Nakup stanovanja na hipoteko in dati v najem
midva sva stanovanje kupila, kredita na mesec 600€, čez par let se bova preselila v hišo, stanovanje bova oddajala. Če bo šlo vse tako kot je treba bova imela to stanovanje za penzijo. To gledam nekako kot šparanje.
v drugem primeru, vedno ga lahko prodam in to za ene par jurjev več kot sem ga kupila. Torej sva vsa ta leta živela v najemnini, ki je v višini mesečnih obresti in to je še vedno manj kot če bi dejanjsko nekomu plačevala najemnino.
Če bo ona par 10 tisoč evrov prihrankov vložila v stanovanje, naj glede tega naredita notarski zapis. Kar bo pa tekom zakona še vložila v stanovanje, je skupno, to je logično. Vse zaprisežene feministke obrnite vloge. Kaj bi rekle o možu, ki “iz svojega žepa” odplačuje kredit za stanovanje in vztraja, da je to potem izključno njegovo?
Ne mislim se vtikati v tvoj odnos s fantom ipd, tega je bilo že nekaj napisanega, odločitev je pa tvoja oziroma vajina.
Je pa zaenkrat samo en odgovor vseboval pametno zadevo glede nakupa stanovanja za najem – to ni idealna investicija! Najprej si izračunaj, koliko 100-150 EUR (ali kolikor naj bi že dobila od najemnine) na letni ravni prinese donosa od cene stanovanja. Nisi jasno napisala, ali bi poleg 30.000 prihranjenih EUR vzela še kredit, glede na to, da pišeš o hipoteki, se mi zdi, da bo stanovanje dražje. Torej pride donos najbrž približno kot obresti na banki, če ne celo manj.
Vendar, to ni vse. Nepremičnina je investicija, ki zahteva vzdrževanje. Sama boš morala kriti stroške rezervnega sklada, investicijskega vzdrževanja tako v stanovanju kot na bloku (kar se ne bo krilo iz rezervnega sklada). Vse, kar ni tekoče vzdrževanje, je po zakonu strošek najemodajalca, saj vzdržuje vrednost nepremičnine (npr popravilo dvigala, zamenjava pipe in vse podobne stvari).
Najemnina se ti tudi obdavči, razen če misliš oddajati na črno, kar res odsvetujem. Vprašanje tudi, kakšne najemnike boš dobila – lahko ti uničijo stanovanje, lahko ti ne plačujejo najemnine, lahko celo ne stroškov in se bodo potem tebi kot lastnici usedli na plačo ipd. In tudi težko takšne spraviš iz stanovanja, če ne želijo iti prostovoljno.
Potem je še naslednja stvar – stanovanje bo treba čez nekaj let obnoviti. Če pa bi res prišlo do tega, da gresta s fantom narazen, je vprašanje, ali bi ti to še vedno bilo všeč oziroma ustrezalo po kvadraturi, lokaciji ipd.
V glavnem, pamet v roke, razmišljaj racionalno in ne misli si, da je nakup nepremičnine z namenom oddaje super donosna zadeva, temveč premisli vse okoli tega, da ti ne bo jutri žal.
Avtorica in njen tip zgleda, da kar dobro zaslužita – po moje prineseta oba domov vsak NAJMANJ 1.000EUR.
Če živita pri njem in plačata samo stroške, po tamalem ostane obema vsaj 500€.
Ne vidim razloga, zakaj ne bi mogla z ostankom plače vsak razporejat po svoji vesti in željah.
Mož bo zapravljal denar za ljubice, žena pa za stanovanje in bosta oba srečna.
Tudi jaz ne vidim kje šteka 😉 – seveda pod pogojem, da za življenje in gospodinjstvo prispevata oba.
Aja – tipična mona je itak finančno odvisna od moža – in če kdo, potem si lahko njen mož privošči stanovanje po strani, ona pa nikakor.
Seveda bodo posledično šle v luft ob ideji, da ob ločitvi pripada stanovanje tistemu, ki ga je financiral.
Popolnoma druga zgodba pa bi bila, če bi eden imel kredit za stanovanje, drug pa bi plačeval vso hrano in položnice in ostale skupne stroške. Potem pa se strinjam, da imata pravico do tega stanovanja oba. Pravno je pa tako ali tako od obeh.
