MAVRICA V PLOČEVINKI
Če ti nekaj zadiši, pojej
Tor 14.03.2006
»Imam 34 let, pa sem tako nečloveško utrujena,« začne svojo zgodbo Marija Šnuderl – Mima iz Hotinje vasi, ki so ji pred več kot petnajstimi leti diagnosticirali rak dojke. Do invalidske upokojitve pred tremi leti je bila osnovnošolska učiteljica matematike in fizike. Pred kratkim je pri založbi Učila International izdala knjigo Mavrica v pločevinki, s pripisom Resnična zgodba o boju za življenje.
Zgodbo začne skorajda z opravičilom, ker naj bi bila pisana zelo osebno, skoraj egoistično ter da so nekatera dejstva silno neotipljiva ter da vsaj pri raku ni enega in edinega načina preživetja. »Vsak mora najti svojo pot. Pri tem vztrajam in ne dovolim, da me kdo prepričuje, da sem kar koli delala narobe. Menim, da je petnajst let vendarle dovolj dolga doba življenja z rakom, da se lahko uradna medicina z mano kvečjemu hvali, ne glede na to, da se mi bolezen ponavlja,« zapiše Mima, kot se tudi imenuje, ob koncu knjige. »Najbolj nepošteno pri vsem je, da ljudje prestanejo vse regularno zdravljenje, operacijo, obsevanje, kemoterapijo, potem pa se odrečejo določeni vrsti hrane ali uvedejo drugačno prehranjevanje in vse zasluge pripišejo temu, kot da uradna medicina nima pojma,« se skoraj razjezi Mima.
Si je vsak kriv sam?
Zdi se, da je malo bolezni, katerih zdravljenje je tako negotovo. Sicer obstajajo ustaljene metode, a lahko na vsakega posameznika delujejo drugače. Prav tako je skorajda nemogoče predvideti, kako bo bolezen napredovala. Mima je kljub nenehnim pretresom ostala realna, ko zapiše, da je uporaba pojma »ozdravljen« za rakave bolnike popolno zavajanje. »Ko enkrat zboliš, ne smeš več uživati, se zdi. Moraš samo še ‘cartati’ svojo bolezen ali pa delati kot konj, kot da bolezni ne bi bilo. Najraje pijem kavo s smetano in nekaj kapljicami ruma. Če ti nekaj zadiši, pojej. Raje živim še pet let in kolikor toliko kakovostno kot pa petdeset in se mučim z nečim, česar ne maram, ter se odrekam tistemu, kar imam najraje na svetu. Dejstvo je, da ni nihče dokazal, katera hrana je škodljiva. Vsi samo ugibajo, resne raziskave pa ignorirajo,« trdi Mima.
Zakaj ravno jaz?
»Hodila sem v šesti razred, ko je za rakom umrla mama. Ko sem zbolela, sem si mislila, da je najpomembneje otroke pripeljati do poklica, potem se bodo že nekako znašli. Takšnega življenja, kot sem ga imela jaz, jim res ne bi privoščila,« pove Mima, ki bo aprila letos praznovala 51. rojstni dan. »Že pred mnogo leti se je veliko vedelo o tem, da je rak tudi deden. Položaj se mi je zdel grozljiv. Zdaj imamo že veliko zdravil, a vsako je malo bolj agresivno, majčkeno podaljša življenje, v resnici pa nismo veliko dlje kot leta 1966.«
Vprašanje zakaj ravno jaz je prvo, ki si ga postavi vsak, ki zboli za rakom. »Potem pa ugotoviš, da so drugi počeli še večje svinjarije, pa se zaradi njih niti obremenjujejo ne, kaj šele, da bi zboleli. Bila sem na pogrebu sedemletne deklice, ki je umrla za levkemijo. Župnik, ki že ni več vedel, kaj bi rekel, je v pogrebnem govoru povedal, da si je bog zaželel angelčka. Pa sem si mislila: O, ti ljubi bog! Če takšen bog obstaja, ga res ne potrebujem. Človek mora živeti po načelih, merilih, z nekateri zavorami v sebi kot denimo ne ubijaj, ne kradi … Ampak to s kakšnim bogom nima nobene zveze, temveč s tem, da potrebujemo pravila, da lahko preživimo drug ob drugem.«
Rada živim
