V petek se mi je zgodilo nekaj, o čemer razmišljam že ves vikend. Kot običajno sem se podala v dm da kupim nekaj šamponov,… pa ličil za crkljanje, pa škarjice za nohte (ki mi jih je irski carinik vrgel v smeti, ko sem jih imela v ročni prtljagi – hrano na letalu so pa servirali s kovinskim jedilnim priborom….)… Skratka ko sem vstopila me je ustavila mlada gospa in mi povedala (ter to podprla s papirji), da je iz materinskega doma, kjer imajo otroci trenutno drisko, mamice pa nimajo denarja za pleničke. Zbirala je prispevke za pleničke. Jasno, da sem dala tudi svoj prispevek a zajela me je neka žalost. Žalost, ko sem videla, da si je ogledala ceno vseh pleničk in nato optimalno skombinirala nakup… Kako žalostno, da nimaš denarja za pleničke….
V materinski dom sem pred meseci peljala nekaj stvari. Tam je bilo takrat 7 mamic. Ko bi videli njihove obraze hvaležnosti….
Ob tem se sprašujem o človeškem dostojanstvu. O tem, da prosiš za osnovne stvari, ki jih nujno potrebuješ. Kaj pravite o tem

Nemoč, zgroženost in žalost.

Samo to čutim ob tem.
Nemoč, ker vem, kako je nič karkoli ob tam daš, pomagaš, ker je jasno, da si s tem več ali manj naredil lep tisti dan nekomu in sebi.

Zgroženost, da naprimer ob tem, poslanci glih danes odhajajo na SEDEM tedenski dopust, zasluženi kakopak, kar čist razumem, ker če imaš toliko denarja ga ne moreš spičkat v treh tednih, da ne omenjam clanov nadzornih svetov in uprav podjetij, ali njih lastnike…ki ne da bi lahko kupili plenice ampak cel materinski dom…..

In žalost, da je tako.
In ne da je tako, ampak, da je vedno slabše, pa ne standard in stanje pri nas, ampak razlike med najnižjim in najvišjim slojem in to, da se oba povečujeta in s tem izginja srednji sloj, ki pomeni neko socialno, pamento in udobno državo in zaščito ljudi….

Bruce, to si tako dobro napisal !!!!!

In samo nekaj, kaj mislite, koliko žalostnih zgodb revščine , se skriva za zaprtimi vrati, nedaleč stran od nas ? Obup, že skoraj lakota….
Pa jim je nerodno govoriti o tem, jih prositi, marsikdo pa niti videti noče.
Vse to se dogaja v današnjem času.
In tisti, ki bi lahko dali, ne dajo nič . dajo tisti, ki še sami nimajo , ker razumejo in čutijo…meni je pri teh stvareh res tako zelo hudo…

To je to. Lepo si napisal. Ravno to sem čutila tudi sama. Eno veliko žalost in eno veliko nemoč. In to, da tudi če dam prispevek je to le “plunk v morje”. Pomoč? Spodbujanje rojstev?
Vem, da bi mogli ljudje premisliti preden imajo otroke. Vem, da je včasih prepozno. Vem, da obstaja zaščita. Vse vem, a vseeno me tole razjeda že tri dni….

…in carine.

Kolikor uspem registrirat na “moji” meji, naši policaji in cariniki v vročem poletju, ko se jim ne da nič, pošiljajo odpirat prtljažnike in vrata in poličke in predale le kake brhke, bujne mladenke u ljetnim haljinama ali še to ne.
Pa jih doooolgo zadržujejo in pregledujejo. Tako da, premisli, če je bila tista škatla kamor si vrgla škarjice kje globoko na tleh ali kaj podobnega.

Podobno je z alkoholom.
Poznam primer, da so v kasarni v Postojni novim vojakom odvzeli vsa alkohol, ki so ga ti imeli in ga pred njimi zlili v lijak, torej stran.
Problem je bil le v tem, da je bil lijak na drugi strani zidu “priključen” na plastično kantico in so ga potem vodniki veselo pocukali…….

Ja zajček. Imaš prav. Ob tem se pa vodijo neke akcije za Madagaskar…. saj vem, vsi so potrebni pomoči, a mislim, da je revščine tudi pri nas dosti.

