Sin zaključuje 4. letnik srednje šole. Je uspešen dijak, s precej velikimi ambicijami. Že pred časom je začel govoriti o študiju v tujini, pa ga v resnici z možem nisva jemala kaj prav resno. Je namreč edinček, po eni strani zelo samostojen, po drugi pač razvajen. Nekako se mi je vedno zdelo, da je preveč “komot”, da bi šel kam prav daleč stran od naju. Sedaj pa nas je doletela resnica. Vse kaže, da na to da bo spakiral kovčke in se odpravil na študij v Anglijo. Pravi, da ime že vse urejeno. Štipendira ga podjetje, kjer že skoraj 3 leta dela in ga bo tudi v bodoče, tako da denar ni problem.
Sama sem pred enim letom neozdravljivo zbolela, bolezen trenutno ne napreduje, pa vendar se niti približnega poteka ne da napovedati. Potovanje z letalom zame ni priporočljivo.
Kako bom od sina ločena toliko časa? kaj če se mi bolezen nenadoma poslabša? Skrbi me kako se bo on znašel v širnem svetu? Razmišljam, da bi šla kar z njim, ker sem itak v invalidskem pokoju. Napokala v se v avto in šla. Sina z mojim razmišljanjem še nisem seznanila. Mož pravi, da sem nora, da pa me na nek način celo razume. Težko mi je in res ne vam kaj naj naredim. Naj prosim sina naj ostane doma? Tudi v Sloveniji imamo dobre fakultete. Mogoče so to naši zadnji skupni trenutki.
Za vaša mnenja bom hvaležna. Pa prosim brez žaljenja, saj me cela situacija že dovolj spravlja iz tira.

Sina MORAŠ pustiti ,da razširi krila in poleti v svet! Ni tvoja last. On mora živeti po svojih željah, ne tvojih!! Ti se posveti možu, zakonu in tvojemu življenju!

Živi svoje življenje in pusti sinu živeti njegovo življenje!

Sem že spoznala ljudi, ki so BEŽALI v tujino, samo da bi bili stran od matke, ki jih je k sebi privezala-ponavadi to naredijo, ker v možu/partnerju ne najdejo čustvene podpore, ljubezni, nežnosti.
Otrok je rojen/oplojen preko nas, ni pa naša lastnina zato se mora tudi čustvena popkovina prerezat in pustit otroku da se razvija v svojo lastno smer v to kar on v resnici je. ta tujina je posledica in ne vzrok njega samega.

Če napišem svoj odgovor, ga bom oblikovala takole: s trenutkom, ko se otrok rodi, postane svoja osebnost. Čeprav sta bila devet mesecev eno. Podarjeno ti je bilo njegovo otroštvo, podarjeno odraščanje. Največ, kar mu lahko želiš, je, da najde, izpolnjen, sebi pravo pot. Vključno z vsemi tistimi ljudmi, ki jih bo srečeval in nenazadnje imel rad. Imaš velik privilegij, saj mama ostane za vedno mama, še zlasti taka, ki je razumevajoča. Naj mu to ne predstavlja bremena tudi vnaprej.

Glede napokanja v avto se malce teatralno bere, a če te vzamem resno: napokala se boš lahko vsakič, ko ga boš šla obiskat. Ostala nekaj dni (ob resnem študiju nimajo pretirano časa, da bi zabavali obiske) v kakšnem od bližnjih hotelov (če bo bival med študenti). In prihajal bo za praznike domov. Lahko si bosta tak izlet privoščila z možem skupaj. Vmes pa številna komunikacijska sredstva omogočajo stalne stike takrat, ko si ljudje to želijo.

Vse dobro!

Zakaj sinu nic ne zaupas?
Ce si je mali vse sam uredil za stidij v tujini, ja, pisuka, ocitno se zna obrnit okoli sebe.
Zakaj tako nezaupanje vanj?

Po drugi strani pa, zakaj se smilis sama sebi?

