Mu naj že na začetku povem
Spoznala sem čudovitega moškega, po dolgih letih samote me kar vleče v njegov objem, malo sva že zaljubljena, a ………
imam zavoro. Nad glavo mi visi ena stvar, ki mu je nisem povedala. Več razlogov je za to. V podrobnosti bolje, da ne grem, bistveno je, da me verjetno ne bi maral, če bi vedel za to. Obračam gor in dol in nikakor ne pridem do rešitve. Žalostna sem, solze mi kar same pritečejo.
Lepo prosim za vaša mnenja. Če bi bila jaz v preteklosti npr. prostitutka, zdaj pa bi drugače živela, bi morala partnerju to povedati? Če menite, da ja, kdaj? Pripovedovati take stvari ni lahko. Bivša prostitutka ne more že kar na začetku povedati, ker bi se vsak obrnil in bi čez čas že pol mesta vedelo za njeno preteklost. Imajo bivše prostitutke pravico do ljubezni? Tu se verjetno vsi strinjamo, da jo imajo. Kaj pa pravice njihovih partnerjev? Imajo te prednost? Če bi jo imele, potem si nobena ne bi mogla najti partnerja, ker se nihče ne bi mogel zaljubiti v bivšo prostitutko.
Če bi jaz odgovarjala na gornja vprašanja, bi svetovala, da ta bivša prostitutka naj ne pove takoj, morda bi bilo celo bolje, da sploh ne pove. Mene pa moja preteklost tako muči, da se verjetno ne bom mogla ljubiti z njim, ker je možno, da mu bom zlomila srce, ko/če bo zvedel za mojo “skrivnost”. Skrivnost sem napisala v narekovajih, ker ne gre za klasično skrivnost, ker za to vejo vsi, ki me bolje poznajo (sorodniki, bližnji sodelavci), ker gre za neko preteklo napačno ravnanje, ki se ga da razumeti ali pa ne, odvisno od človeka. Muči me zelo zelo zelo zelo, ker bi verjetno šel, če bi vedel za to.
Lepo prosim za pomoč.
Tudi ti imaš pravico ne glede na preteklost , do ljubezni. Kakršen koli je že bil razlog , za tvoje prejšnje težko življenje. Le-temu je verjetno botrovala težka mladost.
Povedati ali ne ? Tudi sama sem v dilemi. Sorodniki , znanci verjetno niso bili zraven kajne in so njihova obrekovanja lahko celo neresnična recimo ?
Če vama je usojeno ne bo to prepreka. Kdaj in kako povedati je težko reči. Vsekakor bo to izjemno težka naloga kajti moški ego in ponos gre težko preko takih stvari. Upaj, da on ni eden od teh “mačotov”. Vidi se, da si o tem že veliko razmišljala in da ti vseeno zato ti želim veliko sreče kajti biti ljubljen in nekoga ljubiti ni mala stvar. Pride pa čas, ko moramo začeti poravnavati račune. Predvsem sebi in ti si na tej poti.
JAz bi mu povedala , sicer bi vse to izvedla na nežen mil način , da nebi bil preveč šokiran . Le tako boš lahko uživala ljubezen , ki ti pripada ne glede na preteklost .
Mislim če boš to skrivala boš vedno na trnih , kje bi lahko zvedel kdo se bo zagovoril,….
Če ne bo razumel , vedi da na svetu je nekdo ki ti je namenjen in te bo neizmerno ljubil kljub tvoji preteklosti .
Zase vem, da bi povedala, saj ne bi mogla graditi nove zveze, če bi se s strahom spraševala, če bo sprejel ali ne. Rekla bi si, da je to test tudi zanj, koliko odprt in razumevajoč človek je.
Pa še nekaj mislim, z leti se nam nabira prtljaga, takšna, ki jo želimo imeti ob sebi in takšna, ki bi jo najraje pustili v kakšnem temnem kotu. Vsakemu od nas. Iluzorno je pričakovati, da bo ta, za katerega se začenjamo ogrevati kot nepopisan list, če ni ravno rosno mlad. Ampak vse kar smo doživeli, dobro in slabo, je del nas in to smo mi. Če nas sprejmejo, prav, drugače pa se pot iskanja nadaljuje …
Če za tvojo skrivnost vedo tvoji bližnji, potem mu le povej, ker bi mu slej ko prej prišlo na ušesa.
Kako? Začni pogovor tako, kot si ga predstavila nam – najprej, zaupaj mu svoje bojazni, strahove in skrbi, potem pa mu povej, kar ti leži na srcu.
Mogoče ti pa še on pove kakšno svojo skrivnost.
Razumen človek ve, da za napake iz preteklosti ni treba plačevati celo življenje.
Le pogumno!
Ta stvar bo prej ali slej prišla na dan, če za to vedo tvoji bližnji, zato je bolje, da mu to poveš kar takoj na začetku. Konec koncu, to je del tvoje preteklosti … je pa tudi “preteklost” … je šlo mimo. Potem je pa na njemu, da se odloči ali bo to preteklost lahko sprejel in ostal s teboj, ali pa ne in odšel. Ima pravico do izbire.
Vso srečo in če mu kaj pomeniš, bo ostal! Če pa ne pa je tako ali tako bolje, da odide že takoj na začetku … ;)))) :)))
Tvoja preteklost ni vajina skupna last.
Ti pa že zdaj povem, da obstaja samo 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} moških, ki bi te razumelo.