Ja, Pandi, bolj ko čitam tole tvoje, pa sem že trikrat, bolj sem žalostna .
Oh, veš,…

Ta je pa dobra. No tukaj ni šlo za to, ker jih je v kanto vrgel carinik. V nek zabojnik za reciklažo. je kar zaropotalo, tok kovine je bilo notri. Sam me je pa zelo presenetil, saj sem prej šla s temi škaricami skozi našo carino, skozi švicarsko, potem pa nisem mogla skozi irsko. No ja, vsako tele ma svoje vesele pravijo. In jaz imam nove škarice.

Res je.

Težko mi je gledat, da so še vedno družine iz Bovca po zabojnikih. Po toliko letih. Njihov župan pa denar za pomoč v Nigerijo in neke take finte.
Pa nič.
On je še vedno župan, oni so še vedno v zabojnikih, cajtengi pa še vedno raje pišejo o zastojih na avtocesti, mater. Full važno res, al pa kake politične neumnosti.

Narodu pa vržeš avion v glodanje, pa je. In pozabi na vse druga packarije. V ljubljani pa zidamo vlečnico na grad, k rabiš 10 minut do gor peš, pediatrična klinika pa stoji.

Saj veš, da pravijo za Irce, da gre po nov glavnik šele ko zadnjo špico na starmu zlomi. Bog ve, kako je bila vesel tvojih škarjic doma njegova draga.

Felt off the truck, je verjetno rekel.

Zajček, nisem te mislila v žalost spravit. Je pa res, da je mene dogodek nekako prizadel. In ker še moža nima doma, sem pač morala nekomu povedati. Žal mi je, če sem vam pokvarila dan, ker vem, da ste ljudje in to z veliko začetnico pisano. In vem, da vam ni vseeno…

Pa bajno bogate odvetnike, sicer priznam, sposobne in podkovane, ki branijo Lončariče, Vesote, Kocjančiče, kdo vpraša o “čistosti” denarja ki ga prejmejo.

Od njih se zdej terja da prijavijo stranke, če gre za sum kriminala, brez strankine vednosti, s čimer se tudi jaz ne strinjam.
Dovolj bi bilo dokazovanje o izvoru pridobljenega denarja…..

Viš , take stvari tudi mene mučijo še par dni potem , ko so se zgodile. In se kljub vsemu čutim tudi osebno odgovorna – ker , roko na srce , mi imamo , ne sicer ne vem kaj, nekateri pa si niti najnujnejšega ne morejo kupiti. Si pa zato lahko zelo dobro predstavljam , kako je , če nimaš nič .
Vedno dam , kolikor v takem trenutku morem. Vedno me boli , razmišljam in se mučim. Vedno bolj sem razočarana nad našo državo , ki bi morala poskrbeti za tiste na socialnem dnu – če je res nujno , da mora to dno sploh obstajati. Besna , ker v naši državi nihče niti trzne ne , če BARABA poneverja sredstva , ki so namenjeni za pomoč , ne pa za ustvarjanje dobičkov ! Pa potem ta ista baraba še nekaj zahteva , se buni in ni dosegljiva , ker je morala iti na svojo plantažo tropskega sadja na Filipinih (!!!)

Tako se počutim , ko grem čez mejo in vidim gručice beguncev , ki upajo , da jih italijanski policaji ne bodo ustavili in vrnili na našo mejo. Navadno vse , kar imajo , nosijo v culah , skupaj z otroki. TO je pa najhuje – otroci , ki gledajo okoli sebe v blagostanje , ki ga vidijo vsepovsod , pa zanje ni dosegljivo !

Najhuje pa je , ker se zavedam svoje nemoči karkoli spremeniti – kot je lepo napisal Brusko.

Ta je pa krepka. Da te odvetnik prijavi. Kje na svetu so pa to izumili. Po moje v Sloveniji.

Verjetno,,,

Ja Nikita, res je tako.
In barabe na mestih, kjer se nikoli ne bi smele znajti (beri vodenje RKS) odvrnejo s svojimi dejanji še nekaj tistih, ki bi kaj prispevali za druge. Malo pred afero sem nakazala en mali znesek a zagotovo ga ne bom več. Vsaj na Rdeči križ ne.

Je kriza. Dala sem oglas, da podarim nekaj oblačil za deklico kakšnih 8 let. A mislite, da sem dobila kakšen odgovor? Niti enega… na žalost. Kaj to pomeni? Da so tisti, ki srfajo, sami bogataši? Najbrž ne.