Sorry, ampak svoje situacije z njeno ne moreš primerjati. Vidva sta oba imela svoje stanovanje že PRED poroko in to OBA. Onadva noben nima nič. In dati nasvet, naj si kupi stanovanje na hipoteko za vsak slučaj, živet pa naj gresta pod tastovo streho, je meni skregano z vsako logiko. Imam kolegicoj, ja, podobna situacija. Je imela priliko in je nekako prišla do svoje hišice, jo oddaja, a z možem in otroki živi v tastovi hiši no, tudi taščini. pač, njena odločitev. Razumejo se nikakor ne, a ona raje trpi, je na pomirjevalih, kot da bi se preselili v “njeno” hišo … Ok, pol pa naj trpi.
Aja, podobno sem doživela tud sama. Z razliko, da je bil preračunljiv mož, zdaj seveda že bivši. Je planiral, pridobival pravna mnenja, spravljal vsak ušiv račun, pisal vse nase … pa kaj mu to zdaj pomaga? V hiši živim jaz z otroki, ker ve, da če me bo skušal sopravit ven, grem zelo zelo daleč …pa mu vseeno tudi otroci (in zunanji imidž) pomenijo nekaj. tako jih ima bolj blizu, ker sicer bi jaz odšla daleč kolikor se le da. In ja, ko se slučajno enkrat to odkrila, našla, me je skoraj kap. Zlomilo se mi je srce, ko sem videla, kako brez zaupanja je stopil v zakon. Ne moreš prek tega, ne gre, ker je bil odnos grajen na nezaupanju, na neki laži – bilo bi drugače, če bi mi to povedal (bi se strinjala). In odnos se je počasi začel krhati, kwer končno, a lahko potem ti takemu človeku kaj zaupaš?
Hipotek. posojilo se bo odplačevalo “sama”, z najemnino, tako nizko pa je lahko zaradi začetnega vložka (njenega). Recimo, da so to obresti na privarčevani znesek – njen privarčevani znesek. Še vedno skupna lastnina? V bistvu ne vem, ker bi to vsak odvetnik interpretiral po svoje. In verjemi, da bi spreten dosegel to, da bi na koncu ona imela manj kot na začetku, vse v imenu skupnega premoženja.
Pri pametnih ne bi smelo biti sporno, realnost je pa nekaj drugega.
Hipoteko bi odplačevala z najemnino + po moje bo potrebno še kakšnih 100-150€ doplačati, ker ne bi rada imela hipoteke na 20 let.
Fantu tega ne delam za hrbtom, ampak se o tem pogovarjava inm me razume, da hočem imeti za sabo neko “varovalko”, da ne bom pri 50 ostala na cesti, ker ne bo nič mojega.
Druga opcija bi bila, da tega stanovanja ne dava v najem, ampak v njem živiva sama.
Pisano bi bilo na oba.
Pri tem je seveda hipoteka čisto najin strošek. Kar se mene tiče sem pripravljena iti v to (ravno zato, da bova na svojem – pravnoformalno gledano), fant pa ne, ker se mu zdi neumno za manjšo kvadraturo, kot jo imava pri njem plačevati ali najemnino ali kredit.
Te zadeve so mi pač pomembne.
Stara sem 30 let, od nekdaj skrbim zase (trenutno živim v najemniški garsonjeri) in ne morem pristati na to, da je moj stanovanjski problem v celoti odvisen od dobre volje tasta in fanta.
Sem sicer za skupne finance, ampak ti dam čisto prav. To je samo neka investicija v nepremičnino, ki se bo sama odplačevala. Ti boš v bistvu plačevala samo neakj višjo dohodnino in ne boš prav nič na slabšem, kot bi bila, če bi te nogavice imela v štrumflu!
Tudi jaz bi na noben način ne investirala v nepremičnino, ki ni moja, niti ni pisana na mojega partnerja. Zakaj le?
Vedno so težke potem delitve nečesa “skupnega”.
Razmišljaš zelo pametno in trezno, ne glede na to, da imaš svojega partnerja rada. Ko gredo, če, čustva k vragu in ti tvoj preljubljeni mož nategne lokalno kelnarco pa ostaneš brez vsega.
Koliko podobnih zgodb samo preberemo na tem forumu…komentarji pa v stilu: kaj pa nisi prej poskrbela zase.
