Kaj pa vem, morda pa tole bolj paše sem…Torej:

Imam dva sina, prvi je star 9 let, drugi tri. Ta prvi je bil nekako vedno bolj “očkov”, saj ne znam prav natančno razložiti, očka ga je znal pri krčih nekako bolje nositi, pa tudi kasneje je bil vedno zelo nesrečen, če očka ni bilo. Tako je v bistvu še danes. Midva imava svoj “film”, imava en tak fini odnos, ampak za v kino peljat in v šolo peljat nr primer je oči zakon. Ta mali je njegovo nasprotje. Mami, mami. Ko se je rodil, se je seveda očka – že malo po definiciji – posvetil starejšemu, tako tudi v bistvu nikoli ni bilo kakšnih ljubosumnih izpadov, mali se je crkljal pri meni, ta velik pri očiju (se ta velik še vedno zelo rad crklja, nič manj kot mali). Ampak imam občutek, da je njegova navezanost name v zadnjem času (recimo treh mesecih, odkar je šel v vrtec) še večja kot prej. Če ga je lani recimo mož velikokrat peljal k stari mami, kjer se je čuval, hoče zdaj na vsak način, da ga peljem jaz. In da ga pridem iskat. Tudi popoldne je silno nesrečen, če mene ni. In tudi če se zaigra z bratcem ali očetom, mora vsake toliko “preveriti”, ali sem jaz kje v bližini. Meni ga ni težko peljat in tudi popoldneve imam rezervirane za družino, res pa je, da imam tako službo, da se kdaj kakšne stvari dogajajo tudi popoldne in zvečer. Pa kdaj bi morala tudi na kakšno krajšo službeno pot. Velikokrat se nekako zgovorim, saj je moj mož zelo nesrečen, če mu rečem, da bo sam z otrokoma. Zdaj smo prišli v nekak začaran krog. Ker protestira, če ga ima očka, ga imam potem jaz. In ker ga imam toliko več jaz, se očka kar nekako “odvaja”.

Meni se zdi, da bi moral biti mož več sam z njim, pa četudi bi mali prvih nekaj minut malo negodoval, potem bi se že umiril (preverjeno!). Zdelo bi se mi fino, če bi si vloge malo zamenjali (da grem jaz kam s starejšim, on pa s tamalim), se mi zdi, da se je zdaj ta “razdelitev” preveč zasidrana. Vendar je mož seveda kar užaljen, če reče mali, da ne bi šel z njim, in se potem raje kar umakne. Silil ga pa že ne bom, reče. In začarani krog je tu. Imate kakšne nasvete? Oziroma – ste imele podobno situacijo, pa se je sama uredila? Ali ne smem čakati na to, da bi se uredilo samo po sebi?

Samo moje mnenje. Čimprej nehat s tem razločevanjem. Pojdi lepo kam s starejšim in pusti očka z malim. In to čim večkrat. Dovoli jima, da najdeta ali si izmuslita svoje ”tihe” dogovore, ljube igrice, ki jih zna le očka…naj se navadi na očeta, če je bil do sedaj zapostavljen.
To se najbrž ne bo uredilo samo po sebi.
Moja izkušnja: sicer sva dve sestri, ampak prva bolj navezana na očeta, jaz na mamo oz. kar na oba..ker pa se je mama bolj posvečala meni (sem bila več bolna in mlajša) ji sestra še zdaj ni ”odpustila”, da se ni zanjo ”potrudila”. Zdaj sva že obe odrasli, ampak ona še vedno ”visi” na starih ”zamerah”, kako je mene mama ujčkala…ona pa ni bila nič pomembna. Ne pomeni ji veliko, da ona je pa imela očeta nonstop..sta se sprehajala in smučala itd, No, bistvo je pomojem le to, da mora biti dokaj enakomerno razdeljeno!!
Drugače se bo STAREJŠI POČUTIL obroženega. Ali pa bo mali zrasel v enega zateženca, ki jokca in jamra zaradi vsega. Mislim, da vsi otroci rabijo ujčkanje mamice…in malce bolj odločno roko očeta. Pa naj se navadi igra tz očetom, tako imajo mulčki več ”moških” idej, bolj ”grobih iger..

Hvala, Jerca, fino si odgovorila, iskreno. Še kakšno mnenje? Še kakšna mama v podobni situaciji? Ki pa jo je uspela rešiti?

Ja tudi pri nas je podobna situacija. Imam sina starega 4 leta in hčerko staro 2 leti. Tamala je čisto moja oziiroma strašno navezana name seveda da se zavedam zakaj je do tega prišlo, sin pa bolj na očita. Vendar se trudim, da ne delam razlik in zadneje čase si vzameva s sinom čas samo za naju in greva kam. Skratka hočem reči da se moramo truditi, da se otrok ne naveže bolestno na eno osebo ker to ni zdravo in ne more prinesti nič dobrega. Vem da mi godi ko tamala skoz sprašuje KJE JE MOJA MAMI, ali pa TO JE MOJA MAMI, vendar se zavedam da to ni ok.
Oba z možem se trudiva da ne delava razlik in da se oba otroka počutita vredu tako pri meni kot pri njem. Ne dopustiti da še globje “zabredete” in načrtno sodelujte z obema.

midva imava samo enega otroka in je bolj navezan name, kot na moža (razlogi so pač čisto navadni – mami je bolj ustrežljiva, ima več idej, oči pa raje počiva…) na začetku je bila prava grozljivka. ampak ko sem šla v službo in je moral mož prevzeti svojo vlogo, pa še od tašče smo se odselili, sta se pa našla, sicer je mami še vedno bolj aktualna (ampak to spet zaradi zgornjih razlogov), če me pa ni se pa super razumeta. in seveda sem morala malo zaropotati, da je ni vsakič peljal k svoji mami.

vsi se moramo malo prilagoditi. Je pa res, da je pri otrokih vedno eden na prvem mestu, zaradi različnih karakterjev itd.

lp, nina