Lilagem, morda pa pomeni, da ne kupujejo oglasnikov, ker jim je predrago. Za internet verjetno sploh ne vedo. Kar pa se tiče oblek, posebej za majhne so zelo veseli, če se jih tja pripelje. Mi smo imeli še en zelo sklumpan voziček (prevažali so se trije otroci moje svakinje). Sprejeli so ga z veliko hvaležnostjo. In oblekice za dojenčka (ena mamica je bila ravno tik pred porodom). Mislim, da ne smemo soditi glede na odziv na internetu. To ni ravno medij, ki si ga ogledujejo te mamice.

Ja, sigurno je tako.

Zadnja stvar na svetu ki jo rabim, je internet. Ta uboga bitja so brez stanovanja, službe, verjetno staršev, znancev, kje je tu net……..

Jaz tudi ne. Je bila pa prehuda tale njihova zadevica…

No, Pandica, na to se ti moram tudi jaz javiti: ne zato,
da bi pogrevala svojo bolečino, jezo, žalost, nemoč, ihto,
bes, ……. kot pravi nekaterim občutkom Brusko, ampak tudi
zato, ker nas vse imenuješ za ljudi z veliko začetnico.

Tako je, Pandica, da veliko občutij, ki jih je opisal Brusko,
občtim tudi sama. Zakaj?

Žalost in otožnost, nemoč …!
Žalost zato, ker sem vse to sama izkusila. Pri mojih 16 letih je mati zadnjič rodila, brata, ki ga imam najraje, zato ker sem zanj živela v večjih skrbeh in v težjih pogojih, kot njegova lastna mati. Brat je bil rojen novembra, jaz sem imela marca šestnajst let. Mati mi je povedala za svojo nosečnost, ko sem se že sama spraševala, kje so cunjice, ki jih je bilo potrebno prati??? Oja, Pandica, tudi s tem so morili mlada dekleta, še ne tako dolgo nazaj!

In moje besede obupani materi so bile: če si nas nasitila in pokonci spravila sama in brez pomoči vse tri (trije, brez očeta, brez sredstev za preživljanje, brez preživnin, brez vsega praktično), potem bomo spravili pokonci še enega… Kdo je takrat vedel, kaj vse nas čaka? Kdo je vedel, da bom morala, ker ni bilo pleničk, raztrgati najprej eno zimsko rjuho, da sem bratcu, ko se ni nič sušilo, podložila “pleničko” in potem še ….? Kdo bi to sploh lahko vedel, ko sem bila prepričana, da tega ne rabimo toliko? Le kako naj bi vedela, da je bilo treba pleničke, kolikor jih je bilo (morda dvajset) oprati in dat sušit nad štedilnik ali kako drugače …… vsak dan? Kako naj bi vedela, ko je mati od bratovega četrtega meseca starosti naprej delala po cel dan, brat pa je ostal na “mojih mladih in neizkušenih ramenih”, le kako, Pandica, na bi vedela, koliko vsega potrebuje malo nebogljeno polulano in pokakano bitje? O bog, ko sem enkrat to ugotovila, sem raztrglala par rjuh in naredila pleničke, v katerih se žal, moj bratec ni prijetno počutil, verjemi! A vendar, bil je kolikor toliko suh! In kako naj bi vedela, da me bo mati pretepla kot psa, ko je prišla domov in ko je videla, kaj sem storila? In kako naj bi materi dopovedala, da otrok, ki ga cel dan ni videla, od petih zjutraj do dvetih zvečer, rabi suhe “pleničke”, da lula in kaka v pleničke, če to ona ni razumela, ki je že tri otroke spravila “ven iz plenic”? O bog, kako sem bila tepena za škodo, ki sem jo naredila s tremi rjuhami! Sama sem dejala, da bom spala v postelji brez rjuh, samo mir naj mi že da, a je bila revica preveč živčna, da bi razumela mojo željo, da je otrok suh in kolikor toliko čist!??

Obsedenost s pleničkami!
Zato sem sama, ko sem spravila na svet prvo moje zlato dekle, imela stopetdeset plenic?? Si to lahko zamisliš? Kupovala sem pleničke kot obsedena, no, saj sem bila obsedena, obsedena od strahu, da bo otrok moker in …….. uf, zdaj se mi je zadrgnilo grlo, ko sem se tega spomnila. Ko me je kdo vprašal, kaj naj mi kupi, sem dejala: kar en par pleničk, saj ostalo bom že. Pamet mi je velevala, da ne smem imeti preveč ostalega, ker bo otrok hitro zrasel in ne bom potrebovala, pleničke pa bom vedno potrebovala, tudi, ko bo otrok star dve leti! Obsesija, kajne? Seveda, nikomur je ne privoščim, take obsesije, mene je preveč zdelala. In, bog mi je priča, še danes imam okrog osemdeset pleničk spravljenih! Kako le ne, ko pa sem jih imela toliko, da so bile vse omare napolnjene s plenicami!