Sorry, ampak svoje situacije z njeno ne moreš primerjati. Vidva sta oba imela svoje stanovanje že PRED poroko in to OBA. Onadva noben nima nič. In dati nasvet, naj si kupi stanovanje na hipoteko za vsak slučaj, živet pa naj gresta pod tastovo streho, je meni skregano z vsako logiko. Imam kolegicoj, ja, podobna situacija. Je imela priliko in je nekako prišla do svoje hišice, jo oddaja, a z možem in otroki živi v tastovi hiši no, tudi taščini. pač, njena odločitev. Razumejo se nikakor ne, a ona raje trpi, je na pomirjevalih, kot da bi se preselili v “njeno” hišo … Ok, pol pa naj trpi.
Aja, podobno sem doživela tud sama. Z razliko, da je bil preračunljiv mož, zdaj seveda že bivši. Je planiral, pridobival pravna mnenja, spravljal vsak ušiv račun, pisal vse nase … pa kaj mu to zdaj pomaga? V hiši živim jaz z otroki, ker ve, da če me bo skušal sopravit ven, grem zelo zelo daleč …pa mu vseeno tudi otroci (in zunanji imidž) pomenijo nekaj. tako jih ima bolj blizu, ker sicer bi jaz odšla daleč kolikor se le da. In ja, ko se slučajno enkrat to odkrila, našla, me je skoraj kap. Zlomilo se mi je srce, ko sem videla, kako brez zaupanja je stopil v zakon. Ne moreš prek tega, ne gre, ker je bil odnos grajen na nezaupanju, na neki laži – bilo bi drugače, če bi mi to povedal (bi se strinjala). In odnos se je počasi začel krhati, kwer končno, a lahko potem ti takemu človeku kaj zaupaš?[/quote]
Ti pa ne da si samo preračunljiva, še PODLA si do maximuma! sRam te naj bo, otroke uporabljaš, da manipuliraš z bivšim in si greješ rit v skupni bajti!gg
Ona ima del denarja našparanega. Drugi del se bo kril (večinoma ali v celoti; to ne vem) iz najemnine.
Hiša v kateri bosta živela, njena ne bo nikoli, čeprav bo prav tako kot mož plačevala stroške.
Kje je torej problem? V tem, da mož ne bo prenesel samostojne žene?[/quote]
Problem je v tem, da gre ta njena samostojnost na škodo družinskega proračuna. Ko bo crknil bojler v njenem stanovanju, ga bo morala ona zamenjat. Mogoče bo šlo to teoretično iz njenega žepa, bo pa cela družina zaradi tega ob nekaj sto evrov.
Če ne bo imela ves čas najemnikov, bo treba vseeno plačat obrok kredita. Mogoče iz njenega žepa, ampak tisti mesec bo družina imela nekaj sto evrov manj.
Še vedno se ni našla herojka, ki bi upala vsaj napisat (če že v resnici tako nihče ne misli), da bi se ji zdelo povsem v redu, da mož iz svojega denarja financira neko tretje stanovanje, ki je potem izključno njegovo.
Vsi ti izračuni, kako njima itak ostane vsakemu po 500 evrov na mesec, so bulšit. Kje ste še to videli, da v družini vsak od partnerjev razpolaga s polovico dohodka izključno zase? Ko imaš enkrat otroke, to ne gre več. Plačamo položnice, potem gre pa mož jadrat, žena pa vzdržuje neko svoje stanovanje. Kje so pa tu otroci?
snaha to be
stanovanje kupi. Kupi ga pred poroko, oz pred vselitvijo v tastovo hišo.
Absolutno. Naj bo tvoja investicija v neodvisnost.
Da ne boš pri 40+ pakirala kovčkein otroke v varno hišo. Oz nikamor, ker nikamor ne bi imela iti. Moško zelo dobro izkoriščajo žensko ranljivost, ker nimajo kam. Polovica foruma je na to temo: bi šla, pa nimam kam.
Še vedno lahko kasneje karkoli narediš z njim. Se vselita vanj, ga prodaš, je za otroke.
Pomeni tvojo varnost.
In ja, vsi se poročamo za večno, vendar se večina loči slej ali prej. Zakaj bi tlačili glavo v pesek. Tako je. Pa še polovica tistih, ki se ne loči, bi se, če bi imela kam.
Kupi, absolutno .
Ona ima del denarja našparanega. Drugi del se bo kril (večinoma ali v celoti; to ne vem) iz najemnine.
Hiša v kateri bosta živela, njena ne bo nikoli, čeprav bo prav tako kot mož plačevala stroške.