Imam tri in vse kaze, da bodo sli nekako vsi trije v kratkem, zacasno ali dolgorocne, to se zdaj ne ve, a sli bodo.
Sem vesela za vse njih, naj gredo, naj piskusijo svojo steco, naj vidijo svet, naj si nabirajo zivljenjske izkusnje, naj zivijo!
Saj zato sem jih rodila, da Zivijo!

Jaz sem mama in bom vedno tu, gnezdo jim bo vedno na voljo, da se vrnejo, da si spocijejo, da se potolazijo, da se poveselijo, dokler bom ziva, imajo svoje gnezdo, ce ga bodo potrebovali, jaz bom pa ze poskrbela zase toliko, da jim ne bom na grbi in skrbi.

Te čutim! Moj sin je šel pred leti v Ameriko in se ni več vrnil. Pride enkrat na leto na obisk in to je to. Jaz k njemu ne morem, ker imam klavstrofobijo in tudi strah pred letenjem. Zdaj ga zaradi korone nisem videla že dve leti. Žal mi je, da sem ga takrat tako z lahkoto pustila v svet. Morali bi predebatirati vse možne scenarije preden je padla odločitev za njegov odhod.

Mi je žal, za tvojo bolezen, upam, da čim prej ozdraviš. Ampak predvidevam, da si sina nisi naredila zato, da boš ga celo življenje doma imela? Tudi tebe stari starši niso celo življenje doma imeli? Pusti mu svobodo. Če ga že ti ne boš videla velikokrat, kot do sedaj, boš pa lahko nekoč zelo srečna in ponosna nanj, da mu je uspelo v življenju tisto, kar si je sam najbolj želel. Nič ni bolj lepšega, kot videti svojega otroka zdravega in srečnega. In verjemi mi, da če boš se mu vsilila v njegovo življenje, te bo vedno manj imel rad, ker tam hoče živeti svoje življenje. Lepo ga podpirajta in mu zaželita vse najboljše. Lahko, da se bo tam samo izšolal in se vrnil nazaj v slovenijo, kjer bo delal do konca življenja, lahko pa, da bo tam ostal zavedno.

Tudi jaz imam (zaenkrat) otroka, edinko. In tudi se zavedam, da bom mogoče nekoč ostal sam z ženo, hčerka bo lahko kje študirala ali pa živela na drugem koncu planeta. Mi bo tudi hudo, ko danes gledam na to, da sem vsak dan zelo srečen, da jo imam in jo lahko vidim, se skupaj igrava, smejiva itd … enkrat bo tega vsega konec lahko. Zato se bom pač takrat mogel sprijazniti, da bo šla s trebuhom za kruhom. Nikoli pa se ji ne bom vsiljeval v njeno življenje, edino, če bo imela kakšnega partnerja ali nekoga, ki bi se psihično in/ali fizično spravljal na njo.

Pusti lepo sina pri miru, naj živi svoje sanje. Danes obstajajo tehnologije, preko katerih se lahko vidita in slišita vsak dan. Če vaju ima rad, se bo velikokrat domov vračal.

Brez dileme, pojdi z njim, izgubiti nimaš kaj, boš pa bolj mirno živela, pa še morda se najde kakšno olajšanje za tvoje zdravje tam!

Je zdrava, najmocnejsa, najcistejsa takrat, ko ga spustite iz rok in mu dovolite biti srecen. Ne glede na to kaj pocne in kje zivi.

Vse ostalo je manipulacija, odvistnost in sebicnost,ki jo zamenjujete z ljubeznijo.

Ko se odrasla oseba odloči, tudi skupna debata skozi scenarije ne spremeni odločitve. Drugo je, če govorimo o zaletavih potezah. Pa še te je možno s časom spremeniti. Morda v primerih, podobnih tvojem, domači s finančnim prispevkom pomagajo potomcem, da pridejo lahko večkrat na obisk. Če ne letiš ti tja, lahko on sem.

Čeprav: kaj si naredila v smeri, da premagaš svoje strahove? Če si že navedla klavstrofobijo (tudi na ladji?) in strah pred letenjem kot argumenta, da ne potuješ k sinu. Največkrat je v ozadju samo strah pred neznanim oz. lastnimi strahovi.