Jeza, bes, ihtavost …..
jeza in bes zato, ker vem, kako danes po takih krajih, kjer rojevajo dekleta in mlade žene, ki si tega najbrž niso želele kot prioriteto, a so sprejele svojega prvorojenca kot nekaj najlepšega in najsvetejšega, niso pa še v stanju sprejeti dejstva, kaj vse jih na poti vzgoje rojenega otroka še čaka! In s temi dekleti in ženami delajo ženske, ki so v življenju že nekaj izkusile, bi človek dejal, pa so surove, grobe, jezne, nekako tako nepotešene in nezadovoljne z lastnim življenjem, da vso to gorčino, srd, nakopičeno ihtavost in jezo stresajo na ta nebogljena bitja, ki se kljub vsem težavam, s katerim se srečujejo, veselijo novemu rojstvu. Le zakaj, se sprašujem, dela tako osebje s tako občutljivimi ljudmi, kot so matere, ki so pravkar rodile, po lastni želji ali po nesrečnem spletu okoliščin …… ko žal niso imele nikogar, na čigar ramenu bi potožile, se izjokale in prosile za nasvet??? Bes, ko vidim osebje na socialnem skrbstvu, v leonišču, če temu tako rečemo, kako grobo krši pravice slehernega človeka že samo z ihtavim govorjenjem in neprimernim odnosom, me spopade v taki svet jezi, da bi se taki gospe zakadila v obraz in ji ga spraskala do prave škode in nerazpoznavnosti. A sem človek, še vedno človek, vreden svojega dostojanstva in zato v sebi bijem ta boj, a moje oči tega besa nikdar, nikdar ne prikrijejo in nemalokrat se mi je zgodilo, verjemite mi, da sem samo z očmi ušutkala marsikatero “visoko izobraženo” osebnost na socialnem skrbstvu ………

Topa bolečina, skrb, nemoč, žalost ……..
pa so občutja, ki jih nehote in ne po lastni želji delim z vsemi ženskami, ki so spavile na svet otroke, za katere ne morejo skrbeti, ker to ni v njihovi moči. Bolečina ob spoznanju, kaj se v naši državi, za katero v evforiji praznovanja samostojnosti in evforiji kakršnegakoli praznovanja, ko zaigra naša himna in nam gre kruja polt po telesu izrekamo močno pripadnost in slovenskost, pozabljamo pa na obrobja, katerim himna žal ne more nič pomeniti. Skrb, ki me za trenutek, ampak mene vsaj za trenutek zajame vso in ob kateri se zamislim: kaj in kako v resnici še bo? Nemoč, ko nisem v stanju na noben način pomagati? Le kako? Naj grem na cesto in vpijem? Ne, tega žal ne morem. Sem preveč skrhana in zdelana od vseh skrbi, ki me pestijo od mojega pestnajstega leta dalje in naveličanost, nemoč, nesposobnost sta me ohromila in mi ubila še tisto malo volje, ki sem jo imela za boj, pri katerem ni bilo nobenega smisla, še manj pa ugodnega izida. In žalost, ki me nikdar ne ob zapustila……

Kadarkoli srečam mater samo z otrokom in v njenih očeh uzrem nemo bolečino in vdanost v usodo, ker otroku ne more ponuditi niti lastne ljubezni, ki je v njej ubita zradi tistoč in ene težave, s katerimi se srečuje od jutra do večera in od večera do jutra, zaradi katerih ne spi, a žal tega nihče ne ve. In ko je sposobna taka mati nuditi otroku trenutek pozornosti in čiste materinske ljubezni, se od tegob, ki so se nakopičile nanjo in v trenutku, ko se jih zave, zlomi. Otrok pa negobljeno gleda jokajočo mater in se sprašuje, kaj je revež naredil, da mati joka … in to ravno zdaj, ko ga je nežno pobožala in ga stisnila k sebi. Nič, res nič, le rodil se je in enkrat bo celo zrastel v človeka …..

Mariči, kot vedno. Hvala za tvoj prispevek. Nimam kaj dodati, le solze so prišle v moje oči….