Kje je torej problem? V tem, da mož ne bo prenesel samostojne žene?[/quote]
Problem je v tem, da gre ta njena samostojnost na škodo družinskega proračuna. Ko bo crknil bojler v njenem stanovanju, ga bo morala ona zamenjat. Mogoče bo šlo to teoretično iz njenega žepa, bo pa cela družina zaradi tega ob nekaj sto evrov.
Če ne bo imela ves čas najemnikov, bo treba vseeno plačat obrok kredita. Mogoče iz njenega žepa, ampak tisti mesec bo družina imela nekaj sto evrov manj.
Še vedno se ni našla herojka, ki bi upala vsaj napisat (če že v resnici tako nihče ne misli), da bi se ji zdelo povsem v redu, da mož iz svojega denarja financira neko tretje stanovanje, ki je potem izključno njegovo.
Vsi ti izračuni, kako njima itak ostane vsakemu po 500 evrov na mesec, so bulšit. Kje ste še to videli, da v družini vsak od partnerjev razpolaga s polovico dohodka izključno zase? Ko imaš enkrat otroke, to ne gre več. Plačamo položnice, potem gre pa mož jadrat, žena pa vzdržuje neko svoje stanovanje. Kje so pa tu otroci?[/quote]
Ja otroci gredo z možem jadrat, žena pa s kolegicami v toplice na mlade dečke.
Mogoče vam res ne gre v glavo, ampak obstajajo celo ljudje, ki si lahko privoščijo jadranje, toplice, nov otroški voziček za 1.000eur, glasbeno za tamalo, karate za starejšega, pa še nov bojler in 400€ kredita za stanovanje v katerem ne živijo pa zaradi tega ne stradajo…
Ona ima del denarja našparanega. Drugi del se bo kril (večinoma ali v celoti; to ne vem) iz najemnine.
Hiša v kateri bosta živela, njena ne bo nikoli, čeprav bo prav tako kot mož plačevala stroške.
Kje je torej problem? V tem, da mož ne bo prenesel samostojne žene?[/quote]
Problem je v tem, da gre ta njena samostojnost na škodo družinskega proračuna. Ko bo crknil bojler v njenem stanovanju, ga bo morala ona zamenjat. Mogoče bo šlo to teoretično iz njenega žepa, bo pa cela družina zaradi tega ob nekaj sto evrov.
Če ne bo imela ves čas najemnikov, bo treba vseeno plačat obrok kredita. Mogoče iz njenega žepa, ampak tisti mesec bo družina imela nekaj sto evrov manj.
Še vedno se ni našla herojka, ki bi upala vsaj napisat (če že v resnici tako nihče ne misli), da bi se ji zdelo povsem v redu, da mož iz svojega denarja financira neko tretje stanovanje, ki je potem izključno njegovo.
Vsi ti izračuni, kako njima itak ostane vsakemu po 500 evrov na mesec, so bulšit. Kje ste še to videli, da v družini vsak od partnerjev razpolaga s polovico dohodka izključno zase? Ko imaš enkrat otroke, to ne gre več. Plačamo položnice, potem gre pa mož jadrat, žena pa vzdržuje neko svoje stanovanje. Kje so pa tu otroci?[/quote]
Za otroke bova 2 menda poskrbela – ali je kje slučajno pravilo, da za otroke skrbi izključno njihova mati in bodo zaradi mojega obroka prikrajšani za nwm jadranje?
“Problem je v tem, da gre ta njena samostojnost na škodo družinskega proračuna. Ko bo crknil bojler v njenem stanovanju, ga bo morala ona zamenjat. Mogoče bo šlo to teoretično iz njenega žepa, bo pa cela družina zaradi tega ob nekaj sto evrov. “
Problem je tudi v tem, da gre moja samostojnost v franže na račun tega, da moj mož ne želi od doma v kredite in najem.
In zato, da bo on doma na varnem in brezskrbnem naj jaz naslednjih 50 let živim na tujem brez prava glasanja zato in se izogibam konfliktom (beri požerem marsikaj kar mi ne bi bilo treba) zato ker moram skloniti glavo zaradi strehe nad glavo mene in najinih bodočih otrok?
Ja no kaj pa ji potem ti svetuješ? A da naj da vse prihranke v stanovanje v tastovi hiši pa še kakšno najemnino mu naj plača.
Kaj pa ji boš svetovala, ko jo bo tast postavil pred vrata?
Res me zanima tvoj pogled na to…koliko sem zasledila ti tudi živiš pri starših (mislim sicer, da pri svojih pa vseeno).
