Kako ste se sprijazne s svojimi otroci? Tako me srce boli , ker se v družbi ne obnaša normalno in ker nima nobenega prijatelja… Včasih imam občutek, da me bo pobralo. 😟Pa je drugače tako simpatičen on inteligenten otrok.. Bojim se, kaj bo šele v srednji šoli…

Rada ga imam, kljub posebnostim. On ni nikoli trpel, trpeli smo starši. Bila sem vedno mama na tapeti. Sedaj je lažje ko gre proti 22 letu. Odraščanje pa je bilo ful stresno za vso družino, ampak smo zmogli, zmagali.

In kaj zdaj počne? Dela? Študira? Kje je zdaj in kaj lahko pričakujete v bodoče?

Nimam otroka s to ali podobno diagnozo, pa me je srce bolelo zaradi sošolca od mojega sina, ker so se sicer nekateri otroci (tudi moj) družili z njim, pa praktično vsi starši niso dovolili, da ga njihovi otroci povabijo k sebi na obisk ali pa na rojstni dan. Ker je bil v srcu fajn fantek, samo moral si paziti, da se ne znajde v, ne vem, kako to opisat – pod pritiskom, pod stresom, da ni prehud hrup. Mojemu sinu sem seveda pustila, da ga povabi na obisk ali na rojstni dan – nikoli nismo imeli s tem fantom nobenih težav, sva se pa dostikrat zelo luštno pogovarjala o vsem mogočem, kajti kadar se je umaknil iz gužve, sem potem diskretno malo po pazila nanj.

In kaj zdaj počne? Dela? Študira? Kje je zdaj in kaj lahko pričakujete v bodoče?
[/quote]

Sedaj je študent. Zadovoljen, prijateljev nima, punce nima, je brihten. Ko konca študij, upam, da se bo zaposlil, drugače pa smo mu privzojili delovne navade, rad fizično dela, pravi, da ga to sprošča. Važno je samo to, da je on zadovoljen.

Nima pametnih nasvetov, lahko povem samo kako mi prezivimo.
Vsak dan zajames na novo! Se trudis z njim, ga vzpodbujas, krepis, tu pa tam kaj namensko spregledas, mu das cas in ga mu vedno znova poves kako poseben je; zlat, prijeten, pameten, sladek,… Ker v vsem kaj se dogaja, najbolj trpi on. Ostale “vojne” ki se pa dogajajo v soli (ker npr.ne sedi pri miru, ker ni dovolj tiho,..) tisto pa resujemo z ucitelji sprotno. Z veliko razumevanja; mi do njih in sedaj tudi oni do nas. Doma pa; cimvec sporta (zoge, kolesarjenja in svezega zraka nasploh). Sedaj je star 7. Zaenkrat bi rekla, da je vsako leto malo tezje. Pravijo, da se po 12 letu zacnejo zadeve malo umirjat. No, tam se nekaj casa ne bomo 🙂 Sprejmi ga taksnega kot je; in ko ti bo to uspelo se bosta bolje povezala in lazje shajala.
Svet teh otrok ne razume, naj se doma pocuti toliko bolj sprejetega.
Vse dobro!

Sedaj je študent. Zadovoljen, prijateljev nima, punce nima, je brihten. Ko konca študij, upam, da se bo zaposlil, drugače pa smo mu privzojili delovne navade, rad fizično dela, pravi, da ga to sprošča. Važno je samo to, da je on zadovoljen.
[/quote]

Kaj pa študira? Ali ima realne možnosti zaposlitve po študiju?

Tudi jaz nimam otroka s tako diagnozo, je pa na igriscu en otrok s posebnimi potrebami, na videz cisto navaden, a vseeno poseben in me srce boli, ko vidim, kako se drugi starsi obnasajo do njega in njegove mame! Nekajkrat sem se postavila v bran, ampak me zal ne jemljejo resno. So pa to se predsolski otroci, tako da se doma se ne obiskujejo.

