Prvič kot prvič, otrok strahu pred psi nima prirojenega ampak privzgojenega.

Mi imamo psa in ko kdo pride najprej pustimo, da ga pes ovoha in pozdravi, potem pa če so ljubitelji, pustimo psa v družbi, če niso, ga umaknemo. Kadar je hrana v igri, je pes vedno umaknjen.
Tak način se mi zdi povsem sprejemljiv tako za goste kot za gostitelje.

Če dobro prebereš, nikoli nisem omenjala, kaj počnem kot gostiteljica, ampak kako razmišljam in kaj (ne)pričakujem, če grem k nekomu na obisk. Zato ne piši o stvareh, o katerih nič ne veš.
Sicer pa se vsak sam odloči, kam hodi na obiske!

Upam, da nimaš psa in da ga nikoli ne boš imela!

Moji obiski so meni dobrodošli.
To jim pokažem tudi tako, da jim pripravim njim ljubo kavo (ki je mi ne pijemo), da jih postrežem s hrano, ki jo jedo, jo imajo še posebej radi itd.itd..
Ker so mi dragi z veseljem pripravim kaj tudi samo za njih.

Pa saj je vse v redu in prav, ni tema o tem, kaj ponudimo obiskom, ampak ali je prav, da pričakujemo, da bodo naši gostitelji nam ne ljube družinske člane zaprli v drug prostor.

Jaz se tudi strinjam. In zame je pes žival. Kaj, če bi imeli ti sorodniki kačo namesto psa?
Se strinjam.[/quote]

kreta, prav imaš. Nisi pisala o pričakovanjih kot gostiteljica, pač pa o pričakovanjih kot gostja.

Vzamem nazaj tisto o bontonu.

Lepe praznike ti želim!

Ko nekoga povabim na obisk, pride v moj dom in svoj dom nikakor nimam namena prilagajati komurkoli, tudi Britanski kraljici ne.
Gostu ponudim, da se usede na stol, ki ga imam, na sedezno, ki jo imam, pa ce je udobno ali ne, moje je in meni tako, kot je, pase.
Postrezem s tistim, kar imam. Pa ce je to samo kava in voda, cedevita, piskoti iz Hoferja ali piskoti iz domace pekarne, ali pa skuham kaj in ko kuham, kuham tisto kar imam.
Ce ima kdo posebne potrebe (npr. alergiki ali vegetarijanci), prilagodim jedi, nikakor pa ne skuham celo kosilo vegi zaradi enega vegetarijanca.

Psa in mulca ne zapiramo, ko imamo obiske. Tudi obiske ne zapiramo zaradi psa in mulca.

Tudi tebi lepe praznike. :))

ojej…ti si malo živčna, ane?

lej, daj mi ti razloži, kako naj jaz psu, ki 24 ur na dan živi pri meni v hiši razložim, da ga bom zdaj pa zato, ker prihaja ena živčna žlahtnica zaprla – ne vem kam. In ker sem prepričana, da me ne bo razumel, ga bom dala lepo na PROSTOR, od koder se nima kaj premikat, če mu drugače ne rečem. Tudi pri meni so že bili obiski, tudi taki, ki so se našega psa bali, in še vedno smo problem rešili na omenjen način. Če tvoja žlahta ne misli umaknit psa in ga ne dajo na prostor, pa pač ne hodi tja.

Pse smo imeli vedno pri hiši, vedno so bili tudi v pesjaku ali celo na verigi (nikoli v hiši), kadar so bili sami in ponoči. Podnevi pa smo jih vzeli s seboj, ko smo delali na polju. Tudi veterinar in gojitelj psov sta nam rekla, da je to za psa dosti bolje, kot pa da je zaprt v hiši.

Zdaj imam enega malega cucka (3m), ki spi v hiši, podnevi pa se podi po vrtu in lenari v kakšnem sončnem kotičku. Če pa pridejo gostje, povabljeni ali ne, popazim, da jim ne skače v naročje in počne drugih neumnosti, zlasti, če so zraven otroci. Lahko “bivakira” pri meni v kuhinji, ko kuham, ampak mu niti približno ne dovolim, da bi “šnofal” po mizi in vtikal smrček v jedi, ki so pripravljene za ljudi. Čeprav je še mladiček, točno ve, da n.pr. v shrambo ne sme stopiti, pa da se mora na ukaz umakniti v svoj prostor v veži, ko imamo kosilo. Tako da tudi jaz menim, da tvoji sorodniki ne delajo prav. Vsaj jaz se vedno potrudim, da se obiski pri meni dobro počutijo, in to mi pri mojih obiskih pri njih tudi vračajo. Če pa se nekje ne počutim dobro, pač tja ne grem. Moje mnenje.