Sedaj pa si zamisli, da se ti mož skurva in odide z natakarico Martino.
A ga boš izplačala? A boš odkupila njegov del? Kam bo šel?
Kaj pa če bi ti živela pri njegovih starših? Kakšen bi bil tvoj back up plan?
Aja ti ne vrjameš v veze, kjer moraš imeti back up plan…upam in ti držim pesti, da do te situacije ne boš nikoli prišla, ampak a veš, koliko žensk pa pride?
In potem trpijo, ker nimajo nikam, otroci pa to gledajo.
Avtorica naj kupi stanovanje. 30.000 bo njen vložek, ostalo se bo pravno itak delilo med oba.
Če sta oba pametna bosta uspela skleniti kakšen pameten dogovor v stilu stanovanje otroku in ne rabi nobeden nobenega izplačevat.
Ampak to gre samo pod pogojem, da imaš še nek finančni vir (spodoben zaslužek) in ne stradaš kruha.
Če stradaš se ti vse kalkulacije sem tja itak podrejo.
Ne živim pri starših. Nobenih.
In točno to: Avtorica naj kupi stanovanje. 30.000 bo njen vložek, ostalo se bo pravno itak delilo med oba. je bil moj nasvet že par postov višje. Ampak nekatere vztrajajo, da je tudi tisto, kar bo vložila tekom zakona (in definitivno bo vlagala, to ve vsak lastnik nepremičnine), izključno njeno, ker bo šlo iz njene plače.
S takšnim izhodiščem – to je moja plača, moj denar, moje premoženje, v zakonu ne prideš nikamor.
Tudi hišo njegovih staršev, kjer bosta živela, bo potrebno vzdrževat. Ne samo redne položnice, se bo belilo, streho menjalo, parket,… to se kar nabere. A to bo šlo pa iz njegovega žepa in se bo štelo izključno za njegov vložek in ona ob morebitni ločitvi ne bo upravičena do povračila vložka samo zato, ker je on dejansko plačal malarja? Čudne imate to eni poglede na skupno premoženje zakoncev…
Ona ima del denarja našparanega. Drugi del se bo kril (večinoma ali v celoti; to ne vem) iz najemnine.
Hiša v kateri bosta živela, njena ne bo nikoli, čeprav bo prav tako kot mož plačevala stroške.
Kje je torej problem? V tem, da mož ne bo prenesel samostojne žene?[/quote]
Problem je v tem, da gre ta njena samostojnost na škodo družinskega proračuna. Ko bo crknil bojler v njenem stanovanju, ga bo morala ona zamenjat. Mogoče bo šlo to teoretično iz njenega žepa, bo pa cela družina zaradi tega ob nekaj sto evrov.
Če ne bo imela ves čas najemnikov, bo treba vseeno plačat obrok kredita. Mogoče iz njenega žepa, ampak tisti mesec bo družina imela nekaj sto evrov manj.
Še vedno se ni našla herojka, ki bi upala vsaj napisat (če že v resnici tako nihče ne misli), da bi se ji zdelo povsem v redu, da mož iz svojega denarja financira neko tretje stanovanje, ki je potem izključno njegovo.
Vsi ti izračuni, kako njima itak ostane vsakemu po 500 evrov na mesec, so bulšit. Kje ste še to videli, da v družini vsak od partnerjev razpolaga s polovico dohodka izključno zase? Ko imaš enkrat otroke, to ne gre več. Plačamo položnice, potem gre pa mož jadrat, žena pa vzdržuje neko svoje stanovanje. Kje so pa tu otroci?[/quote]
Sprašujem se, če v vseh družinah vse preračunate, koliko kdo “stane”? Torej, rečeš, dragi možek ti kadiš cigarete, 2 škatlici na dan … to nas stane 5 eur na dan in to je 1800 EUR na leto. In kaj zdaj? Mu boš prepovedala kadit? Bo delal 2 službi, da bo lahko kadil?
Ja, če si lastnik stanovanja, je treba vedet, da to ni tako preprosto. Treba je najt najemnika, ki redno plačuje, plačat popravila itd. In ja, za to gre denar, ki bi ga sicer lahko trošil za kaj drugega. In, kje je tu problem, če oba zaslužita dovolj, da družini ni hudega?
Tudi ona zgoraj, ki se razburja, da je mož zbiral račune … ja, lahko, da se čuti izdano … ampak, mora avtomatsko biti eden odvisen od dobre volje drugega?