Kaj pa študira? Ali ima realne možnosti zaposlitve po študiju?
[/quote]

itak da nima. Žal realnost je taka, da ti otroci potem ne dobijo zaposlitve. Lahko študirajo in vse, ampak ko naj bi se zaposlil, mora biti človek tak, da je sprejemljiv za širšo družbo. Posebneži ali odpadejo ali če so res inteligentni, se lahko samozaposlijo in delajo sami. Ampak morajo res obvladat svoje področje. Drugače pa so bile v tujini raziskave, da ti otroci s posebnimi potrebami, ki so jim v šolah vse prilagajali, nimajo dejanskih šans zaposlitve v reali. Tako pač je. Žal.

itak da nima. Žal realnost je taka, da ti otroci potem ne dobijo zaposlitve. Lahko študirajo in vse, ampak ko naj bi se zaposlil, mora biti človek tak, da je sprejemljiv za širšo družbo. Posebneži ali odpadejo ali če so res inteligentni, se lahko samozaposlijo in delajo sami. Ampak morajo res obvladat svoje področje. Drugače pa so bile v tujini raziskave, da ti otroci s posebnimi potrebami, ki so jim v šolah vse prilagajali, nimajo dejanskih šans zaposlitve v reali. Tako pač je. Žal.
[/quote]
To seveda ni res, na kakšnem IT, tehničnem področju so precej zaželjeni – brez družine, prijateljev, 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} fokusirani, natančni, odgovorni… kaj češ lepšega? Seveda pa niso za marketing ali komercialo.

Moj osemletnik ima obe diagnozi. Ima enega sošolca, ki je neverjeten do njega. Pa mislim, da ne samo iz sočutja, ampak imata res skupne interese. Nekateri ostali sošolci ga tudi lepo sprejemajo, vsem pa pač ni simpatičen, ni pa kakšne hude krvi…Največ časa preživi s sestro, s katero sta zelo povezana. Občasno se družita s sosedoma, ampak se sin pogosto kmalu umakne in se igra sam. Ko so prisotni drugi otroci ga spremljam, vmes posežem pa le, če vidim, da je drugim otrokom neprijetno. Drugače pa se doma pogovoriva o tem, kako se je vedel in kaj bi lahko naredil drugače. To mu zelo pomaga in naslednjič upošteva. Pomagajo mu tudi igre vlog, ki jih izvaja na dspju. Na splošno je zelo učljiv.
Glede na to, da je tudi mož asperger in da sva oba bolj introvertirana, ne delava drame iz tega, da ni med najbolj priljubljenimi. Učiva ga, da mora imeti v prvi vrsti rad sebe in spoštovati druge (tudi če se nočejo družiti z njim). Itak pravih prijateljev nihče nima zares veliko, skoraj vsak pa najde kakšnega podobno mislečega.
Se je pa pri nas vse obrnilo občutno na bolje, ko je začel jemati zdravila za adhd. Zdaj lahko vsaj približno normalno funkcionira, zaradi česar je tudi on veliko bolj zadovoljen otrok.
Kar se pa tiče zaposlitve – mož je med najboljšimi na svetu v tistem, kar počne (pa čeprav gre za precej obskurno zadevo). Je malo poseben, ampak na zelo simpatičen način. In čisto sposoben samostojnega življenja.

To seveda ni res, na kakšnem IT, tehničnem področju so precej zaželjeni – brez družine, prijateljev, 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} fokusirani, natančni, odgovorni… kaj češ lepšega? Seveda pa niso za marketing ali komercialo.
[/quote]

Saj pravim, če je zelo dober na svojem področju, je seveda zaposljiv. Vse ostalo pa odpade.

Saj pravim, če je zelo dober na svojem področju, je seveda zaposljiv. Vse ostalo pa odpade.
[/quote]

Nikakor. Sosed ima družino in dela na UE na občini, čisto navadno delo, za katero ne potrebuješ nekih znanj ali specifike. Poznam jih več. Brezposelni so tisti, ki so jih mamice na joško prilepile in jih nočejo odlepiti. Ampak take najdeš tudi med “navadnimi”. S tem da od lani celo velja, da podjetje dobi od države subvencijo če zaposli nekoga “z odločbo”. Na to temo je potekal celo projekt, ki se je letos končal.

