Ne morem verjet. Upam, da moji trije otroci ne bodo zrasli v take materialiste. Jaz bi se v primeru, da mi oče umre, odpovedala svojemu dednemu deležu na stanovanju v korist mame, ne pa da bi ji preprečevala prodajo stanovanja. Ona je svoje oddelala. V življenju je dosegla, kar je in si ustvarila, kar si je. Zato ima pravico, da počne s svojim premoženjem, kar hoče. Tudi do tistega, kar sta s sestro podedovali po očetu, nista imeli pravice. Zakonsko da, moralno pa niti slučajno. Sicer je pa slovenska dedna zakonodaja zelo zastarela. Nujnega deleža npr. v tujini ne poznajo. Oporoka je temelj dedovanja in tako je tudi prav. Lastnik lahko za časa življenja počne s svojim premoženjem, kar hoče in tako naj bo tudi po smrti. Če hoče vsega zapustiti psu, ga pa naj. Do tega ima vso pravico. Že ve, zakaj.

Potem mama postane dementna, ne spozna več svojih otrok, jo nafarba pretkan “mladenič” – oja, se najdejo taki, ki ciljajo na ostarele vdove – in mu zapiše trud svojih rok in rok vašega očeta in vse vaše spomine. Je to še volja tistega, ki zapušča, ali je predmet goljufije, v kateri bo pridobil samo eden – prevarant? Je že dobro, da obstajajo določene varovalke. Najprej si izkusi starša, ki ne ve več, kdo si, a ti še vedno v celoti skrbiš za njega, on pa svojo naklonjenost in premoženje nameni neznancu-neznanki.

Še ena butara babja…

Tvoj prispevek pa je seveda izjemno tehten in dober pokazatelj moške inteligence .

Jaz bi svoje imetje zagonila le v primeru, da nimam otrok ali da so moji otroci dobro situirani. V kolikor bi kateri od otrok v cvetu zivljenja zivel slabo, bil nezaposlen ali tezko prezivljal sebe in svoje otroke ga ni potovanja, ki bi me prepricalo, da vanj vlozim denar. Prej bi pomagala otrokom kot mislila nase. Nase sem mislila PREDEN sem se odlocila za otroke. Danes je mladim tezko, ker ni sluzb in marsikdaj niti (placanega) dela. Poleg tega bi se poskusila zagarantirati za svojo starost, da otrokom ne bi bilo treba placevati oskrbe v domu upokojencev. Tako zgodbo sem videla od blizu. Starejsa gospa je zbolela, za bolnico ni bila dovolj bolna, domaci po sluzbah v turnusih. So jo dali v dom. Ni bilo druge moznosti. Diagnoza slaba in pricakovanih je bilo nekaj mesecev zivljenja. Zivela je se 12 let, popolnoma nepokretna in nezavedna. Za to oskrbo in nekatere dodatne storitve je slo okoli 150.000 eur. Za to oskrbo je placevala hci in njeni otroci, torej vnuki. Ze mladi so dajali za babico vsak po 300 eur na mesec, kar je pimenilo, da nista mogla priti do nicesar svojega, niti najemnine nista mogla placevati.

Tvoj prispevek pa je seveda izjemno tehten in dober pokazatelj moške inteligence .[/quote]
Še ena tok intilegentna,da je naštuderala sistem lako čemo.Poverbat,zagont,pa čim manj delat,ane?

Saj stari nis(m)o nič boljši od tamladih. Kdo od tastarih ima 200 tisoč na računu za starost?

Res je,sam še nism tolk star,samo če bom pa na starost potreboval za preživetje,bom pa tut prodal.Otroke je pa treba vzgojit tako da si bodo sami znal zaslužit.Jbg v lajfu je trba trdo delat,življenje ni potica…

Otroci ne bi smeli biti odgovorni za finančna bremena svojih staršev. Če stari vse spiči(m)o, bomo sami končali pod mostom.

Očitno forumaši/ce delajo otroke samo zato, da jih lahko na stara leta je.be.jo v glavo, izsiljujejo z dediščino kot nagrado in kaznijo, se jim pred nosom preseravajo s potovanji in križarjenji in jim tako ali drugače grenijo življenje. Ne morem si drugače razlagati večine odgovorov.

