MOJ SONČEK IN COPATKI
Po premoru se spet oglašam….In srnica, ti moja srnica, kako si le izvohala mojo skrivnost????
Vesela novica….moja novica…najlepša novica mojega življenja je ta, da bom postala mamica….Vsi točno veste, kako dolgo sem si tega želela. In kočno….Kupovali bomo copatke…jeseni….kakšni bodo, pa bomo še videli.
Imam pa še eno novico in to je ta, da sem zaprla vrata tašče in tasta, spakirala kufre in šla…No…smo šli…jaz, možiček, moj sonček in naša psička…Happy familiy…. Ja, včasih je res treba potegnit črto in meni je končno uspelo. Dovolj živciranja….sploh pa sedaj….
Hvala vsem, ki ste mi do sedaj stali ob strani in ki mi boste še vedno stali ob strani….Vse vas imam full rada!!! Cmok, cmok, cmok :))))))))))
zvezdica…. ko prebiram tale post… iz njega sije sama sreča in veselje. Čestitke… najprej za copatke, pa ni važno al bodo modre al rožnate, samo da bodo, veliko lepih in srečnih trenutkov do veselega dogodka in ko bo… bomo skupaj nazdravili, čeprav virtualno…
Čestitke za odločitev, ki sta jo potegnila oba z možem… veliko srce in veliko, veliko poguma je potrebno imeti ob taki odločitvi, vendar… verjemi, je vredno 🙂
Lep dan zvezdica pa veliko, veliko sreče v pričakovanju veselega dogodka 🙂
Jani
p.s. ti ti srnica, pa res, kako si izvohala :))))))))) majo srnice dober nos ja :)))
Moja moja ljuba zvezdica,
ko sem bila danes zjutraj že tako čustveno
bolj podobna vrbi žalujki, ki skloni svoje
veje čisto do tal in vpija vase vse, kar ji
mati narava ponudi, ko sem svojim čustvom
pustila prosto pot in obsedela tiho, mirno,
mislim pa dala deset minut prosto …….. in
ko sem odprla še tvoj post, mi ni preostalo
drugega, kot pustiti srcu, da prekipi, da s
cmokom v grlu in solznimi očmi svetu izpove
svoje …..
In jaz izpovedujem svoja občutja ob tvoji sreči tebi tako, da si izposodim avtorje, ki so to znali pred menoj povedati z vsem svojim bitjem. Jaz tako ne znam. Zato se vse svoje življenje resnično iz globine srca zahvaljujem tistim, ki jim je srce držalo pero in izpisalo občutja.
Torej, tebi zvezdica, ob vsej sreči, ki je te doletela in v kateri se za hipec, samo za hipec najdem tudi sama, ker še nisem pozabila vseh nepopisno lepih občutenj ob novici, da bo rojeno novo življenje, da bo dano svetlim očem ugledati tebe, da bo dano novi duši občutiti tvoja hrepenenja in srečo, ki si jo sposobna deliti, tebi zvezdica tole, kar je Cankar občutil ob materini ljubezni:
“Začutil sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa, kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.” (Skodelica kave – odlomek)
Močno ti želim tako videnje tebe same v očeh in duši tvojega bitjeca, ko bo sposobno zaznati vso tvojo ljubezen in vse, kar si sposobna dati takrat, ko bo temu doraslo. Do takrat pa ti izpišem še tole, kar meni leže globoko, res globoko v srce. S tem ti želim povedati čisto vse tisto, česar resnično ne znam drugače, ker sem ta hip morda preveč …….. ma kaj vem, zvezdica moja mila, preberi si in uživaj ob tem, kar te čaka:
“Moja mama je lepa. Njeni lasje so krasni in dolgi, valovijo in se bleščijo, njena usta se smejijo in kažejo zobe telohovega cveta. Če bi bilo sto mamic okrog nje, bi jo spoznal po ušesu. Ker to je lepo uho, s čudovitimi potkami veselja in tajnosti pripovedk. Pritečem k njej in dvignem roke, ona se nasmehne, potem vrže lase za uho in počepne. Močno se stisnem k zavojčkom labirinta in voham, kako vse diši po milu. Njen vonj je duh smrek, borovcev in madih muck. To je moja mamica.” (Boris Jukić; Vrtec zjabolki /odomek/)
Vso srečo, draga zvezdica. In ta hip moram spet ……. zatreti v sebi vsa mogoča čustva, ki navirajo ………
Moja moja ljuba zvezdica,
ko sem bila danes zjutraj že tako čustveno
bolj podobna vrbi žalujki, ki skloni svoje
veje čisto do tal in vpija vase vse, kar ji
mati narava ponudi, ko sem svojim čustvom
pustila prosto pot in obsedela tiho, mirno,
mislim pa dala deset minut prosto …….. in
ko sem odprla še tvoj post, mi ni preostalo
drugega, kot pustiti srcu, da prekipi, da s
cmokom v grlu in solznimi očmi svetu izpove
svoje …..
In jaz izpovedujem svoja občutja ob tvoji sreči tebi tako, da si izposodim avtorje, ki so to znali pred menoj povedati z vsem svojim bitjem. Jaz tako ne znam. Zato se vse svoje življenje resnično iz globine srca zahvaljujem tistim, ki jim je srce držalo pero in izpisalo občutja.
Torej, tebi zvezdica, ob vsej sreči, ki je te doletela in v kateri se za hipec, samo za hipec najdem tudi sama, ker še nisem pozabila vseh nepopisno lepih občutenj ob novici, da bo rojeno novo življenje, da bo dano svetlim očem ugledati tebe, da bo dano novi duši občutiti tvoja hrepenenja in srečo, ki si jo sposobna deliti, tebi zvezdica tole, kar je Cankar občutil ob materini ljubezni:
“Začutil sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa, kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.” (Skodelica kave – odlomek)
Močno ti želim tako videnje tebe same v očeh in duši tvojega bitjeca, ko bo sposobno zaznati vso tvojo ljubezen in vse, kar si sposobna dati takrat, ko bo temu doraslo. Do takrat pa ti izpišem še tole, kar meni leže globoko, res globoko v srce. S tem ti želim povedati čisto vse tisto, česar resnično ne znam drugače, ker sem ta hip morda preveč …….. ma kaj vem, zvezdica moja mila, preberi si in uživaj ob tem, kar te čaka:
“Moja mama je lepa. Njeni lasje so krasni in dolgi, valovijo in se bleščijo, njena usta se smejijo in kažejo zobe telohovega cveta. Če bi bilo sto mamic okrog nje, bi jo spoznal po ušesu. Ker to je lepo uho, s čudovitimi potkami veselja in tajnosti pripovedk. Pritečem k njej in dvignem roke, ona se nasmehne, potem vrže lase za uho in počepne. Močno se stisnem k zavojčkom labirinta in voham, kako vse diši po milu. Njen vonj je duh smrek, borovcev in madih muck. To je moja mamica.” (Boris Jukić; Vrtec zjabolki /odomek/)
Vso srečo, draga zvezdica. In ta hip moram spet ……. zatreti v sebi vsa mogoča čustva, ki navirajo ………
Sem se ravno hotela opravičiti, no, ne bo
potrebno. Sem rahlo zmedena, res ne vem,
kaj se mi dogaja, a se stežka najdem! Bo že!
Oki, zvezdica, rada te imam pa res!