Ne vem zakaj ti dajejo nasvete da povej? Me res zanima, če so vse oz. vsi ostali, svojemu novemu patrnerju najprej povedali, kolikokrat in s kom in na kakšen način so se dali dol preden so ga spoznali.
Vsake oči imajo svojega malarja in kar se tebi zdi grozno, se njemu ne bo zdelo. Zakaj si tako prepričana, da te ne bo maral, če mu boš povedala? Če že več ljudi ve za tvojo “skrivnost”, potem je velika verjetnost, da bo tudi od nekoč zvedel. In če sem te prav razumela, sta si že nekako “zlezla pod kožo” in to zna pomagati pri vsej situaciji, če mu boš zadevo razložila na rahločuten način. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da svojo vest pomiriš. Moraš pa biti pripravljena na vse. Toda pusti se presenetiti….
Berem, tehtam, hvala za odgovore…..težko vam je pravilno svetovati, ker ne veste zakaj gre, v kakih okoliščinah se je dogajalo, na vsak način bom morala dobro premisliti, če gre za tako stvar kot pri tisti deklici včeraj, ki jo je sram pred drugimi jesti ali za veliko napako. Saj ne bi bilo problema, če bi bila čisto prepričana, da se taka stvar da zgoditi brez moje krivde, a lahkomiselno sem se spustila v situacijo, ki je bila kriva, da se je stvar zgodila in sama nisem imela vpliva na njo. Posledice pa sedaj nosim že skoz in jih še bom, dokler ne bom čisto prepričana, da sem sposobna moškemu pogledati v oči in mirno, brez panike, brez da bi se še bolj osramotila, povedati, kako in zakaj se je tisto zgodilo. Morala bi povedati za vse, za svojo mladost, svoje strahove, položiti bi mu morala srce na dlan. Ne čutim se sposobno, poleg tega bi se morala umakniti iz edine družbe, ki jo imam, iz edinega kroga ljudi, ki mi je v moji samoti malo v uteho.
Bistvo je mislim da v tem, da me on ne bi maral, če mu povem, spet jočem, kasneje bom razložila do konca. Hvala.
Ali se potemtakem ne nameravaš nikoli več spustiti v resno zvezo s kom, če mu tega ne nameravaš nikoli povedati? Tvegaj, pa četudi ga lahko izgubiš. Drugače ne boš nikoli mirna, itak bo pa prej ali slej izvedel. Ampak malo počakaj, ne udari takoj na plan.
Mogoče bi bilo dobro, če bi nam točno povedala, za kaj gre (če ni čisto preveč osebno in razpoznavno), da bi ti lahko bolje svetovali. In povedali mnenje, kako bi reagirali, če bi nam kdo povedal kaj takega.
Meni se zdi, da je najlažje kar povedati, na začetku, ko so še “metuljčki…”. Iz lastnih izkušenj vem, da je takrat vse lepo in nič tako groznega, kar ne bi odpustil svojemu novemu partnerju (hormoni pomagajo). Midva sva si na drugem, tretjem …zmenku “vse” povedala, saj sva oba imela preteklost, tako in drugačno, ki bi jo lahko zatajila ampak enkrat bi prišla na dan…. Kasneje moraš v vezi prebroditi druge krize, ki nastanejo iz veze in nimaš niti časa niti volje krpati in “štimati” še preteklosti, to moraš storiti na začetku, da potem ostane za vama – kot preteklost, kar tudi je. Če tega ne bo sprejel, najdi novega, ki bo. Tisti, ki te ima rad, se ne bo obremenjeval s preteklostjo temveč s sedanjostjo in gradnjo prihodnjosti – tako to je. Vso srečo.
Jaz sem svojemu nekaj podobnega povedala takoj, že v prvih minutah najinega prvega zmenka in to popolnoma samozavestno. Rekla sem mu, da mu raje povem takoj in naj se zdaj odloči ali bo z menoj ali ne, kot da bi mi kasneje očital, da sem mu zamolčala. In potem je (v joku sicer) rekel, da mu je hudo, a da mu je v bistvu všeč, da sem mu to takoj povedala. Čez nekaj dni, se je odprl tudi sam in izvedela sem, da tudi on ni bil ravno svetnik. Sedaj sva skupaj že 12 let, tistih stvari nobeden več niti ne omenja.
Srečno!
Nekako se mi dozdeva kaj bi lahko bila tista tvoja skrivnost … in naj ti povem samo, da če te ljubi oz. če mu veliko pomeniš, bo to sprejel brez težav … in ne samo to … lahko ti bo celo pomagal, da to preboliš … kajti zgleda, da te vsa ta zadeva še vedno zelo zelo boli (kar je tudi razumljivo in normalno).
Ne boj se. Kar razkri se mu … pa če je še tako težko.
Če te muči in v sebi veš, da te bo mučilo toliko časa, dokler on ne izve, mu moraš povedati. Ampak ne tako, da kar butneš ven. Verjetno je tudi on že kdaj storil kaj, kar obžaluje, pa ga kdaj vprašaj, potem pa povej, da si ti tudi. Previdno, skratka, in obzirno, ker sicer ga stvar res lahko prestraši. Mogoče bo sprva reagiral z begom, ker se bo ustrašil. A če te je vreden, se bo hotel pogovoriti in te ne bo obsojal zaradi tvojih preteklih napak. Iz njih se navsezadnje učimo, tudi zaradi njih si ti danes to, kar si – ženska, v katero se je on zaljubil. Srečno!