Zelo dobro si zadel bistvo prenekaterih staršev.Poznam pa veliko primerov,ko ni nič od otrok,pa samo rečejo”sej bom poverbal,pol pa bo”.Sam mislim da je potreben zdrav razum,vzgoja in neki normalni odnosi med starši in otroci.Preveč smo Slovenci obremenjeni s tem dedovanjem in kaj kdo ima ter česa nekdo nima…

Aha, če živiš svoje življenje in razpolagaš s svojo lastnino, je.bes v glavo, izsiljuješ in se preseravaš?

Razpolagaj s svojo lastnino, poskrbi le, da ne bodo drugi plačevali tvojih računov.

Razpolagaj s svojo lastnino, poskrbi le, da ne bodo drugi plačevali tvojih računov.[/quote]

Sploh pa bi se zamislil, da bi bil tak bednik, da ne bi za mano ostalo popolnoma nič.

Kdo pa govori o tem, da ne bi ostalo nič in da bi moral kdo plačevati? Pri avtorici bi ostala garsoniera. Veliko starejših varčuje. Ampak tukaj pišete kot, da človek ne sme živeti in mora nujno vzdrževat graščine.

Z nekega moralnega vidika imaš prav, s pravnega pa žal ne. Če je 1005 lastnik ona, lahkod ela kar hoče.
Kakšna je bila vloga očeta pri lastništvu?

Tipično razmišljanje nekoga, ki je do nečesa prišel v povsem drugih časih in v drugačnih pogojih.

Vsi ti “po Jazbinšku” lastniki stanovnaj in po socializmu zaposleni in šolani, bi s takšno logiko kot jo imajo vsi po vrsti danes tanko piskali, če bi morali začet v današnjih razmerah iz nule. In ravno to pričakujejo od mladih, da bodo iz nule ustvarili vse, “tako kot oni”. Ampak ne priznajo si, ali pa so tako zarukani, da ne dojamejo, da oni NISO ustvarjali iz nule. Vsaj večina ne.

Aha, če živiš svoje življenje in razpolagaš s svojo lastnino, je.bes v glavo, izsiljuješ in se preseravaš?[/quote]

Če želiš živeti svoje življenje in neomejeno razpolagati z njim, si ne omisliš otrok. Simpl.
In če misliš, da imaš otroke do 26. leta, kasneje jih pa lahko pozabiš… Razen v ekstremnih primerih, so otroci za vedno, enako kot starši. Če so otroci dolžni poskrbeti za starše, velja tudi obratno. Simpl.

Marsikdo je res na lahko prišel do nepremičnin (Jazbinšek, inflacija in krediti). To je pa tudi vse, kar ima. Marsikdo tudi nima nobene kulture varčevanja in akumulacije. Omeni 100 tisoč in te bodo vsi gledali kot da si z lune padel. Če ima kdo več, je takoj etiketiran, da je “nakradel”.

In taki so za kah’a in serjejo čez današnje mlade, za katere je res težko.

[/quote]

Tipično razmišljanje nekoga, ki je do nečesa prišel v povsem drugih časih in v drugačnih pogojih.

Vsi ti “po Jazbinšku” lastniki stanovnaj in po socializmu zaposleni in šolani, bi s takšno logiko kot jo imajo vsi po vrsti danes tanko piskali, če bi morali začet v današnjih razmerah iz nule. In ravno to pričakujejo od mladih, da bodo iz nule ustvarili vse, “tako kot oni”. Ampak ne priznajo si, ali pa so tako zarukani, da ne dojamejo, da oni NISO ustvarjali iz nule. Vsaj večina ne.[/quote. Ti si pa tipično v temo brcnila.Sem sredi 30 let svojega življenja in če bom hotel imeti kaj svojega bom to moral nabaviti sam.Zato delam cele dneve,posel mi gre kar dobro od rok in tudi kupček se kljub”krizi” lepo veča,vendar si z otroci še zmeraj lahko privoščimo dopust in ostale stvari.Trdo dole in ne jamranje,razumeš?

In s svojega primera lahko sklepaš na populacijo?

Kaj pa si ustvaril do svojega 37 leta, da tako odstopaš od povprečja?

Poglej tudi odstotek lastništva nepremičnin v zahodnem svetu in pri naši baby boom in starejši generaciji. Ni enako, a ne? So bili zahodnjaki premalo pridni po tvoje?

