Občudujem vas mamice, ki ste sama z otroci iz dneva v dan in vam stvari znesejo! Mislim, da tiste, ki živimo s partnerji sploh ne vemo, kako naporno je mamica ostane z otročki sama.

Meni je to sedaj popolnoma jasno in vas res zelo spoštujem!

Z otrokoma sem že 14 dni sama, ker je mož službeno odsoten, fizično sicer še zmorem, ampak zelo ga pogrešamo. predvsem zvečer ko gresta otroka spat obsedim sama, pravi dolgčas. Čitam knjigo, gledam televizijo, naredim še kaj za drugi dan. Prava beda!

Čez dan sem nenehno z otroci, mama mi nekoliko pomaga, res čez cel dan akcija. Sploh si nisem znala predstavljat da boo tako naporno.

Vsa čast tudi od mene. Jaz sem tako navajena, da smo kar naprej skupaj, da skoraj znorim že ob enem popoldnevu, v katerem sem za vse sama. Imam srečo, vem.

Joj , nama je pa tako lepo. Sploh ne bi več živela skupaj z nikomer. Pri njenih dveh letih sva se razšla, in sledilo je mešano obdobje. Po dveh letih sem se postavila na noge in začeli sva resnično uživati. Vmes smo poskusili živeti skupaj s sedanjim partnerjem. Ne glede na moje začetno prilagajanje in vse skupaj, sva po letu in pol šla ponovno na ločeno življenje. Meni in mojemu otroku to zelo odgovarja. To je edini način da sva popolnoma srečni. Kar se pa tiče pomoči sem pa itak že navajena vse narediti sama, tako da je isto kot če bi bili v skupnem gospodinjstvu.
Hvala bogu da smo si različne. Mene je do tega pripeljalo življenje, ko sem v obdobju samote odkrila da mi je lepše tako, kot pa da bi mi nekdo stal ves čas za hrbtom.

No, jaz pa nisem sama. Imam moža, ampak je tako malo z nama da je ravno tako kot da ga ne bi imela. Ampak sem vedela to že pred poroko tako da zdaj nimam pravice jamrati. Ampak je sedaj precej težje ko je še otrok kot pa prej ko sva bila sama. Edino sedaj moram taščo in tasta več gledati. V bistvu ju vidim več kot moža, sploh taščo. Pa ne mislite da je prijazna….

Pa nimam niti nočem nobene varuške ali babice. Ko je otrok doma sva ves čas skupaj, in lepo nama je. Potreb zase nimam, odgovarja mi le večerni mir v dnevni sobi ali kopeli, takrat zase naredim največ.

Bila sem sama 6 mesecev (mož službeno v tujini), zaposlena s polnim delovnim časom in otroci starimi 1, 4 in 7 let. Prvi mesec še brez vozniškega izpita in sem se dnevno z vlakom vozila v službo, z vlaka peš hodila najprej v eno smer v šolo po otroka, nato še v drugo smer v vrtec po druga dva (sredi mraza, sredi zime, brrr…) Za vikende smo se družili z mojima sestrama.
Vsekakor je bil tempo hud, spala nisem ravno veliko, a imeli smo čas za vse… kosilo, tudi še popoldanski sprehod… Ko so šli otroci spat pa je bil čas za likanje, pospravljanje. Če nisi preveč navajen pomoči bližnjih, zmoreš tudi sam… kadar moraš.

Vladka

tudi jaz sem bila sama.vendar sem tip človeka ki mora imeti vedno nekoga ob sebi.tako da sem po ločitvi živela sama s sinom 1 leto. mislila sem da bom kar umrla. bila sem zelo nesrečna.čez dan je bilo krasno smejala sva se res bilo je enkratno, ko pa je šel mali spat se je v meni porušilo vse.
in potem…..srečen konec.spoznala sem človeka ki mi je stal ob strani, ki je vzljubil mojega otroka.sedaj smo srečna družina.vsak dan sproti pa nam popestri najin mali vragec.
hvaležna sem za vsak trenutek, vsako majhno srečo ki jo prezivimo skupaj.skratka imamo se radi
p.

Ko se mi je mož ponesrečil, sem ostala sama z dojenčkom, šele takrat sem videla koliko zmorem in črpam moč za vse. Zdaj vem, da sem vsaki situaciji kos sama!

Vladka, se podpišem, trije otroci, za vse sama pred in po ločitvi, no pred ločitvijo sem skrbela še za enega otroka več, guraš in guraš pa preguraš. Nisem pa taka, da ne bi izkoristila babic, dedkov in bivšega.:-)))

Tudi meni se je mož ponesrečil, ostala sem sam z dvema otrokoma, težko je, vendar gre, ampak, če sta dva si delita delo in predvesem občutke in strahove.

DANES SKRITA, KOT BI BRALA MOJE MISLI IN OPISOVALA MENE )))

Ajda! Menim, da je s tem deljenjem občutkov in strahov bolj tako, mogoče si jih dva res delita nekaj let, potem pa …. Veliko ljudi javno pove, da so nesrečni, veliko jih skriva, da so v zakonu osamljeni, nekaj pa jih je mogoče zares srečnih. Jaz se vedno potolažim, ko pomislim, kako lepo bi bilo včasih imeti princa, da sem v zlati sredini, da je majhna verjetnost, da bi bilo bolje, zelo verjetno pa bi bilo slabše z moškim, ko čustvene podpore ne bi bilo.

Kaj nam ni lepo? Je pa zanimivo kako začudeno me gledajo in poslušajo ‘običajne’ ženske, ko da sem z lune padla…………………………….
Daj javi se še kaj, bova malo počvekali, če si za.

Pa čudno gledajo in se jim kao smilim, ko moram vse sama .Meni je pa prav luštno.Mi saj ni treba dedcovih usranih gat prat ))))
Saj če bi imela takega ,ki bi mi odgovarjal, se ga ne bi branila..Ampak če pa ni ..potem je pa sam biti pravi balzam))))))))))

Jaz sem tudi zazivela sele, ko sem ostala sama. Dve leti sem potrebovala, da sem ugotovila kaj sploh hocem. Potem sem se spravla studirat. In krasno je imeti otroka ze tako zgodaj, se imava lepo. Sicer trenutno delam se v dveh sluzbah in jo fajn pogresam. Vazno, da se imamo radi in da nam je lepo.

Meni je najbolj noro, ko mi ženske, ki vzdržujejo svoje moške ali jih njihovi moški včasih zlasajo ali sklofutajo, ne bom dalje, kaj vse dovolijo svojim moškim, te ženske mi rečejo, kako sem lahko srečna brez moža, bolj ko trdim, da se imam noro dobro, da se lahko rešena zakonskega jarma, povsem svobodna, iskreno smejim, življenje mi je lepo, a ne verjamejo.

Ženska mora znati uživati tudi brez moža (čeprav po Ruglju to ni mogoče :)), vendar je vse v glavi. Jaz pa takrat, ko je moži odsoten uživam sama s seboj, z internetom, s tišino, s tem, da se ne okupiram z njim, ampak s seboj, s svojimi načrti in je lepo.

Če se tako odločim…., lahko bi se tudi drugače in bi se (sem se) imela prav mizerno.

Lp, Srči