Sama tudi nisem ljubiteljica psov… vedno neki vriskam in jih podim proč od sebe… ampak mi ne bi prišlo na misel, da bi lastnikom rekla, naj jih umaknejo…. ali malo potrpim in se prilagodim ali pa ne grem na obisk… odvisno, kok mi je oseba pomembna…

Nekateri ste bolestno navezani na svoje pse. In si jih drznete celo primerjati z otroci. Človek je človek, žival je žival. In če tega niste zmožni razumeti, je pač nekaj narobe z vami.

Ne, nimam psa in ga ne mislim imeti.

Imam zelo rada pse, doma imamo enega velikega, ki je z nami povsod. Otroci ga imajo radi, tudi on otroke, ne bi pa mu dovolila, da kadarkoli zarenči na koga od nas. Otroci vedo, da ga morajo pustiti na miru, ko je. Našega psa imamo vsi zelo radi, vendar mi je všeč, da se ljudje zavedamo, da so živali živali, da imajo svoje lastnosti in da to NISO NADOMESTKI OTROK.

Vendar mi ni všeč, da mi TUJI psi skačejo v naročje, še najmanj pa da se podijo okoli mojih otrok. Tujega psa pozdravim, ga pobožam, se malo poigram z njim, potem mi je ljubše, da mi da mir, ali oddide, ali ima svoje opravke, ali se vleže kam zraven na tla.
Ne dovolim, da se okoli otrok smukajo tuji psi. Sem slišala preveč nesrečnih zgodb, pa ni potrebno, da gre za drastičen primer, dovolj je manjši nedolžen ugriz.
Otroci (opisujem svoje 2-4 letnike) so otroci, ne želijo nobeni živali nič slabega, se jih ne bojijo, vendar s svojo razigranostjo in z njihovimi spontanimi kretnjami lahko večkrat zmotijo kakšnega psa (ali mačko). Tudi psi in mačke, ki nimajo vsakodnevnih stikov z majhnimi otroci, so zbegani ko dobijo tak obisk in jih lahko to vrže s tira.
Moji otroci smejo psa pobožati, pozdraviti, ob prisotnosti enega od staršev ali starih staršev, sicer ne. To dobo vedo. Pa imamo okoli kar nekaj, predvsem manjših psov. Nikoli ne veš kaj žival prime. Tako kot pri človeku, vendar človek “grize” z besedami, žival z zobmi.

Na obisk kjer psu ne bi prepovedali bližnjih kontaktov z mojimi otroci brez nadzora starejše osebe, kjer bi bili psi vsiljivi, preprosto ne bi hodili.

… še to. Pri nas so obiski vedno dobrodošli. Vendar brez živali. To niso družinski člani, so hišni ljubljenčki, za njimi jaz ne bom čistila, ni mi všeč, da bom imela njihovo slino ali dlako po svojem stanovanju. Imamo velik vrt, pa mi tudi tu ni všeč, če se podijo tuji psi, vendar zunaj nekoliko zamižim, če so civilizirani, ne lulajo in kakajo kjer se jim zazdi, ne silijo v naše otroke ali psa. Torej če jim zna gospodar ukazat prostor in to ubogajo, oz. se “lepo ” obnašajo. Na vrtu (ob meji)naj označuje svoj teritorij naš kuža, trata je namenjena otrokom.

Pri nas smo imeli psa na mojo prošnjo od mojega 8 leta. Pa sem imela sicer slabe izkušnje s psi. Pri letu in pol me je baje grdo po tleh podrl dirkajoči nemški ovčar, ko sem se igrala na igrišču, pri 4 letih pa se mi je za vrat obesil nek odraščajoči rotvajler, ki me je očitno zamenjal za psa. Pa nisem razvila strahu, ker starši ob takih situacijah niso paničarili. Pri 8. letih sem dobila prvo mešanko, kasneje sem se začela s kinologijo resneje ukvarjati, izšolala se ovčarja, s katerim sva trikrat sodelovala in bila zelo uspešna na svetovnih, evropskih prvenstvih. In pred 10 leti sem začela vzrejati eno simpatično pasmo psov, tudi sicer sem zelo dejavno v treh kinoloških društvih.

