Ne morem iti na obisk, ker nočejo dati psa v drugo sobo
Jaz sem sicer mačkoljub in imam mačke, a jih tudi umikam, ko pride na obisk prijateljica, ki se jih res panično boji. Pa sama pravi, da ni treba, a jih zaprem ven iz sobe, ker pač razumem, da se jih boji in nočem, da ji je pri meni neprijetno. Pa bi mačka bila rada z nama v sobi, a pač lahko nekaj časa počaka.
Eni se mi zdi, da res ne premorete občutka za druge. Če vam je nekdo prijatelj, boste pa ja upoštevali, kako se počuti. Injaz razumem, da vsem živali niso oh in sploh, čeprav sem jaz na svoje domače ljubljenke čisto nora in spijo pri meni v postelji, se stalno crkljajo itd.
Kar se tiče psov: jih imam rada, ne prenesem pa nevzgojenih psov. Takih, ki mi neprestano lezejo v naročje in me slinijo, plezajo po meni ali fehtarijo za vsak grižljaj. Če lastnik takega psa ne zna obvladat, potem se bom res najbrž vzdržala obiskov pri njih.
Pes, ki se pa lepo vede, pozravi, a ne gnjavi, je pa vedno dobrodošel.
Tako da stvari niso črno-bele, kot bi jih nekateri radi predstavili. Je treba upoštevat situacijo in okoliščine.
Nisem prebrala vseh odgovorov, lahko samo napišem kako ravnamo mi v takem primeru.
Ko pridejo k nam prijatelji z otroki, ki se psov bojijo, našega psa umaknemo, ker vem kako hudo je , če se živali bojiš. Naš kuža je pri pozdravljanju zelo glasen in živahen in to za otroke ( in odrasle), ki se psov bojijo, res ni prijetno. Včasih se nam pridruži kasneje in potem mirno počiva v naši družbi.
Na ta način smo dosegli, da je prvi pes, ki si ga je deklica želela pobožati in to je bilo zame nekaj najlepšega.
Na tvojem mestu bi se jaz tem obiskom odpovedala, saj ne koristijo nikomur.Kakšna dlaka ali las, pa se najde tudi pri nas ;).
Mogoče bi pa izkoristili priliko in poskusili preboleti ta strah pred živaljo? Navsezadnje je velika škoda, če se otrok boji psov, ker živali dokazano ugodno vplivajo na človeka, pa tudi na otrokov razvoj.
Mi imamo prijatelje, ki so tudi doživljali živčne zlome zaradi psa, je sicer trajalo kake pol leta, ampak zdaj sta otroka nora nanj in se z njim igrata, da ju je veselje gledat. Samo sem morala pa starše kar malo pred dejstvo postavit, ker sta bila prepričana, da ne bo zneslo. Pa je.
Glede dlak in tega – če je pes negovan, razglisten in dobiva sredstva proti bolham (in če je v stanovanju, je zagotovo tako), ni panike.
Paničen je pa verjetno zato, ker ga pančna mama vleče stran od psov. noben otrok ni paničen že pri rojstvu. Take se jih ustvari.[/quote]
Seveda je tako, da je strah TUDI privzgojen.
TOda, če ne česa ne poznaš, če z nečim nimaš izkušenj … povrhu vsega pa si otrok, potem nesmiselno govoriti samo o privzgojenem strahu.
Poleg tega s takim razmišljanjem ne rešiš nobene zadeve, strah pri otroku pa še poglobiš, glede na to da se znaš/nočeš postaviti v njegovo kožo.
si se vprašala zakaj se otroka panično bojita psa. mislim da je napaka v vama z možem, ker otroku privzgojiti strah do živali je precej neodgovorno. da drži distanco do tujih živale je eno, da pa gre za strah pa je to treba razrešiti in otroku dopovedat da strah ni upravičen, da pa jasno razadljo do nepozanega psa je treba držat. kar vse po vrsti božat in cartljat se ne sme.
Tudi jaz nikogar ne prosim, naj umaknejo otroke v drug prostor, ker mi je hudo in težko ob njih…[/quote]
Pa ti resno misliš, da taka primerjava vzdrži? Ma, ne, sej je brezveze…[/quote]
Vzdrzi.
Kar nekaj let nazaj, ko je bil nas mulc se mlajsi in smo se sli kdaj pa kda igrat v igralnico v City Parku, sem se pocutila prav ogrozeno med vsemi tistimi otroci. Madona, pocutila sem se ze skoraj zivljenjsko ogrozeno, da o rokah, umazanih od sladoleta in tortic, ki priletijo kamorkoli, ne govorim.
Ob pogledu na krdelo otrok nevzgojenih starsev, so se mi priljubili psi.