Aha, če živiš svoje življenje in razpolagaš s svojo lastnino, je.bes v glavo, izsiljuješ in se preseravaš?[/quote]

Če želiš živeti svoje življenje in neomejeno razpolagati z njim, si ne omisliš otrok. Simpl.
In če misliš, da imaš otroke do 26. leta, kasneje jih pa lahko pozabiš… Razen v ekstremnih primerih, so otroci za vedno, enako kot starši. Če so otroci dolžni poskrbeti za starše, velja tudi obratno. Simpl.[/quote]
O čem ti to? Očitno govorite materialisti čisto drugi jezik in se ne bomo v tej temi nikoli sporazumeli. Vem, da so starši dolžni skrbet za majhne otroke. Ko odrastejo si pa medsebojno pomagajo. Če delate otroke z idejo, da boste morali do smrti skrbeti zanje, je normalno, da jih vzgojite v nesposobne. Že stokrat je bilo napisano, da je normalno, da varčuješ za starost, da živiš po svojih zmožnostih. Ne pa, da ne smeš iti v manjše stanovanje ali iti na potovanje, ker naj bi bil dolžen skrbet za otroke tudi, če so stari 50 let. Ko imaš enkrat otroke moraš za vedno gledat za vsak cent, da jim pustiš čim več dediščine ali kaj hočete točno povedat? Res ne razumem. In se je javilo veliko ljudi, ki pravijo, da si želijo samo, da bi starši bili čim dlje živi, zdravi in uživali. Tako, da govorite zase in če veste, da ste vzgojili nesposobneže, se strinjam, prevzemite odgovornost in jih financirajte.

Ljudje govorijo marsikaj, dokler je “sončno in toplo”. Ko pa pritisne mraz in zavije mrzel veter, se marsikdaj pokaže povsem nekaj drugega.

Morem se vtakniti v to temo, ne morem drugače. sama sem izgubila očeta, ko mi je bilo 10 let…In po njem je mama dedovala polovico hiše, druga polovica pa se je razdelila na tri dele. Sestra se je takrat dediščini odpovedala, ker se z očetom ni razumela, tako, da je mama dobila še 2/3 druge polovice in jaz 1/6 celote. V glavnem…sestri in njenemu možu je moja mati kasneje podarila 3/6 svojega deleža, tako, da sem sedaj jaz manjšinska lastnica, ona ima 2/6, jaz 1/6, sestra in mož pa 3/6. In sedaj, če dedujeva brez oporoke, bom jaz imela 2/6 in sestra z možem 4/6.

Torej, kdo bi naj se pridušal…mene niti ni obvestila o tem, da bo podarila svoj delež. In kaj…če tudi sama nimam nič, nisem bogata ali lastnica hiše ali stanovanja, sem normalen človek, ki se ne obremenjuje s kopičenjem bogastva. s sestro, mamo, sestrinim možem se lepo razumemo, če tudi bi si lahko mislila, kako so me izigrali, če bi gledala na stvari tako, kot vi, potem bi zagotovo to trdila.

Trdim pa drugače. Vaša mama je za vas z očetom skrbela najmanj 18 let, stanovanje je pač odkupila ugodneje in v drugačnih časih, a ne z vašimi žulji, temveč s svojimi. Prepričana sem, da sta imeli obe s sestro enake možnosti za rast in razvoj in enako možnosti, da naredita is sebe nekaj v življenju in postaneta neodvisni. Kolikor poznam psihologijo človeka in jo, je verjetno vam več nudila, vas bolj razvajala…zato pa ste tako scartana in si hočete lastiti vse, mislim, da bi še sestri rada pobrala, saj razberem, da razmišljate takole; češ, saj ima ona dovolj. Poglejte…ona je poskrbela zase, imela ste enake možnosti in vse breme stiske in vaše nezmožnosti odkupiti njun delež, pripišite sebi. ne krivite druge za lastne napake. Če ne morete odkupiti, je tudi vprašanje, kaj bi bilo s tem stanovanjem, ko pride v vaše roke. Skoraj prepričana sem, da bi ga vi dala takoj v prodajo.

Vi lepo ne računajte na tole dediščino, ker jo mati lahko podari komur želi, dejansko lahko s takim ravnanjem vam ostane le tista šestina, katero boste na koncu delila z nekom, ki ga bo za dediča izbrala mati. Jaz vas sigurno ne bi izbrala za dediča mojega deleža, če bi bila moja hči.