Trenutno imamo doma 4 psičke, srednje velikosti. Kadarkoli kdo pride, jih praviloma naderejo, a na moje povelje se po tem, ko obiske pozdravijo, umirijo. In kadar pridejo na obisk ljudje, ki imajo radi pse, se začno praviloma z njimi igrati, če taki, ki jim je vseeno za pse, jih tudi psi ignorirajo, grejo ponavadi počivati, če pridejo taki, ki pse sovražijo ali se bojijo, tudi to psi začutijo in se čisto drugače obnašajo. Moji se ponavadi smukajo okoli ljudi, dokler se ne naveličajo in se gredo uleči, nikoli ne skačejo po ljudeh, ker sem jih tega v štartu odvajala, če pa jih spodbudijo k temu, jim pustim.

Tudi slučajno ne mislim umikati psov, ko pridejo obiski. Pa imamo sedaj z moževo familijo cel cirkus, ker se njegova mama, en njegov brat in dva njegova otroka ter ena njegova sestra in njena dva otroka panično bojijo psov. Zdi se mi, da je očitno ta strah že v družini. Mislim, da tudi oni niso nikoli pričakovali, da bom pse zaradi njih zapirala. Če hodijo zaradi tega manj na obiske k nam, se prav nič ne sekiramo. Takrat, kadar pridejo, sem na pse posebej pozorna, da jih niti preveč ne ovohavajo, čeprav je to za psa približno tako normalna stvar kot za vas, ko pregledate z očmi eno žensko ali moškega od glave do nog. Sama imam 4 otroke, dva imata velik smisel za pse, tudi že pomagata, ker sta osnovnošolca, mlajša dva se bolj valjata po psih, kadar se jima zahoče. Imamo pa kratkodlako pasmo, ki skoraj ne pušča dlake, tudi niso svinjski, skratka, ne motijo veliko našega stila življenja, bolj je umazano zaradi otrok, kot zaradi psov.

K nam prihajajo gotovo vsak vikend kakšni, ki imajo moje mladičke na obisk, pa med počitnicami rada popazim kakšnega psa, skratka, pri nas so psi dobrodošli in to vsi vedo in zelo cenijo. Je pa res, da vsakega, ki na novo pride k nam na obisk poučim, kako se pravilno obnaša do psa, čeprav pri naših psičkah res ni treba paziti, ker so zelo tolerantne in ubogljive.

Sama sem bila prejšnji vikend na obisku pri družini, ki ima tarantelo in ptičjega pajka. Sori, to je pa nekaj, česar sem se vedno bala. Pa jim tudi nisem rekla, ker jih imajo spuščene, če jih lahko pospravijo, ker sem bila čisto posrana pri njih. Sem to vzela kot priložnost, da bi se lahko počasi otresla strahu pred temi meni nagnusnimi bitji, kot sem se pred leti pred kačami, ko sem kolegici dva meseca negovala njeni dve kači, udava in mlečno kačo.

Ne vem, če sem sama dodala prispevek k vam. Še najbolj se strinjam z registrirano. Pri meni se ve, da imamo pse in jih ne bom pospravljala, ko so obiski. Ve se, da imamo razigrane otroke in če pride nekdo, ki si želi tišine in miru, je ne bo našel. Ve se, da ne pomijemo vsak dan trikrat vso stanovanje z vso možno kemijo, ker se mi to zdi izguba časa in sploh trapasto. Ve se, da nismo vegetarjanci, kar pomeni, če pride kdo tak na obisk, lahko je vse ostalo, mesa si pač ne bo vzel.

Skratka, ko sama pridem k drugim, se jaz prilagajam gostitelju in logično se mi zdi, da tudi sama ne mislim sveta obrniti na glavo, ko pride na obisk nekdo z drugačnim načinom življenja.

Na kraj pameti mi ne pride da bi psa zaprla v drugo sobo ko bi nekdo prišel na obisk, ne vem kako ti pna pamet pade kaj tako predrznega da to rečeš lastniku psa in hiše v katero TI prihajaš na obisk :))))))))
Tak obiskovalec pri nas niti slučajno ni zaželjen.

Otrokom psa približaj, saj je živo bitje, kot si ti.

Iz nekajkratnega obiska se strahu pred opletajočim, razvajenim pesom ne da znebiti!

Kolikor berem je ta pes, o katerem piše biba33, nevzgojen in še vprašanje je, kje se on v tem krdelu vidi … namreč, če je res 2x ugriznil lastnika … ej, ni šans da svoje otroke vlačim tja na obisk, pa če mi postrežejo z zlato penino!

Glede tega kakšen gostitelj biti: ko pridejo k meni obiski, ki ne poznajo/ se bojijo/ ne marajo moje živali, se kot dobra gostiteljica čutim DOLŽNO, da jih umaknem! Saj so prišli k MENI na obisk, ne k mojemu psu!

