Zakaj so nekateri tako željni trpljenja drugih, da neprestano drezajo v bolečino drugih. Ko jih srečaš kje najprej podrejajo.. In kako ti, si kaj boljše, a se spomniš, ko ti je umrla mama, si se zaletela, zbolela…? Kje je tukaj fora? Zakaj?

Od takih urno beži kot nesejo te noge.

Mene to ne moti. Imajo vso pravico, da me spomnijo na zalostne dogodke in ce jhkaj zanima, razlozim.

Jim da to občutek, da so na varni strani? Kaj imajo od tega?

A veš da sem se zdaj zamislila. Jaz pa vprašam to, tudi če kdo mene vpraša m ne moti. Sklepam da je to odvisno od tega kakšen človek si in kako predelaš travme. Eni zelo realno in umirjeno, drugi so ranjeni in poškodovani še tri sto let.

Aja zakaj to vprašam? Ker me zanima, kot me zanima kako je bilo na dopustu. kje so bili za novo leto, kako zdravje, nova služba in podobno. Povsem neškodljivo. Do zdaj nikoli nisem pomislila da je to ovira za koga. Hvala za odprto temo.

A te imajo tudi pravico vprašati o pokojnemu človeku kje pa kaj je, a ti dobro veš, da ve da ga ni več. Kje je tukaj kultura in sočutje? Če ve, da je nekdo umrl in se naredi neumnega.

Ah, mene ena samozvana prijateljica kar naprej opominja, da nimam prijateljev. Ker imam prijateljstva (prava) urejena, me to sicer ne zaboli. Se pa vedno vprašam, zakaj se me tako trudi prizadeti. Enkrat bom njo vprašala. 🙂

Mislim, da s tem skrivajo svoje komplekse.

Lahko. Mogoce ne ve, da je umrl, lahko je pozabila, kar se lahko zgodi. Pac poves se enkrat, da je umrl. Zakaj vas vse tako vrze iz tira? Kaj je narobe z vami?

To so dreki od ljudi ki svoje frustracije ali pa foušijo blažijo stem da drugim zbijajo samozavest oz. jim želijo da se bedno počutijo.

Npr. meni je podrejeni v službi konstantno sral po glavi samo zato ker mi je bil fouš ker sem imel večjo plačo od njega. No na koncu je letel.

To so primitivci, brez vsake empatije.Ne druži se s takimi negativnimi ljudmi.Če te pa vprašajo, pa odgovori, da je stvar mimo in da se imaš SUPER fajn.Pa bodo takoj zaprli usta.

Odvisno, kak dan imam.

V več kot 99 odstotkih me nobeno vprašanje ali spominjanje na slabe dogodke ne vrže iz tira….a če imam slab dan že od jutra me kdaj pa kdaj kdo uspe znervirat s kakim vprašanjem ali obujanjem spominov – kar pa je zelo redko.

Tako, kot že ena pred mano – tudi jaz sprašujem vse mogoče – niti ne iz radovednosti – ker že naslednji moment pozabim, in lahko se zgodi, da naslednjič sprašujem isto. To pa zato, ker delam v lokalu, kjer nenehno klepetam z gosti – moj cilj pa ni, da si karkoli o njih zapomnim ali širim naprej – ampak, da vzpostavim komunikacijo, da se gost ne ukvarja z muhami in telefonom, da mu ni nerodno, če je slučajno sam v lokali in da se počuti dobrodošlega-…..so tudi taki, ki klepeta ne želijo in to tudi jasno pokažejo, te pa potem prepustim telefonom.

Tako, da ni rečeno, da imajo vsi slabe namene.

Po barvi glasu pa zveš tudi namen takšnih vprašanj. Večino te hočejo samo prizadeti in prizemljiti, da se prepričajo, da boš za vedno žalosti.

Pozabijo! Zivljenje se jim ne vrti okoli tebe, po moznosti imajo nestetonskrbi in obveznosti, pa jim uide iz glave.

Sama se ujamem v mislih, ko pomislim, kaj je kaj z mamo neke znanke, pa se spomnim, da je umrla lani in ker vem, da pozabljam take stvari, ljudi ne sprasujem o mamah in drugih.

Kako te pa opominja?

Ker po mojih izkusnjah, taki ljudje izhajajo iz sebe, vedno morajo imeti okoli sebe kup ljudi in ce jih kdo drug nima, sklepajo da mu je hudo, niso dojeli, da smo si razlicni.

Neumnost!

Nekdo je imel nesreco, poskodbo ali pa kaksno zdravstveno stanje, operacijo recimo, v tistem casu sva bila kar na vezi, potem pa se nismo videli en cas in ko se spet vidimo, vprasas cloveka, kako je, je zdaj koleno v redu ali ima se kaksne tezave.

Kaj je to kaj takega?

Sama zelo malo sprasujem, sem pac tak tip, a ko mene kdo sprasuje take stvari, se niti malo ne pocutim ogrozene, niti nimam obcutka, da bi bil kdo skodozeljen. Kaj bi sploh kdo imel od tega, da me vprasa, kako kaj moje koleno eno leto po poskodbi?

Ma joj, kake mimozice! A niso psihologi enkrat rekli, da je najhujše za nekoga, ki je prebolel travmo izgube ljubljene osebe, najhujše to, da se nihče o tem ne želi pogovarjat. Da ljudje delujejo, kot da tega ni, o tem ne sprašujejo. In to je hudo. Ker človek, ki je zgubil ljubljenega (tudi otroka) hoče o tem govoriti, ne pa se delati, da je vse okej, da umrli nikoli ni obstajal in se ga nikoli več ne omenja.