Brez dileme, pojdi z njim, izgubiti nimaš kaj, boš pa bolj mirno živela, pa še morda se najde kakšno olajšanje za tvoje zdravje tam!
[/quote]

Pozabila sem dodati- živita vsak zase, v svojem stanovanju.

Načeloma sem zato, da gredo otroci po svoje, a v tem primeru bi pa fant vseeno moral premisliti. Saj ne gre za to, da bi moral do 50. leta čepeti doma, a tudi pri nas so čisto solidne fakultete in v tujino bi lahko odšel tudi kasneje in ne ravno v tem, zate občutljivem času. Te razumem. Fant je očitno sposoben, če si je vse sam zrihtal. Zaupaj mu. Kot vem, se kar dobro znajdejo tudi tisti, za katere prej ne bi rekla. So pač prisiljeni. Probaj se ne obremenjevati – kar je sicer lažje reči kot izvajati. Išči pozitivne stvari pri tem. Imaš uspešnega, samostojnega otroka, pred katerim je zelo verjetno lepa prihodnost. Tudi na daljavo sta lahko povezana. Če pomislim, ko je bil naš v tujini, mi je prek mailov celo več napisal o svojem delu, življenju, celo razmišljanjih, kot prej in kasneje. Veliko zdravja ti želim in če boš kdaj v stiski, napiši sem gor, ti bo lažje.

Ena kratka zgodbica.

Na vasi v enem kokosnjaku je bila ena kokos, ki je bila vedno zaskrbljena. Vedno je nekaj tuhtala, premisljevala in ob tem se praskala po glavi. Scasoma ji je odpadlo perje.
Neka druga kokos jo vprasa zakaj je vedno tako zaskrbljena? Pa ji odgovori:
“Joj ne sprasuj me, skrbi me ker sem plesasta.”

Ce se ne boste sprijaznili z novim zivljenjem vasega sina, boste zagotovo zboleli.

Nehajte se že obešat na otroke in jim gušit! Ste normalne? A nimate svojega življenja izven tega da ste mame? A ni nekaj najlepšega, ko vidiš otroka kako poleti v svet in se osamosvoji? To pomeni tudi, da sta svoje poslanstvo več kot uspešno končala. Najboljše, da vam vsi froci doma pod kiklo čepijo in se ne oddaljujejo od vas vse do vaše smrti. Če to ni sebično in če ste zaradi tega imele otroke ste resno potrebne psihiatra!

Karkoli narediš, ga ne poskušaj vezati vase in manipulirati s svojo boleznijo. Njegovo življenje je njegovo, tvoje pa tvoje. Vzemi v roke svojega, njegovega ne moreš. Bolj ga boš dušila, bolj bo bežal.

Očitno ga poskušaš zadržati tudi s tem, da bi ga prepričala, da ni sposoben tega. Pozabi. Več kot očitno ni tip, ki bi padal na take fore in prav je tako.

Najbolje, da mu preprečiš odhod v tujino, naj si najde kak fax čim bližje tebi, da bo lahko skoz doma in ga boš ujčkala. Bog ne dej, da kakšno žensko pripelje, to moraš vse preprečiti in odgnati, kajti lahko ti ga katera spelje, ukrade, ali se zaradi nje preseli na drugi konc države in ga spet ne boš več imela!! Je treba res pazit. Ima, da bo pri 40ih še vedno doma pri tebi, samski, še bolje, če brez službe, da bo 24 ur samo tebe gledal.

Namrec,da si neozdravljivo bolna in bos umrla,ce ne ostane pri tebi….
Strasno sebicna si, morda si ga sparad,ker z mozem ne dogaja nic…
Daj razmisli in se popravi!