In BOG NE DAJ, če bi ta pes kaj storil njenemu otroku, bi seveda vse pisale, da je to zato, ker je nevzgojen in da je sama kriva, ker je vlačila otroke tja.

Sploh me ne briga kje imate pse (mi ga nimamo namreč), kam jih date med obiski ki se ne bojijo psov…. povedala bi samo primer, kako se je naš mlajši bal psov.

Pa ne mi tvezit da je imel to privzgojeno. Je pač bil (se je popravil) tak, da se je bal vsega, celo lastne sence enga trenutka (verjeli ali ne, na večernem sprehodu je bežal pred svojo senco ki ga je “lovila”).

In ima moževa sestra psa, mali je bežal pred njim, cvilil, bil trd od strahu. Pa so sami psa zaprli za čas obiskov, kar se mi je zdelo pošteno. Pa smo otroku govorili da kuža (khm, mrcina prej) nič ne dela pa ni pomagalo. Se je pač sčasoma sprijaznil s psi, ampak brez da smo silili v njega.

Ker če otrok v določenem trenutku joka od strahu, potem v tistem trenutku ne dosežeš NIČ in ga na NOBEN način ne pomiriš. Rešitvi sta dve, ali pes drugam, ali odhod domov.

hehehe a ti bi dala maltežane, pinče, čivave, pudlje itd. kar v pesjak? Pojma nimaš o psih. Kratkodlaki psi morajo biti v stanovanju oz. v hiši (zato se jim reče hišni psi), ker so zelo občutljivi in kaj hitro fašejo prehlad ali pljučnico. Da o težavah s sklepi niti ne govorim. So pa pasme, ki jim bolj ustreza klima zunaj (ampak ne na ketni). Res hvala bogu, da nimaš psa in da ga ne misliš imeti, ta bi imel pekel pri tebi. In če ti nisi zmožna razumeti, zakaj je lahko nekdo navezan na svojo žival, je s tabo nekaj narobe, ne z ostalimi. Si pač omejena. In če je komu pes kot otrok, to tebi nič mar, se ti ne zdi?
Aja, pa nimam psa, preden se v kaj zapičiš 🙂

Tudi jaz se ne prilagajam obiskom, če komu kaj ne paše, naj ne hodi. Ne vem, kaj si nekatere domišljate da ste, da se vam bodo drugi prilagajali in ustregli vsaki vaši muhi.

Kadilci in pasjeljubci – vsi ste isti. Neprilagodljivi do amena.

Pa kaj bi tebi manjkalo, če bi bil kuža za tisti čas lepo v drugi sobici? Saj bi pustila vrata odprta …
pa čez čas, ko bi se otroci-obiski navadili na prostor, bi jih prav gotovo zanimala tista kepica z vlažnim smrčkom in bi se počasi spoprijateljili …

A se lahko spustiš na nivo nekoga, ki ima npr. 5 let življenja za sabo in nobenega stika z živalijo, pa pride nekam, pa ga pohopsa ena žival – ni nujno da je to pes?! A mate pasjeljubci toliko empatije do takih ljudi?!!

Če bi omenjeni pes res ugriznil svojega lastnika, bi to biba že takoj napisala in niti ne bi hodila k njim na obisk ter tvegala, da pes napade še koga izmed njih, če je že lastnika ugriznil. Kot si ti napisala – ni šans, da bi normalna oseba hodila z otroci (pa niti sama ne) k ljudem, ki imajo napadalnega psa. Ker pa je bil odziv na njeno temo tako negativen, si je še hitro izmislila, da je pes agresiven.

Naš pes je član naše družine in to vedo vsi, ki pridejo k nam na obisk. Torej – če pridejo k meni, vedo, da bo zraven mene tudi moj oz. naš pes. In res nisem nikomur dolžna lastnega psa umikati iz sobe. Seveda pa bi ga umaknila v primeru, če bi kazal zobe 🙂

Evo, da o ugrizu ni na mojemu zeljniku zraslo …

Pa dajte mi enkrat razložit, zakaj zaboga bi se gostitelj prilagajal gostom? Gost se prilagaja gostitelju, če tega noče, naj ostane doma!

Vprašanje si pa narobe postavila – kaj bi kužatu manjkalo, če bi bil zaradi gostov preseljen v drugo sobo? O, marsikaj bi mu manjkalo, ker bi to vzel kot kazen, pojma pa ne bi imel, zakaj je kaznovan. Zaradi razvajenih pamžov in njihovih paničnih mam, katerim ni storil nič žalega.

Tistega, da je pes bibinih sorodnikov napadalen, pa tudi jaz ne verjamem, saj bi bil sicer to ključen podatek v prvem postu in odzivi bi bili potem drugačni.