Ta gospa vsaj pametno razmišlja. Bolano pa mi je tisto razmišljanje, da nekam prideš (k hiši), pa bi že urejal in komandiral po svoje. Tam si namreč (v večini primerov) prišel na gotovo (argument, da si moral kupit kavč pa 2 omari in posteljo je totalno idiotski!) in nimaš kaj zahtevat in pametovat.
Jaz si predstavljam to nekako tako, da če greva narazen jaz dobim stanovanje, on pa ostane v hiši in jaz ne zahtevam povračil investicij v hišo, on pa ne v stanovanje.
Hkrati bo on na neki točki izplačal brata in bo potem cela hiša njegova – načeloma bo šlo to izplačilo tudi iz “skupnega denarja” – se pravi sem jaz tudi upravičena do deleža na hiši.
Ja pravno že, ampak jaz ne želim biti lastnica hiše.
Moja želja je, da imam jaz jutri streho nad glavo brez tega, da bi terjala karkoli iz hiše.
Zakaj se pa z možem ne pogovoriš? Mogoče si on to ravno tako predstavlja.
Bistveno je to, da se oba zavedata, da pravno gledano ti imaš pravico do povračila stroškov vlaganj v njegovo hišo, on pa pravico do izplačila deleža tvojega stanovanja. Če to medsebojno pobotata in si nista na koncu dolžna nič, pa sploh fajn.
Sorry, ampak svoje situacije z njeno ne moreš primerjati. Vidva sta oba imela svoje stanovanje že PRED poroko in to OBA. Onadva noben nima nič. In dati nasvet, naj si kupi stanovanje na hipoteko za vsak slučaj, živet pa naj gresta pod tastovo streho, je meni skregano z vsako logiko. Imam kolegicoj, ja, podobna situacija. Je imela priliko in je nekako prišla do svoje hišice, jo oddaja, a z možem in otroki živi v tastovi hiši no, tudi taščini. pač, njena odločitev. Razumejo se nikakor ne, a ona raje trpi, je na pomirjevalih, kot da bi se preselili v “njeno” hišo … Ok, pol pa naj trpi.
Aja, podobno sem doživela tud sama. Z razliko, da je bil preračunljiv mož, zdaj seveda že bivši. Je planiral, pridobival pravna mnenja, spravljal vsak ušiv račun, pisal vse nase … pa kaj mu to zdaj pomaga? V hiši živim jaz z otroki, ker ve, da če me bo skušal sopravit ven, grem zelo zelo daleč …pa mu vseeno tudi otroci (in zunanji imidž) pomenijo nekaj. tako jih ima bolj blizu, ker sicer bi jaz odšla daleč kolikor se le da. In ja, ko se slučajno enkrat to odkrila, našla, me je skoraj kap. Zlomilo se mi je srce, ko sem videla, kako brez zaupanja je stopil v zakon. Ne moreš prek tega, ne gre, ker je bil odnos grajen na nezaupanju, na neki laži – bilo bi drugače, če bi mi to povedal (bi se strinjala). In odnos se je počasi začel krhati, kwer končno, a lahko potem ti takemu človeku kaj zaupaš?[/quote]
Ti pa ne da si samo preračunljiva, še PODLA si do maximuma! sRam te naj bo, otroke uporabljaš, da manipuliraš z bivšim in si greješ rit v skupni bajti!gg[/quote]
Sicer nima veze s temo,a se motiš. Jaz sem se odrekla marsičemu prav zaradi otrok, zato da živijo bliže očetu. Sem imela možnost oditi kar daleč stran, služba + stanovanje, pa sem potem se tako odločila, vsaj za nekaj let. In verjemi, meni bi bilo lepše živeti daleč daleč stran od njega, da ne gledam kar naprej njegovega praračunljivega obraza … zame je to velika žrtev, tebi pa podlost. Ok, naj bo. Aja, hiša pa NI moja, ne bat, le živim v njej. Do delitve premoženaj ni prišlo, ravno zato, ker ve, da bi odšla (ja, tja, kamor sem želela preden sem ga spoznala, zato to ve in aktivno ni bilo nikoli nič pogojevano z otroki) … končno, zakaj bi si pa morala kupovat nekaj v njegovi neposredni bližini, če mi ni treba. Si že raje tam, kjer si želim.
Ko pa otroci zrastejo pa brez skrbi, GREM.