…… NIOBČI mila naša, danes te ne
zasledim, najbrž si …….. se potopila
v svoja razmišljanja. Kje so tvoje misli,
Niobči mila, po katerih poteh te vodijo,
kako jih doživljaš ….. stezice in poti …..

Tebi, Nioba, tole, do ponedeljka, ko spet pridem z vami v stik, vsaj za jutranji pozdrav:

“Sreča je sama zadostno opravičilo. Lepe stvari so prave in resnične: torej so lepa dejanja tista, ki ugajajo bogovom. Modri ljudje imajo notranji občutek zato, kaj je lepo, in največja modrost je zaupati tej intuiciji in se ji prepustiti, da te vodi. Odgovor na bistveno vprašanje, kaj je prav, tiči v človekovih prsih. Zaupaj si.”
(Aristotel – 384-322 pr.n.št.)

Danes sem srečna. In zadovoljna. In dež pada… moj ljubi dež. Niboči moja, imej se lepo, imej lep dan, naj bo tvoj današnji in jutrišnji dan tako popoln, kot je moj.

ISTO VELJA ZA VSE TJAVENDANOVCE, le da sem morala, tako kot čebelica svojemu zajčku, ki mu pošilja knedlčke (ki jih jaz tudi obožujem, pa ne dobim nobenega, bogve zakaj, morda me pa čuvelica ne mara!!!) moji Niobi dati še nekaj posebnega. Ampak, velja za vse. Bodimo srečni, bodimo torej zadovoljni.
Ni pozablena naša ljuba Muca, bog ne daj! Oh, muca, kako se je moglo zalomiti meni prav zdaj, ko se je tebi “ofnalo”? Ni pozablejna Severnica, ki mi je z vso močjo zasvtila na nebu! Ni pozabljena Rebeka z njeno otožnostjo in žalostjo. Ni pozabljena naša Pandica. Ne veš, Pandica, kako lepo imam oblikovano tvojo podobo. In tako dobri sva si, na slikcah, ko so si lahko dobri le medvedki med seboj (sem tako široka postala, da sem res mati medvedka!!!), ni pozabljen naš izbuljeni Mišon, ni pozabljen naš Edi (kje hodi, tale naš Edi – sonček!?), ni pozabljen Štumpi – ej, frikica na beterije, bo kaj ali ne bo nič s tistim …….. hm, khmm, pa zelena mamba, severnica. …… Nikita je tako vedno v prvem planu, skrbi me odsotnost naše Lili (llllllllllliiiiiiiiiiiiiiiilllllllllllllllliiiiiiiiiiiiiiii!!!!!!!!!!!!!!ma bog pomagaj, kdo bi vse naštel. Da je Barbi prisotna v najkritičnejših trenutkih se tako ve …….. ane? Kaj čem, ziher sem zdej pozabila en mali bataljon naših Tjavendanovcev, pa ne morem drugače kot tako. Stara sem. Pozabljiva. Ne morem pozabiti vseh, ki ste stalno tukaj, malo mi spomin zataji pri tistih, ki so se malce umaknli v ilegalo (Orhideja, s katero sva prismodili enega na balkonu, se spomniš, Orhideja, kako nama je pasal, a?), ni pozablena Lilagem z vso svojo občutljivo in nežno dušico, ni pozabljena Paty in njeno valujoče in po soli dišeče morje ……. o ne, ni pozabljena. In ni pozabljen …….. naš preudarni in mili ježek. Oh, ježek, ježek, gozdni možek, kam pa kam ……… vse z idejami in mislimi obdan ………??

In ni pozabljen Gabrijel in Sašk in datumi in zvezdni utrinki in klobasice (črne, dolge ………..) in vinograd in …….. solze !!!

Mejte se, vsi frajerj in frajerke!

knedl (posuj po zelji) :):)))

Eh, čuvelica moja zlata, zdaj pa vidim, da ti
nisem ravno trn v peti. Bog ti polončkaj za
knedl. Posula pa ga bom s cimetom, potem
pa še malo, ampak res čisto malo sladkorja ….
da ne bo vse cukrasto, dodala pa bom, samo
za dekor, se ve! …… klinčke alias nageljnove
žbice ………. in potem …….. ti po vsem tem …..
pošljem ……… cmooooooooooooooočkkkkka!

Hvala ti! Danes je dan, ko z neverjetno lahkoto lahok rečem: Marija, ti si srečna ženska! Toliko lepega …… da bom imela tudi za malo rezerve v bodočih dneh! Thank to you, too!