Moj sin ima diagnozo adhd ter čustvene in vedenjske težave, star je13 let in obiskuje 8.razred. Pri nas je pestro vsak dan, ima dobre in slabe dneve. Največji izziv je šola na daljavo, saj nima organizacijskih sposobnosti in nekoga ob sebi da bi ga vodil čez dopoldanske šolske obveznosti. Šolsko delo ga ne zanima preveč, zelo težko ga je motivirat karkoli glede šolskega dela, če bi bilo po njegovo šole sploh ne bi obiskoval. Zanima ga rudarjenja bitkojnov ,računalništvo, muzika je odličen športnik. Prijatelje ima, večinoma so to njegovi sosolci, nekako ga sprejemajo je razredni klovn. Imeti otroka s tako diagnozo je vsakodnevni izziv!

Pozdravljena, tudi sama imam sedem letnega fanta z obema diagnozama. Ko sem za to izvedela sem takoj to sprejela in zacela iskati pomoc . Letos je zacel s solo. Obiskuje reden program. Ima odlocbo z prilagoditvami in na sreco tudi spremjevalko. Sreco imam da sprejme vsakega in na tem podrocju nimamo tezav. Je pa zelo bister fant, tako da z razumevanjem snovi zaenkrat nima tezav. Tudi sedaj ko je sola na daljavo , narediva vse v eni do dveh ur. Je pa res da ga za vse kar naredi zelo pohvalim kar mu je tudi zelo vsec . Predvsem ti polagam na srce da ga sprejmi taksnega kot je, predvsem seveda ce lahko mu daj moznost da se izkaze na mocnih podrocjih. Jaz sem se zatekla tudi k homeopatskim zdravilom in moram reci, da je napredek viden. Zelim ti veliko srece in potrpljenja.

ADHDjevcu zelo pomaga dobra organizacija, ga pa mora nekdo naučit, kako se organizirat. Mojemu zelo pomaga dnevni plan, na katerem potem kljuka opravljene dejavnosti. Pa jasno zastavljeni časovni okviri – če se jih ne drži, so posledice. Mora pa imeti viden “odštevalnik” preostalega časa, fajn pa je da ima tudi vmesne opomnike, ker pogosto z mislimi zaplava drugam.
Mogoče bi mu bil všeč yt kanal How to ADHD – je veliko praktičnih nasvetov od ADHDjevke v luštnem formatu.
Veliko zgodb in nasvetov pa lahko najde na podforumu Reddita ADHD.

itak da nima. Žal realnost je taka, da ti otroci potem ne dobijo zaposlitve. Lahko študirajo in vse, ampak ko naj bi se zaposlil, mora biti človek tak, da je sprejemljiv za širšo družbo. Posebneži ali odpadejo ali če so res inteligentni, se lahko samozaposlijo in delajo sami. Ampak morajo res obvladat svoje področje. Drugače pa so bile v tujini raziskave, da ti otroci s posebnimi potrebami, ki so jim v šolah vse prilagajali, nimajo dejanskih šans zaposlitve v reali. Tako pač je. Žal.
[/quote]

Daj malo poglej koliko je nediagnosticiranih… ki folgajo. Ki imajo službo.
Sem mama in sem optimistična.
Je pa res, da vsaka najbolj pozna svojega otroka in ti najbolj poznaš svojega in najbolj vidiš njegov potencial in ti za tvojega ne morem oporekati, niti ne želim.
Svojega pa vidim, diagnozam navkljub.

V idealnem svetu bi bili papirji stopnička dlje do ustreznih pomoči (pomoči! ne nemoči) in ne žig ali vnaprejšnja sodba.
Vsak je drugačen. Vsak zmore drugače.
To, da se nekomu v šoli “vse prilagodi” in da to ni dobro – no, o tem bi lahko napisala marsikaj pa ne bom. :p V resnici se v šoli nikoli ne “vsega prilagodi”. Če ima otrok ustrezen suport, se lahko celo marsičesa nauči in je deležen marsikatere izkušnje, ki bi jo kot “spregledan” zgrešil. Lahko bi jo “pobral” drugje, lahko bi bil pa zanjo oropan, kaj pa veš.

