Mogoče boste rekle: ” kaj to mene briga”. Pa vseeno. Danes je 10 let kar je umrla moja zlata tašča. Tašča mi je bila 28 let. Nanjo imam samo lepe spomine, ker je bila ena res dobra nesebična oseba. Odrasla je brez staršev pri tujih ljudeh, ki niso bili vedno dobri do nje. Oče ji je umrl, mati pa jo je majhno zapustila in šla v Aleksandrijo za dojiljo kot veliko Primork. Denarja ni pošiljala in hči jo je prvič in zadnjič videla pri 38 letih. Pa vendar je zrasla v osebo, ki so jo imeli radi vsi vaški otroci saj so imeli pri njej “družabnico” za igre. Od nje sem se veliko naučila in sedaj, ko sem tudi sama že 10 let tašča ji poskušam biti čimbolj podobna v odnosu s snaho in zetom. In veste to mi lepo uspeva. Mislim da me imata tudi onadva rada.
To je le ena mala pozitivna pripoved o odnosih med taščami, snahami in zeti.

to je pa res prijazno in lepo slišati od nekoga, ker udrihanja po taščah je bilo na monu že kar preveč. Tudi jaz imam rada svojo pa čeprav je včasih malček sitna:); ampak jo sprejemam, tako kot je!

Lepo je tole prebrati. Jaz pa sem danes ponoči sanjala bivšo taščo, bivša je že 20 let. Sanjala sem, da je bil napovedan obisk pri njej, jaz pa sem po ovinkih izvedela, da me ona noče videt.
Upam, da je z njo vse v redu, ker sem nekoč že sanjala o njej nekaj slabega, pa je potem res zbolela.

Ni vsaka tašča zmaj, včasih so tudi snahe lahko. Če je spoštovanje z obeh strani, potem ni težav. Žal je mladina danes zelo nestrpna do staršev in namesto da bi nasvet vzeli kot dobronaveren, ga obrnejo kot vtikanje v družino.

Tebe bi želela vsaka imeti za taščo. Sicer pa je tudi moja zlata in molim, da ozdravi, saj je hudo bolna.

Hvala ti. Se ti bom nocoj pridružila v molitvi.