In btw, pri resevanju iz gorece stavbe, bi marsikdaj dala prednost zivali pred clovekom. Sem pac tip, ki je ze kot otrok jokal ob gledanju kavbojk, ko je kak konj umrl, kavboj je pa prezivel.
Vse debate nisem bral. Stvar je pa ja samoumevna. Ljudi povabim, ker jih imam rad, ker jih cenim, ker bi bil rad v njihovi družbi. Če se bojijo mojega psa, ga pač umaknem. (Ja, ja, saj se pogovarjam in ugotavljam, zakaj fobije ob živalih), ampak – v trenutkih, ko si želim sproščenega pogovora s prijatelji, pa res ni primerno/potrebno?, da so le ti v krču zaradi mojega psa??
Prijateljem jasno povej, kaj doživljaš ob spuščenem psu. Če te kljub temu ne bodo upoštevali, ti pač ne preostane drugega, da ne greš več na obisk. Trpeti ti pa res ni potrebno.
Če je glasen in ne preneha lajat ga umaknem ampak zelo redko. Ampak po postu sodeč je kuža bil tiho in ni lajal. Da pa nebi lajal in bi mi samo namignila naj jo dam vstran, bi ti pokazala vrata. Če ti ni všeč lahko greš. On pa pomeni več kot ti, ker živi z mano in je zame družinki član kot ostali otroci. Včasih grem kam na obisk in so otroci precej glasni in nevzgojeni. Kaj naj rečem da jih naj dajo v sobo? Če mi ni všeč grem. Registrirana popolnoma te razumem. za vsako žival bi dala roko v ogenj, za človeka pa ne morem tako rečt. Zame je moj pes družinski član in se tudi tako obnašam do njega. Znanstveno dokazano je da so psi na stopnji 3 letnega otroka. Čeprav ne morejo govoriti imajo enake občutke. Kako naj pes razumem da je lahko trok v roki on pa zunaj ali pod mizo, če ima enako pamet. In otrok lahko paca in se dere pa ga ujčkajo, pes pa je kregan in more vstran. Torej avtorica pa ne hodi na obisk, mislim da bodo tudi oni veseli da nebodo rablii zaradi ene visoke dame družinskega člana odstranjevat. Da bi meni to rekla, te nikoli več nebi povabila k sebi.
“Izmed vseh stanovanjskih, domačih živali pes zahteva največ komunikacije s človekom, saj je to žival tropa. Povprečno inteligenten pes ima psihični status na nivoju 3 – 5 letnega otroka in pozna okrog 200 besed.”
Ne vem, zakaj ti je to tako neverjetno ksantipa22? Tudi sivi žako ima status 5 letnega otroka in pujs se mi zdi, da ravno tako.
Ja logično, da je na stopnji otroka. Že velikokrat sem brala kakšne članke kjer so to dokazali in še več. In do svoje se tudi tako obnašam. Ona je družinski član kot jaz in nič manj. Zelo me moti, ko kdo kaj čez njo reče, da je samo pes in tega ne sme. Ali kako sem nora ker gledam na njo kot družinskega člana. Le govoriti ne more drugače je po obnašanju enaka otroku. Če bi lajala bi jo dala v sobo, če pa nebi, pa je nebi dala in tudi nevem zakaj bi te motla. Odidi pa je. Ne vem zakaj se pritožuješ.
Imam psa in tiletno nečakinjo, pa se mi ona ne zdi na stopnji mojega psa, se mi zdi precej pametnejša. Očitno je moj pes precej butast.
Psihična stopnja 3-5 letnega otroka pravite? Hmmm, resno bi rada vedela, koliko izkušenj ima avtorica tega članka s psihično stopnjo 3-5 letnih otrok. Še bolj pa bi rada prebrala mnenje strokovnjakov, ki se ukvarjajo s psihično stopnjo otrok in njihovo strinjanje/nestrinjanje s tem člankom.
…oštja bi te u ret, bi letela ko raketa nazaj po človeka, kej se pa to pravi, ma kje ti je pa tukej ena olika?! Ma, kaj če bi pa isto mislila jest, ko bi bil tvoj wotrok notri?! Še dobru, da te tukej otročiči ne slišjo, ccc![/quote]
No, no, kot da bi ti letela v gorečo stavbo reševati tujega otroka. Kot prvo, rabiš za takšen “junaški podvig” pogum, ne pa oliko. In če nekdo presodi, da bo raje rešil žival kot človeka, ima do tega vso pravico. Že ve, zakaj so mu živali bližje kot ljudje in ni nikomur dolžan razlage, zakaj je temu tako. Navsezadnje pa ni nihče dolžan pomagati nikomur, ne človeku, ne živali. Vsak ravna po svoji vesti. No, nekateri je pa sploh nimajo.
A potem ti ne bi šla v gorečo stavbo rešiti našega psa? 🙂