Ja, obvladati svoje področje. Se strinjam. Pa saj učno so velikokrat uspešni, sploh za svoje interese. To o čemer nikoli ne govorimo na glas oziroma govorimo, a med vrsticami, so izvršilne funkcije. Ki niso nujno “dane”, se jih pa človek lahko priuči. Učimo se celo življenje, mimogrede. Napredujemo celo življenje. Od tega, koliko podpore imamo v okolju, kako jo znamo poiskati, kam se obrniti, kaj videti in kdaj… je odvisno marsikaj. Žal. Da ne omenjam občutkov krivde s katerimi smo mame hitro obremenjene. Velikokrat brez potrebe.

Po mojem malo zgrešeno gledamo kot družba. Kdo ve, če smo že na poti k stopnički naprej v načinu razmišljanja in delovanja, kako bi nekomu pomagali, da delamo skupaj z njim in ne namesto njega. Skupaj z njim na način, da bi pomoči potreboval vedno manj in da bi na koncu zmogel sam. Nekateri zmorejo, saj vem, da ne vsi.

V nižjih razredih OŠ je bilo hudo. Bisyet, zahteven do sebe. Kadarkoli karkoli ni slo kot si je zamislil, čustveni izbruh, posledice take in drugačne. Ko sem opravila s svojimi strahovi in zavorami glede kemije, preštudirala vse kar mi je prišlo pod roke, ko sta zaškripala zakon in moje zdravje, je pričel jemati zdravila (Concerta). Sva rekla, naj bo, za nekaj časa, toliko, da mu zdravilo pomaga, da spozna, da zmore in da mu lažje natreniramo ustrezne reakcije.
Narobe je vse prilagoditi otroku. Treba je otroka naučiti prilagoditi se sistemu, v njegovo korist in korist drugih. Trenirali smo odzive, preigravali scenarije, analizirali situacije, se učili samoorganizacije, učenja, izražanja čustev. Usmerjali smo ga na njegovo močno področje, ampak ne na račun drugih področij. S tem izgrajeval samopodobo in usmerjal čustva. Študij je izbral v zvezi s tem.
Concerto je jemal 5- 6 let. Po 3. letniku gimnazije jo je sam postopoma opustil. Študira na eni zahtevnejših fakultet, zaenkrat uspešno. Še ima svoje fore, sploh, kadar se mu nakopiči stres, ampak jih drugi ne opazijo več. Zmožen je živeti samostojno, običajno rečem, da je povsem socializiran. Smo uspeli.

Govoriš o aspergerju? Ste imeli pomoč ali ste vse sami izpeljali?

Mi smo sedaj že kar nekaj časa v tujini, Nemčija, tu imajo tovrstni sončki veliko več možnosti in priložnosti…

Govoriš o aspergerju? Ste imeli pomoč ali ste vse sami izpeljali?
[/quote]

Govorim o motnji pozornosti. Za aspergerja ne dosega kriterija, mu pa ne manjka dosti 🙂