Ko ji povem, da jo občudujem, ker se z boleznijo spopada s humorjem že sedemnajst let, pove, da rada živi ter da še ni bila v Avstraliji. Nato se zresni in nadaljuje: »Nikoli se nisem primerjala z drugimi oziroma z njihovimi diagnozami. Ljudje obupajo in zelo hitro propadejo, ko izvejo za koga s podobno diagnozo. Zdaj me vleče radovednost, kaj se bo zgodilo z Drnovškom. Dejstvo je, da sploh ne vemo, kaj je res o njegovih metastazah. Čisto po babje me žre, kaj je resnica. Kajti dokler po kosteh nimaš metastaz, lahko hodiš normalno, pravzaprav ni nobenih težav. Tudi jaz bi lahko letela, a me hrbtenica ne drži, uklešči se mi živec in ne morem dalje. Če bom šla v Avstralijo, bom pač šla na vozičku.« Sliši se nenavadno, a v zadnjem času je ključen njen prenosni računalnik. »Šele z njim sem med svojo nepokretnostjo dobila občutek, da živim, da ima moje življenje še smisel, ker pomagam ljudem z rakom in njihovim svojcem, ki se pojavljajo na spletnih forumih. Svojci so večinoma še bolj nebogljeni kot bolniki,« doda. »Naravnost povedano: mislim, da počasi drsim proti koncu. Seveda se še vedno lahko zavleče. To je odvisno od marsičesa. Junija pričakujemo vnuka. Lahko traja do takrat. Lahko dočakam še kakšno silvestrovanje ali doživim čudež popolne ozdravitve iz neznanega vzroka. Lahko pa se zgodi čez noč. Pljuča so prizadeta, kar so mi povedali že pred meseci. S tem se preprosto ne obremenjujem. Lepo mi je. Prižgem računalnik in hodim po svetu.«
Tudi mlade zbolevajo
»Dokler zdravniki pred seboj nimajo citološkega dokaza, se do mlade bolnice vedejo, kot da si izmišljuje ter da prihaja na pregled zgolj zato, ker ji ni do dela. Počasi bo že sedemnajst let, odkar hodim v ambulanto za bolezni dojk, a se niso stvari prav nič spremenile,« se razhudi Mima. Prepričana je, da je ravno tridesetletnice najnujneje rešiti. Zdravnike bi bilo treba opozoriti, da je ženska, mlajša od petdeset let, še bolj ogrožena kot tista v meni. To naju napelje na temo alternativnega zdravljenja. »Ko je zbolela mama, je bila alternativa, da so ljudje pili petrolej. Sledili so injekcije izvlečka iz bele omele, sok rdeče pese, Breussova dieta, čaj taheebo (pil ga je oče, ki je prav tako imel raka, a ga ni več med živimi), aloja vera, noni, makrobiotična dieta, slike matere Tereze, zelene alge … Na onkologiji sem bila v sobi skupaj z vegetarijankami in popolnimi abstinentkami, ki so zbolele. Verjeti v zdravilo pomeni povečati njegovo učinkovitost. In kdor verjame, ima veliko več možnosti. Morda bi bila alternativa vsaj malo resna, če bi o njenih postopkih vodili evidence. Tudi o umrlih, ne le o ozdravelih bolnikih.«
Poskusila bi vse
»Spomnim se ženske na vozičku pred tremi leti, ko sem imela recidiv (ponovitev bolezni). Bila je podobna meni danes. Shujšana za deset kilogramov, sin jo je na vozičku vozil na kemoterapijo. Mislila sem si, zakaj jo vendar mučijo, jaz se že ne bi pustila. Zdaj ležim in sem verjetno v slabši koži, kot je bila ona takrat, pa mi na misel ne pride, da bi zavrnila zdravljenje, če bi le še obstajalo. Res, niti za trenutek ne bi pomišljala,« pove Mima in prepričano zatrdi, da bo tudi rak prej ali slej ozdravljiv. Nasmeji se in doda: »Pojavila pa se bo kakšna nova neozdravljiva bolezen. Ljudje bodo vedno umirali. A naj se zgodi v čim poznejši starosti.«
Piše: Nika Vistoropski
Ker je rekla Mima, da veliko bere forume, potem jo pa kar tukaj pozdravim: Pozdravljena Mima, želim lep konec tedna!
Ko boš pa že po forumih brskala, pa še malo poglej, da ni kaj “neprimernega”. Jest grem pa malo počivat, a prav. :-)))
No, Prababi, še tebi en pozdrav, ko si ravno pomolila “smrček” ven.
Bodite lepo tudi vsi drugi. Uživajte. Počivajte. Kar vam paše.