Doma in v službi poslušam, da ne znam govoriti s prijaznim glasom. Da se v mojem govoru sliši nestrpnost, napetost. Da ne povem nič s pravim tonom. Še posebej ne, ko me kaj razjezi, razočara ali vznemiri.

Kako naj se naučim govoriti z drugačnim in vedno prijaznim tonom? Nisem igralka, svojih čustev ne znam skrivati, žal. Vem pa, da izpade isti stavek čisto drugače, če ga povem jaz ali pa če ga pove nekdo drug.

to ste ljudje brez občutka za okolico, torej ljudi, ki se nahajajo v vaši bližini ker ne slišiš sebe in ne vidiš izraza na obrazu ljudi, ki te poslušajo, njihove slabe volje.. in te zarad tega, ker so preveč kulturni ne pošljejo nekam takrat ko govoriš..

Posnemi se in se poslušaj. Potem pa izloči tisto, kar te moti. Pa včasih se nasmehni. Pomaga pregnati sitnobo.

Agresiven način govora. To boš težko premagala, je del karakterja.

Lepo, da ti je seglo do srca in se zelis spremeniti <3
in uzaliti druge.

Morda jim povej, da se opravicuješ, da niso obi krivi za tvoj odnos. Ampak si pod stresom.

Da povabis na kavo in tortico 🙂 boste vsi bolje

To se tudi meni dogaja, s starostjo sem vse bolj nestrpna. Že, če je kdo počasen npr., takoj dobim ta ton, ki ga avtorica opisuje. Meni gre to pri meni tudi na živce pa si ne znam pomagati.

Izgovor! Vse se da naučiti!Štej do 10, preden zasitnariš in vadi pred ogledalom! Starejša si, bolj bi morala obvladati retoriko in diplomacijo! Potrudi se, no, saj bo šlo!

grem stavit, da nobenemu moškemu niso nikoli dopovedovali kaj podobnega, ker moški niso sitni, ampak so avtoritativni

zakaj hudiča bi pa morala biti vedno prijazna do ljudi, če so te razpyzdili? si jim kaj dolžna?

Samokontrola. Bolj se moraš zavedati sebe in naučiti obvladovati svoja čustva. Ker ti je okolica to povedala pomeni, da si že čez njihovo mejo strpnosti.

“takšna pač sem” je izgovor egoističnih ljudi.

Točno tako.

Posnemi se. Ne le zvok, ampak tudi video – ker pogosto ni samo glas in poudarki, pač pa tudi gestikulacija in izraz na obrazu.

Avtoritativnih moških ne maram in se jim že na daleč izognem! In ja- udi moški so sitni in tudi oni se danes učijo , kako je treba delati z glasom: glasno, srednje, tiho, šepetaje…hitro, srednje htro, počasi, s poudarki..Učenje retorike je danes temelj normalnih pogovorov z ljudmi.

Moj šef (firma ima 15 ljudi) je takšen buldožer. Ne misli nič takšnega/hudega, ampak glas in narečje ga naredi ful zateženega in komandalastega. Kakšne nežne dušice ne zdržijo zraven njega. Včekrat pošlje mene, da se s kom kaj zmenim namesto njega, ker če njega poslušajo se takoj počutijo vsi napadene in se postavij v fight pozicijo ali pa zatrokirajo.  Se trudi govorit prijazno, ampak ne more se ves čas pretvarjat. Ima sina starega 10 let, ki je njegova kopija. Hodi v isti razdred kot moj fant. Pravi mi, da se s tem fantom noče nihče družit, ker samo teži in komandira. Mali je brihten ampak žal socialno švoh. Sedaj se je že začel zavedat, da ga izločajo in je postal problematičen, ker na silo sili zraven. Smo imeli zadnjič skupen sestanke. Šef ni hotel učiteljici nič slabega, v bistvu je hotel samo navodila, kaj naj naredi z otrokom, da se bo stanje izboljšalo, ampak je to tako zlajal v njo, da je boga reva kar skupaj lezla in toliko da se ni mu začela opravičevat. Aja tamalemu se ne reče, da je komnadalo ampak se to po novem politično korektno reče, da  “ima izražene vodstvene sposobnosti”. Ne vem sicer koga bo vodil, če se ga vsi izogibajo, kot hudič križa.

Tudi pri meni je tako.

Dokler me ne spoznajo oz. mi dajo priložnost…da me spoznajo, da sem prijazna, srčna in poštena oseba.