In kaka hči ste, da materi ne privoščite nekaj veselja v starosti, naj potuje in izživi svoje sanje. Namesto, da bi ji pomagala pri tem, jo pa ovirate. Tu ne vidim, da bi si zaslužila sploh besedo, da ste njena hči. Niti kančka ljubezni ne premorete in ste velik materialist, ki mu ne uspe kopičiti denarja, ker vas vsak začuti in zbeži.

Karma deluje in ko boste dojela, da morate razmišljati drugače, ravnati drugače in deliti, bo tudi z vami podeljeno. mati vam ni dolžna nič drugega, kot izplačati 1/6 deleža, torej i/3 deleža dedovanega po očeti. Z ostalim denarjem pa lahko naredi, kar želi in upam, da se bo pošteno zabavala. V vsakem primeru bodite vesela, da ima tak načrt, kot sem rekla, bi lahko ves svoj delež podarila nekomu, ki bi se imel nato kot večinski lastnik pravico vseliti in tam živeti, največ, kar bi vi lahko naredila pa je, da bi za 1/6 zahtevala, da vam izplačuje najemnino, kar je mesečni drobiž. Pa še to se vam ne bi splačalo preko sodišča zahtevati, ker vprašanje, kdaj bi dobila izplačan znesek za odvetnike, takse…

Seveda obstajajo poti, da deno ovirate prodajo, a mati lahko v tem primeru da sodišču zahtevek, da se ta loti prodaje, ker ne more prodati zaradi vašega oviranja. Ne vem, če veste, da ko gre za več lastnikov, ki se ne morejo uskladiti, večinski lastnik lahko zaprosi sodišče za pomoč…In nimate možnosti. Ona je večinska lastnica. Vse, kar imate možnost je, da imate prednostno pravico pri odkupu celote, kar pa si ne morete privoščiti, kot ste napisala…

Torej…dajte malo več srca vložiti v vajin odnos, pomislite, da vas je previjala, vas hranila, šolala, vam razdajala ljubezen in skrb, vam kuhala, prala, čistila sobo, vas vozila okoli zdravnikov, morda še kakih dejavnosti, bdela nad vašim učenjem in napredkom… in še marsikaj…in dajte ji povrnit njen delež odgovornosti, naj gre uživat v letih, ki so ji še ostala in veselite se vsakega njenega javljanja in njenega veselja. Svet je lep, če smo prijatelji in se ne prepiramo zaradi materialnih dobrin. Ljubezen naj zmaga v vsem tem vašem sekiranju za nič… In vraga, postavite se v njeno kožo, a sedaj pa naj čisti tri sobno stanovanje, kjer se samo nabira prah, ker ga ne potrebuje in morda spominja na lepe čase z očetom, jaz že vem, da bi težko živela v stanovanju, ki sem ga delila z ljubljeno družino, ko bi ostala sama, ker bi mi bilo hudo pri srcu, preveč je spominov v njem…naj mati čaka na čas, ko boste imela pol denarja, da bi ji s sestro kupili ali najeli manjšo garsonjero…Pustite ji že, da živi…In vozite jo na letalo, pojdite po njo n se z njo veselite njenih podvigov…Privoščite ji, sicer se bo vse to obrnilo proti vam.

Hmm, zanimivo.

Meni se zdi, da je res nobel, če starši lahko pomagajo z nepremičnino.

Danes je res težko ustvariti nekaj konkretnega. Da seveda se, ampak je kar težko in odrekanje je zelo visok davek, ki se najbolj pogosto pozna na odnosih (staršev/zakoncev ni doma, so preutrujeni, prezaskrbljeni …). Kar je pravi paradoks, saj garamo za imetje in udobno življenje, ki ga pa potem ni časa ali energije uživati, ljudje se ločujejo, varuške vzgajajo otroke …

Zato ni prav nič “nečednega” ali nedostojnega, če ti lahko starši pomagajo s kakšnim finančnim vložkom. In da v tako finančno krutih časih prodaš nepremičnino, ki naj bi bila otrokova dediščina, ni ravno ljubeče.

Razumem, če bi mama potrebovala denar, pa pravi avtorica, da ga ne. Zato se mi zdi malce “grda” ta odločitev. Je pa res, da je nepremičnina njena in ima pravico početi z njo kar želi, brez, da bi ji to imel kdo pravico očitati.

Nerodna reč :/