Na pogrebih mi gre na smeh
To, da na pogrebih ne čutiš nič, je samo tvoja obramba. V bistvu te je zelo strah smrti in žalujočih in ti reagiraš tako, da se smeješ, ker se hočeš na ta način prepričati, da te ni strah.
Spominjam se, da sem bila otrok in sem se začela smejati, ko sem zagledala nono na parih. Seveda sem jo imela zelo rada in sem bila kot otrok navezana nanjo. Po njeni smrti sem čutila žalost in praznino. Nono sem zelo pogrešala. Dejstvo je, da včasih ljudje tudi pomešamo čustva, včasih nas prime neukrotljiv smeh, potem, ko smo se do onemoglosti zjokali. To je vse človeško.
To je normalno, tudi psihologi ti bodo povedali tako. Verjetno je to bolj kot ne tisti histerični smeh od tesnobe, pravzaprav ti je ob tako neprijetnih čustvih telo sprožilo zaščitni mehanizem in skozi smeh sprošča določene hormone, da to čustvo predelaš, lažje prebrodiš. Obrambni mehanizem. Nič drugo. Če se ne moreš zadrževati, raje ne hodi na pogrebe.
Pogrebi so formalizem, vzorec. Govori včasih sploh nimajo zveze z resničnostjo. Včasih se vleče. Ljudem se mudi na sedmino, misli so povsod drugje, le pri pokojniku ne. Osebno sploh ne hodim na pogrebe ljudi, do katerih ničesar ne čutim. Ne zdi se mi fer. Tudi grobov ne obiskujem. Grem pa na pokopališče posedet na kakšno klopico, ker imam rada mir. Mrtvega človeka, ki ti je pri srcu, nosiš v srcu. Pogreb je biznis.
Ne morem verjet, da je še kdo tak. Sam sem isti, kot bi sebe bral. V kolikor je le možno, zato na pogrebe ne hodim, vendar prej ali slej bo umrl kdo od bližnjih in ja, bojim se tega, resno. Zakaj je tako, ne vem, nisem brez čustev in sem v življenju tudi dosti prejokal ampak pogreb – tu se pa obrne, žal :(.
anonimna50355, 01.10.2023 ob 19:52
To, da na pogrebih ne čutiš nič, je samo tvoja obramba. V bistvu te je zelo strah smrti in žalujočih in ti reagiraš tako, da se smeješ, ker se hočeš na ta način prepričati, da te ni strah.
Spominjam se, da sem bila otrok in sem se začela smejati, ko sem zagledala nono na parih. Seveda sem jo imela zelo rada in sem bila kot otrok navezana nanjo. Po njeni smrti sem čutila žalost in praznino. Nono sem zelo pogrešala. Dejstvo je, da včasih ljudje tudi pomešamo čustva, včasih nas prime neukrotljiv smeh, potem, ko smo se do onemoglosti zjokali. To je vse človeško.
Podpis.
Custvena nezrelost ali zavrtost.
Smeh je obrambni mehanizem pred slabimi custvi, ko smo zalostni ali jezni, a zrel clovek sprejema vsa custva in jih odcuti, kot je treba, ne bezi od custev s smehom.
Pogovori se sama s sabo, zakaj te je strah zalosti, zalost je navadno custvo, ki ga obcutimo vsi in ga moramo predelati, da nam ne visi na plecih se naslednjih nekaj desetletij.
Starša, ki bi mu ob smrti otroka šlo na smeh in bi se bal, da se bo smejal na pogrebu, ni.
Torej ja, hodiš na pogrebe oseb, ki ti niso bile blizu ali pa so ti sicer bile, vendar pa so tako stare, da je jasno, da enkrat morajo umreti. Ko/če ti bo kdaj umrl kdo, na katerega boš resnično izredno navezana in ga boš ljubila z vsem srcem, tega problema ne bo več. Morda te bo kvečjemu strah, da ne boš na pogrebu padla skupaj in da vse procesije enostavno ne boš zdržala, vsaj ne brez pomirjeval.
Pogovori se sama s sabo, zakaj te je strah zalosti, zalost je navadno custvo, ki ga obcutimo vsi in ga moramo predelati, da nam ne visi na plecih se naslednjih nekaj desetletij.
Ma kakšna žalost, ne gre za osebe, ki bi ji bile resnično blizu in ob katerih smrti bi čutila grozljivo vseobsegajočo žalost. Tudi jaz sem bila na pogrebu sosede, stare 95 let. Na pogrebu je bila njena hči, s katero sta si bile bolj ko ne ves čas življenja v laseh in se non stop prepirali. Ta hči (60) svoje matere ni prišla pogledat po več mesecev skupaj, tako da smo sosedje hodili v trgovino zanjo in ji pomagali. Pa je hči živela par km stran. No, na pogrebu je ta hči tulila ko nenormalna, tako je vreščala, kot bi ji otrok umrl. Večini se je zdelo izredno smešno. Ko je pa pogreb minil, je pa tuljenje minilo kot bi odrezal. Pač predstava za občinstvo. No, takrat sem bila na robu, da bi se začela smejati ob tej predstavi. Polovici pogrebnikov je šlo na smeh.
Zanimivo tole.
S sosedo ste preziveli vek skupaj, ji pomagali in jo obrajtali, potem vam je slo pa na smeh na njenem pogrebu? Zanimivo.
Zanimivo je tudi, da ste z nekom preziveli vek, a vas na njegovem pogrebu bolj zabava reakcija bliznjih kot pa vas zalosti samo dejstvo, da ste izgubili enega clana vase skupnosti.
Razmišljam…ljudje različno reagiramo na različne situacije…
..če doma jokaš…
…na pogrebih ti gre na smeh…to mislim,da je tvoja osebna obramba pred realnostjo…doma med 4stenami,se pa še kako zavedaš resničnosti.Sicer nisi navedla,na kakšnih pogrebih ..od koga?..bližnji sorodnik?…znanec…sovaščan…itd …predvidevam,da ti osebe niso bile blizu oziroma niso iz tvoje ožje družine…ker ko to enkrat izkusiš.. smrt v ožjem sorodstvu(oče,mama,brat,sestra,parner,otrok..)…potem,se popolnoma drugače obrnejo čustva,obnašanje in vedenje …ki pa je zopet povezano z vzrokom smrti…(nesreča,bolezen,starost ali samomor)…četudi je izid enak – smrt…je vseeno razlika,zakaj je prišlo do smrti in kako vse to predelat…itd…
Res pa je,da smo tako naučeni…in mogoče je tako prav…da smo na pogrebu spoštljivi do pokojnika in njegovih bližnjih,…opazuj ljudi na pogrebu okrog sebe in se obnašaj približno tako kot večina…izstopanje na takih “dogodkih”…ni ravno prijetno….če pa ne gre,pa se pogrebov izogibaj …tako enostavno je to.