Povem tako kot je, brez olepšavo in osladnosti…

Ton glasu pa…jah takega imam…morda res stres…nikogar ne želim, ne uporabljam prostaskega govora, ne znam pa olepsevati…zato me včasih ne sprejmejo najlepše. Po drugi dtrani pa… naravna selekcija…imam par ampak tiste dobre prijateljice

Nas je več takih. Vedno zgleda kot da se nekaj kregam, jezim. Pa ni tako.

Zavidam tistim, ki znajo na lahko, potiho govoriti. V družini ene prijateljice govorijo vsi kot bi mazali maslo na kruh. Kako mi je lepo pri njih na obisku.

To moraš v sebi, v svoji biti najti neko mehkobo, strpnost, z dobro voljo narediti vse, kar lahko, kar se pričakuje od tebe, pristno prijaznost, umirjenost in hkrati živost – skratka moraš se zgraditi v dobrega človeka.

Mene pa običajno uporabijo za umirjanje. Imam nizek, skoraj moški glas in tudi, ko sem jezna, ostaja nizek, skoraj bariton. Nisem tiha, se me kar daleč sliši, ampak večina ljudi pravi, da jih umirjam, četudi je tema pogovora na meji prepira. Nekako jih ne delam živčnih pač.
Sopotniki v avtu mi redno zadremajo, če nekaj dlje časa govorim, enako mi neverjetno hitro zaspijo otroci, če jim berem pravljico. Šefi me pošljejo na dogovore, kadar se pričakuje kaka razborita in prepirljiva stranka… še tašča neha nabijat z njenimi medsosedskimi zdrahami in mi zadrema na kavču.

Na svoje glasilke ne moremo veliko vplivati, mislim pa, da je bolj pomembno, ali si kot človek umirjen ali nervozen in tako tudi govoriš. Govorimo s celim telesom, ne le z usti.

Očitno si popolnoma brez empatije. Če ne kdo ni po tvojih kriterijih, te razjezi. Pojdi, do terapevta. Igralka? Ne rabiš bit igralka. Moraš, pa razumet, da nismo vsi enako sposobni in, da mogoče kdo potrebuje tvojo pomoč. Verjetno nimaš otrok? Pojdi, k: terapevtu, astrolog, na kako duhovno delavnico, tehnike dihanja, ko govoriš moraš izdihavat zrak. Predstavljaj si, da so to dojenčki, ki nujno potrebujejo tvojo pomoč. A boš, še upila?

Vse tole samokontrola, krotenje, to vse vodi v izbruh. Najprej se zavej, da imaš tudi ti napake. Pa, če tebe začne kdo klucat bajsa debelajsa, kako bi se počutila? Sigurno imaš napake, predstavljaj si, da drugi tulijo na tebe. Potem se pa zavej, da oni tebe rabijo in, da je na tebi, da jim pomagaš, drugače se bo nekaj sesulo. Verjetno si tudi do sebe groba. Vadi na sebi: recimo, o Miška danes si pa super. Kosilo je prepozno je pa dobro. Eh, če se je malo zažgalo in kaj. Treniraj na sebi. Louis L. ŽIVLJENJE JE TVOHE Hay življenje je tvoje.

Hvala za nasvete, nekaj je koristnih in jih bom poskusila upoštevati.

Ne vem pa od kje ste razumeli, da kričim? Zoprn glas, v katerem se čuti nestrpnost, nemir je lahko tudi čisti v normalnem tonu.

Ponavadi ni problem v samem glasu, ampak v izboru besed in načinu komunikacije. Ljudje, ki znajo presoditi značaje drugih, hitro ugotovijo s kakšno osebo imajo opravka, ne glede na olepšavanje.

Mene moti prehajanje od osladnosti do pikrosti pri nekaterih. To ni zgolj slučaj, take osebe “tipajo” v kolikšni meri lahko upravljajo s tabo.

Jap. Mi imamo eno tako. In ko je ne moreš več poslušati zaradi njenega agresivnega tona, potem ona tebe obtoži agresivnosti. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo tako nevarno.

Če raziščeš odkod nestrpnost, nemir in se začneš ukvarjati z vzroki, je to pot k rešitvi. Če pa boš vse to prekrila z vedno prijaznim tonom, te bodo eni imeli za vedno nasmejano in dobrovoljno osebo, drugi, ki ljudi preberejo, še predno kaj rečejo, bodo lahko burno odreagirali, ker ni bolj peklenskega kot prikrito norčevanje s prijaznim tonom.