mož mi je prepovedal
podobno plačo (mož nekaj več). Od vsega ‘luksuza’ grem k frizerju 1x na mesec in pol (približno) in dam okrog 50€. Ne hodim h kozmetičarki, na masaže, pedikuro … prvič se mi zdi potrata denarja in drugič potrata denarja. Določene zadeve uredim sama, masaže pa mislim, da ne potrebujem :), mi je kar nekaj …
Meni se 250€ na mesec za take zadeve zdi ogromno denarja – to je 3.000€/leto. To je znesek, ki ga midva porabiva letno za dopust…
Ker sem sama bolj šparovna, bi tudi mene motilo, če bi mož za svoje hobije porabil tak znesek konstantno vsak mesec – verjetno bi predlagala kar ločene finance 🙂 ‘Prepovedala’ seveda ne bi, saj je odrasla oseba, bi se mi pa zdelo skrajno neumno tako metanje denarja skozi okno.
Lp,k.
je čisto nehvaležno tako vprašati za mnenje
lahko se strinjam s tabo ampak potem spoznam moža in mi pove, da imata 1000€ kredita za odplačevanje stanovanja
lahko se pa ne strinjam s tabo in s tem prikimavam tvojemu možu, da ženska res ne sme sama odločati v kaj bo zapravila denar
torej kako naj ti odgovorim na vprašanje, če ne vem vajinih obveznosti in vajinih planov? to se morata skupaj odločiti. Jaz sem mnenja, da od plače data vsak sorazmeren delež v skupno kaso za stroške (če si ti tista, ki zaslužiš več, pač daš več) in v skupno kaso prihrankov (skupne obnove, počitnice ipd). In kar ti ostane naj bo tvoje in zapravljaj po svoje pa tudi če vse v čevlje vržeš in če kdaj brez vsega ostaneš postaneš čevljarka.
Če si lahko privoščiš, si kar daj. Jaz si tudi :). Le s to razliko, da mi mož tega ne oporeka. To se mi ne zdi potrata denarja, prav je, da si privoščiš, kar si lahko. In to res ni kakšen poseben luksus, zaradi tega možu nič ne manjka in tudi otrokom ne, saj tudi njim privoščim vse, kar si želijo. Ampak očitno pri nas vsi na to drugače gledamo :).
Midva pa imava ločene finance in se ne vtikava v to, za kaj in koliko kdo potroši.
Krijeva pa vsak pol tekočih stroškov, ostalo v glavnem financira mož.
Svetujem, meni se zdi super in nama laufa, oba čez 50.
Tako nikoli v življenju nisem doživela, da bi mi očital en sam euro. Se sploh ne spomnim, da bi me kdaj spraševal, koliko sem zapravila.
Pretekli teden sem bila z dveh moških na pijači, pa pravi en “od Toneta žena pa je zelo potrošna, jo srečam velikokrat v trgovini.”
Pa pravim sama “ja, srečaš jo v šparu, ko kupuje za 6 člansko družino hrano in ostale gosp. izdelke. Ja, si pa res privošči, če kupi za 50€ hrane. Me zanima kolikokrat jo vidiš pri frizerju ali pa da kupuje oblačila”. Nato sem samo še komentirala “da itak vsak moški pravi, da ženska preveč zapravi”.
Sicer pa je na monu normalno, da:
– moškemu prepoveš iti na oktoberfest s sodelavcih
– in da moški žensko omejuje pri nakupih.
Moj mož zasluži toliko in jaz zaslužim toliko, ampak imava skupen prihodek v najinem gospodinjstvu. Od skupnega prihodka poravnava vse obveznosti, poravnava skoraj identično nastavljene ločene varčevalne sheme, nekaj od skupnega dohodka dava v ločeni identični varčevalni shemi za oba otroka, iz skupnega proračuna zagotavljava sredstva za hrano, hobije imava identične (smučanje, motorizem), za oblačila ne trošiva več kot nujno potrebujeva, enkrat eden in drugič drug, kolikor pač ostane, pa v skupni varčevalni račun za hude čase ali za tisto, kar presega redne mesečne potrebe. Razsipna v okviru svojih skupnih prihodkov očitno nisva, ker še zmeraj varčujeva, seveda bi lahko tudi več, če bi se tako dogovorila. Pri vseh zgornjih komentarjih me je zmotila skorajda rdeča nit razmišljanja moje / tvoje – meni namreč na kraj pameti mi ne bi padlo, da bi eden od naju imel dan smučanja več, ker ima večjo plačo in bi si to zaslužil?!?