Nepotrebn komentar.
Gospa vaša navezanost na otroka je precej pogosta in nekako “normalna”. Vsaka mati, seveda so izjeme, zelo težko izpusti otroka iz rok. A prava ljubezen bi morala v vsaki osebi, ki spušča ljubljeno osebo iz rok, dati moč, da to pogumno stori. Lastninjenje kogarkoli ni nikoli obrodilo pozitivnih sadov. Razumem vašo stisko, a to vam je del življenjske šole. Mislim, da vaš obup izvira predvsem iz vaše bolezni in spoznanja, da vse mine. Nič nam ni garantirano. Pogovorite se s sinom, če ima sam željo, da mu sledite.. Pa dajte,.. kaj vemo kaj nam je jutri namenilo… A nikakor ne posegajte po skrajnih korakih iz obupa, takrat prevelikokrat posežemo po napačnih smereh… Pogumno, ostanite močni in zaupajte sebi, sinu, stvarstvu, vse bo kot mora biti. Stisnite zobe, sej ste ornk “baba” 😄😄 sama imam še majhna otroka in mogoče boste vi meni lahko podali kakšen dober nasvet, kako rezati popkovino, ko bo prišel ta čas😉.. Držite se.

Ne zadržuj otroka. Verjamem, da ti je težko in da je tvoja bolezen oteževalna okoliščina, ampak ne uniči njegovih ambicij in prihodnosti. Že tako se bo spopadal s slabo vestjo, ker te bo zapustil bolno. Dovoli mu, naj živi svoje življenje, tako boš največ storila zanj. Bodi mu v oporo in osredotoči se na svoje zdravje. Zmogla boš!

Prej ali slej boš umrla, verjetno bolj prej kot slej, če imaš neozdravljivo bolezen.
V vsakem primeru bo ostal brez tebe. Mar ni bolje, da mu daš tvoj blagoslov in dobro popotnico v življenje, da bo imel lep spomin nate?

Nepotrebn komentar.
Gospa vaša navezanost na otroka je precej pogosta in nekako “normalna”. Vsaka mati, seveda so izjeme, zelo težko izpusti otroka iz rok. A prava ljubezen bi morala v vsaki osebi, ki spušča ljubljeno osebo iz rok, dati moč, da to pogumno stori. Lastninjenje kogarkoli ni nikoli obrodilo pozitivnih sadov. Razumem vašo stisko, a to vam je del življenjske šole. Mislim, da vaš obup izvira predvsem iz vaše bolezni in spoznanja, da vse mine. Nič nam ni garantirano. Pogovorite se s sinom, če ima sam željo, da mu sledite.. Pa dajte,.. kaj vemo kaj nam je jutri namenilo… A nikakor ne posegajte po skrajnih korakih iz obupa, takrat prevelikokrat posežemo po napačnih smereh… Pogumno, ostanite močni in zaupajte sebi, sinu, stvarstvu, vse bo kot mora biti. Stisnite zobe, sej ste ornk “baba” 😄😄 sama imam še majhna otroka in mogoče boste vi meni lahko podali kakšen dober nasvet, kako rezati popkovino, ko bo prišel ta čas😉.. Držite se.
[/quote]
Lepo povedano. Res ni lahko izpustiti otroka, vendar je treba to sprejeti in to je tist, kar je treba. Fertik! Moja sestra se je zlepila s svojim otrokom. Rezultat skorajšnje sovraštvo. Pustite otroku poleteti. Pogumno!

Tocno to!
Meni vsi pravijo, kako pretiravam v skrbi za moje fante, da sem ful mama in kako bom, ko bodo sli, kako jih bom spustila in podobne…

Ma, z veseljem jih bom spustila!
Obozujem jih in ravno zato, ker jih tako mocno ljubim, jim privoscim, da gredo in razprostrejo krila, naj Zivijo!

Jah, vem, bom imela krizo sama s sabo, ampak to je moj problem in ga bom ze resila, bistvo je, da vem, da sem jih naucila vse, kar znam in zmorem in da jih v svet posiljam z dobro popotnico, svoja custva, zalost in prazno gnezdo bom pa ze prebolela.

Tvoj zapis kaže, kako mnogi starši živite preko svojih otrok, praviloma edincev.

se spomnite unega študenta, ki je prišel iz anglije na obisk v maribor in potem utonil v dravi?
mamica se je tud z njim preselila v anglijo, ker jo je tako skrbelo zanj.
na koncu pa je končal v enem jebenem mariboru….