj najboljše… in vsak starš se “žrtvuje” za otroka – ampak to ne pomeni, da je zaradi tega HEROJ……

Starši se žrtvujejo samo v smislu PRILAGAJANJA na situacijo z ozrokom…. če se pa starš odloči, da bo pretiraval in sebe postavil na zadnje mesto, potem pa ima bogi revček občutek, da se žrtvuje za otroka… in nekateri starši poskrbijo za to, da dajo otroku vedeti.. kaj vse so naredili zanj in ta potem ni prav NIČ HVALEŽEN. Joj, joj… to je taka igrica.. izsiljevanja, zlorabljanja…. pazi se tega.

Moja mami pa JE moja zaupna prijateljica.

Aham, znano mi je tudi to, kar pišeš… moja zlata mama mi je rekla.. “saj bom kmalu umrla”, ko sem se odpravljala žurat…..

Ti diši (smrdi) po izsiljevanju? Meni ja… in veš… to počnejo mame, ki verjamejo, da so ŽRTVE.

Pat, ja, počutim se dolžno in ja, mislim, da sta mi to onadva privzgojila – biti hvaležen za njuno žrtev… Mislim, da sem že padla v to past 🙁

bbr, si torej povesta VSE? Govorita tudi o vajinem spolnem življenju, skupaj rešujeta morebitne zakonske težave? Kako vama to uspe? Meni se zdi, da poleg njenih težav nimam kaj drugega na svetu za počet in bom imela dovolj dela, če bom reševala samo njene probleme. Ampak jaz imam svoje življenje…

Ja, pejt ven hitro iz te pasti… in pazi, da ne boš tega prenašala na svoje otroke…

Kaka žrtev je skrbeti za otroka, lepo te prosim? To je užitek… če pa seveda pozabiš nase, na to, da si ženska, ljubica, prijateljica… in pozabiš, da imaš tudi sama življenje, potem delaš sebi in ljudem okrog sebe zelo slabo uslugo…. Ampak to je odločitev odrasle osebe…

Veš, ljudje so radi žrtve, ker potem so vedno drugi odgovorni za njihovo slabo počutje…

MajaKra

pomisli, da si stara, nimaš nikogar, ne spoznaš se na računalnik, svojih prijateljic nimaš več,…skratka počutiš se resnično osamljeno. Edino kar imaš, sta tvoja otroka, ki ti prideta na obisk. Komu naj se potemtakem oče obrne? Na koga?
Verjetno boš na hčerko in ji boš pojamrala. Morda res hči in mati ne moreta biti zaupni prijateljici, lepo pa je če sta vsaj prijateljici.

zmedena…

jst bi na tvojem mestu poklicala očeta in mamo…in bi jima povedala….da se na stara leta naj ne zafrkavata, da ni lepšega kot to, da sta skupaj in da si delata družbo, da se imata rada, da se ljubita. Vajini vnučki bodo zelo veseli, če bodo videli dedija in babico skupaj. Mami pa reče, naj očita večkrat pocarta in bo vse uredu. Morda je tvoj oče v meni in potrebuje crkljanje. Moški jasno to ne pokažejo…pa mami, to razloži…da je tudi ona bila v meni in da je takrat bila zelo občutljiva.

pa srečno…

mislim, da se moraš pogovoriti z njima…saj sta vendar tvoja starša

Vsak daaaaaaaaaaaan???????????

Jaz se s svojimi starši slišim na dva tedna. Pa sem bila odvisna od nje pred leti…

midve z mamo sva prijateljici in ja, govoriva tudi o seksu, seveda drugače kot bi s svojimi vrstnicami, ampak odkrito. Prijateljeci sva postali, ko sem odrasla.
T,