Morda ljudje sprašujejo o umrli osebi ravno zato, da dajo možnost svojcu, da o tem govori. Vi pa vedno pomislite na najslabše, daleč od teh oseb, to so pijavke, bla bla bla. Prijateljica je izgubila otroka čisto na koncu nosečnosti. Vsa njena familija po enem mesecu niti omenjala ni več punčke, češ naj pozabi na to in gre dalje. Edino jaz sem o njej govorila, jo spraševala, ji dovolila o njej pripovedovati. Še danes mi je za to hvaležna, pravi, da je samo tako predelala zadevo, da je ne boli več tako grozno kot prvo leto po tem.

Če pa nek znanec vpraša za umrlega človeka, je pa čisto možno, da je pozabil, da je umrl, ali pa samo iz vljudnosti sprašuje. Pa zakaj bi nek znanec nalašč iz zlobe vrtal v to? Dajte no…

Po barvi glasu pa zveš tudi namen takšnih vprašanj. Večino te hočejo samo prizadeti in prizemljiti, da se prepričajo, da boš za vedno žalosti.

Kakšne izkušnje imate to z ljudmi, da tako mislite?? Ponavadi ste ravno tisti, ki mislite, da so drugi ljudje takšni, sami taki. Meni na kraj pameti ne bi padlo, da me nekdo, ki vpraša o moji pred kratkim umrli mami, hoče prizadeti!

Pa kakšni ljudje ste to, da vam pri takih vprašanjih ljudi to pade na misel? Ali popolnoma na dnu, nesamozavestni do konca in vidite grožnje vsepovsod, ali pa sami v uber pokvarjeni, ker dejansko sami tako delujete, pa mislite, da so vsi taki.

Se natančno spomnim nekaj takih situacij, a če jih opišem, se bo morda prepoznala. Ker se mi zdi, da bere ta portal. V glavnem gre za to, da nje služba ne zanima, ampak bi se pogovarjala samo o osebnih in zasebnih zadevah. Kar pa mene izjemno moti. In potem mi zabrusi, da jaz pa nimam prijateljev. Kot že omenjeno, jo bom enkrat vprašala, zakaj mi neprestano to govori. In zakaj sploh misli, da je moje zasebno življenje njena stvar. Potem bom morda imela mir. Verjetno ima pa res sama neke frustracije v povezavi z družbo oziroma prijatelji.

Če se s kakim znancem redko srečate in on/a nima z vami nič skupnih dogodkov razen teh,ki jih omenjate/nesreča, napaka, bolezen…/ , kaj pa naj vas še vprašajo? Znanci so in vas samo poznajo in imajo le kak skupen spomin z vami. To niso vaši prijatelji,ki so na tekočem o tem, kaj se vam dogaja.

Če ve po dolgem času nekje srečate znanko, katere starše ste npr poznale, kaj jih nikoli ne vprašate,kako jim kaj gre? In se lahko zgodi, da so že vmes umrli. In zdaj mora ta znanec misliti,da ga/jo  hočete ve prizadeti? Tako,kot ve mislite,da hoče nekdo v enaki situaciji prizadeti vas?

Ma dajte no, saj niste center sveta in mnogim znancem ste popolnoma nepomembne. Ne skapirate ,da ste SAMO znanci in nič več.

Verjamem, da nekatere tega ne zmorete dojeti, raziskave pa pravijo, da je na svetu vedno več neumnih ljudi. Degeneracija človeštva, pač.

Mislim, da nobeden, ki kdaj občutimo namerno zlobo (morda pa samo samoobrambo) v komentarjih, nismo imeli v mislih tega, o čemer pišeš ti.

Torej te prijatelji, ne pa znanci, sprašujejo o izgubi? Če ja, je to menda normalno, da boš prijatelju o tem govorila. Če gre za znance, ampak po tvoje namerno sprašujejo o tem, samo zato, da se boš počutila slabo, kje vraga najdete take?? Misliš, da ne obstaja možnost, da niso zlobni, ampak imaš samo ti tak občutek?

Tvoja sodelavka, ki bi se pogovarjala samo o osebnih zadevah- sklepam, da tudi ona govori o svojih osebnih stvareh. To gre tebi na živce. Pa povej ji jasno, da ti prijatelje imaš, da pa sodelavke ne smatraš za prijatelje in bi za naprej rada, da se v službi pogovarjata o službenih zadevah. To je to. Ene je treba postavit na mesto. Pa to ne pomeni, da je ta sodelavka zlobna, nesramna itd. Je tak tip, da bi se s sodelavkami rada zbližala na osebnem področju, drugače ji je očitno dolgčas v službi. Ti nisi tak tip in ji jasno povej.

Ta zenska pac enaci prijatelje z druzbo. To pocne veliko ljudi in ni nic takega. Druzbe ocitno res nimas ali pa ji dajes tak vtis, ker se o sebi ne zelis pogovarjat z njo.

Ja sorry no, ampak za to, da nekdo namesto opravljanja službe raje opravlja družbo, pač ne moreš reči, da to ni nič takega. Se pogovarjam z njo tudi o svojem zasebnem življenju (sem pristaš sproščenih odnosov na delovnem mestu) in sploh ne vem, zakaj ima občutek, da nimam prijateljev. In še manj vem, zakaj bi jo to motilo (oziroma zakaj bi to sploh morala biti njena stvar). Ker jo neizmerno moti. Mene pa neizmerno začenja motiti ta njen odnos do mene. Mislim, da se bo v bližnji prihodnosti moral zgoditi en hud pogovor. Ali pa preprosto rez  – da jo odrežem iz svojega življenja. Domnevam, da ima ona veliko prijateljev in družbe (ker ji je, kot kaže, to pač izredno pomembno) in naj utruja njim.