Sam imam diagnosticiran Aspergerjev sindrom. Moji doma niso nikoli razumeli zakaj se gre, tudi psihologinja jima ni znala/mogla dopovedati kakšne potrebe imam. Za nameček je bil oče težek alkoholik in zelo nazadnjaški, mami je pa imela tudi par poskusov samomora in je bila zelo čustveno nestabilna. DOLGA VERZIJA je taka, meni ful pomaga da si vsak dan naredim task listo za jutri in se jo držim, če je ne uspem narediti do konca, si taske prenesem na naslednji dan. Nekako imam filing koliko je dovolj da mi ostane čas za sproščanje ki je meni osebno daleč najbolj pomembna stvar, downhill in igranje igric, ja žal sem tudi že čez 30 :), ampak to je verjetno ena stvar iz otroštva kjer sem imel mir samo v igrah ki smo jih igrali s kolegi, s katerimi smo po 25tih letih še vedno best frendi. Kar se tiče šole in poklica, poskusite dati otroku neko rutino, neko organizacijo v življenje (podobno kot imam jst z zapiski, in kot je tudi omenila ena izmed mojih predhodnic), ne forsirajte če vidite da ne bo šlo, bo potrebno najti drugo pot. Šola je tako, tisto kar ga bo zanimalo bo šlo brez najmanjšega problema, znajo pa nastati težave pri predmetih ki ga niti pod razno ne bodo zanimali. Mene ne zanimajo jeziki, čeprav zelo rad berem, ampak za leve/desne prilastke, glagole, naklone ipd, pa žal res nimam potrpljenja. Popolno nasprotje so naravoslovni predmeti, posebno fizika, ter splošno tehnični predmeti. Moja srednja šola je bila bolj boga, MAtematika, fizika, kemija, 5 brez najmanjšega problema, z nič učenja, pogrnil sem pa letnik zaradi jezikov, tako da sem ponavljal. Na faks sem šel na elektro, naredil s povprečjem nad 9, učil se nisem praktično nič, ampak z task listami sem si vsak dan zadajal naloge za reševanje dokler ne bom razumel tekoče snovi, tako da sem s sprotnim učenjem in delanjem domačih nalog, seminarskih in projektov imel pokrit cel faks in je zadeva šla skozi brez problema. Na magisteriju sem padel malo v travo in sem zabluzil, tako da ga žal nisem nikoli dokončal, ampak okej, na napakah se učimo. Sedaj v službi (delam v zelo eksaktnem inženiringu, in v visokotehnološkem podjetju) zadeve funkcionirajo odlično, imamo se ful fajn, nas je ene par takih , in se tudi ful dobro razumemo, ker predvsem razumemo drug drugega. Ostali pa tudi vedo kako morajo delati z nami, je pa res da jst nisem ravno izmed hujših predstavnikov. Zelo važna je okolica, in recimo kar se tiče nekih podjetij kjer razumejo da so to verjetno najboljši inženirji ki jih bodo dobili, je to okolje v katerem taki ljudje zares odlično funkcionirajo in se imajo ful fajn. Tudi sicer imajo na Fakulteti za elektrotehniko profesorji precej posluha za take stvari, pred leti se mi zdi da je bila tudi neka delavnica/poletna šola za otroke s temi motnjami, ampak kot že rečeno, profesorji vidijo marsikaj in se znajo prilagoditi tistim talentom, tako da noben zares nima problema zaradi takšnih in drugačnih motenj v vedenju. Love life, tukaj se zadeve zakomplicirajo, sam imam punco, ki me nekako razume na pol, ampak funkcionirava dobro tako da ni problema, zna pa biti da bo vaš sin celo življenje sam. Če bo našel punco ki ga bo sprejela takega kot je, bo ali jo imel ful rad ali pa jo toleriral, predvsem je to stvar punce. Idealno bo če si bo našel neko punco s podobnimi vedenjskimi vzorci (ne nujno da ima ADHD/aspergerjev sindrom), ampak da bo dedicated karieristka, ali pa samo zares dobra punca ki bo imela vašega sina zares rada. Težko rečem, moji sodelovci in sodelovke so poročeni in imajo otroke, dva sta pa samska.

še en dodatek, če je prejšni zapis predolg.
TL;DR;
Spodbujajte in puste otroku delati tisto kar ga reees veseli, nima smisla omejevati. Če bo igral igre cele dneve ni zdravo, ampak v tem primeru ga peljite na kakšne tečaje programiranja, robotike, vsako poletje ima FE poletno šolo za osnovnošolce (če vidite da mu leži naravoslovje), če se le da ga aktivno vključite v take stvari. Najbolje takega človeka zamotiš s tem da mu pokažeš nekaj kar ga zanima, ampak še ne razume kako do tega prideš.

Samo, da povem, da si me fascibiral… ni ti bilo lahko, ampak si pregural čez in zdaj živiš lepo življenje.
Jaz bi za osebe z as naredila posebne OŠ in SŠ programe, kjer bi bil poudarek res na zanima jih, ostalo pa minimalno. Škoda vseh teh talentov, ki se zgubijo zaradi togosti in nespremenljivosti šolskega sistema.

Samo, da povem, da si me fascibiral… ni ti bilo lahko, ampak si pregural čez in zdaj živiš lepo življenje.
Jaz bi za osebe z as naredila posebne OŠ in SŠ programe, kjer bi bil poudarek res na zanima jih, ostalo pa minimalno. Škoda vseh teh talentov, ki se zgubijo zaradi togosti in nespremenljivosti šolskega sistema.
[/quote]
Ampak tudi cisto obicajni ljudje imamo take in drugacne interese. Potem bi morali imeti cel kup sol, za vse mozne kombinacije interesov in seveda za vse otroke, da bi bilo fer. Al ne?